SiolNET. Novice Svet
1,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Potovanje na otok nesmrtnih, ki razkriva skrivnost Evrope

1,72

termometer

Sardinija
Sardinija, na kateri živi nekaj več kot 1,6 milijona prebivalcev, je bila v zgodovini pogosto izolirana od dogajanja na evropski celini. Zato ne preseneča, da so Sardinci skoraj popolnoma genetsko enaki kot ljudje, ki so v Evropo pred tisočletji prinesli kmetijstvo. Foto: Guliverimage

Prebivalci Sardinije so nekaj posebnega v Evropi. Ne samo zato, ker je za številne prebivalce tega sredozemskega otoka značilno, da dosežejo visoko starost, ampak tudi zaradi njihovega genetskega izvora.

Sardinija oziroma deli Sardinije spadajo med tako imenovana modra območja na svetu, za katera je značilno, da tamkajšnji prebivalci dosežejo visoko starost. Sardinija ima skoraj desetkrat toliko stoletnikov na število prebivalcev kot ZDA. 

Genetsko zanimiv otok

Z malce pretiravanja bi lahko tako rekli, da je Sardinija, tako kot na primer japonski otok Okinava ali grški otok Ikarija, otok nesmrtnih. Zaradi tega je Sardinija zelo zanimiva tudi za genetike, ki iščejo genetske vzroke za dolgo življenje.

Evropa Novice Je bila to največja človeška katastrofa v zgodovini Evrope?

Druga posebnost Sardinije je, da genetsko precej odstopa od večine drugih delov Evrope. Za evropsko populacijo je iz genetskega vidika značilno, da je mešanica treh genetskih populacij, ki so še pred okoli deset tisoč leti živele zemljepisno ločene.

Staroselski mezolitski lovci

Prva genetska populacija so bili lovci in nabiralci, ki so poselili Evropo po koncu zadnje ledene dobe. Recimo jim staroselci (pred ledeno dobo so sicer anatomsko sodobni ljudje in še prej neandertalci že živeli v Evropi, op. p.). V znanosti jim pravijo tudi mezolitski lovci in nabiralci – po mezolitiku, ki je grška beseda za srednjo kameno dobo.

Staroselski mezolitski lovec in nabiralec je bil tudi moški iz Cheddarja (ime je dobil po kraju Cheddar, blizu katerega so ga našli v neki jami, op. p.), ki je živel na ozemlju današnje Anglije okoli leta 7100 pred našim štetjem. Na podlagi proučevanja njegovega DNK oziroma genov, ki vplivajo na barvo kože in oči, genetiki sklepajo, da je imel temno polt in modre oči. Moški iz Cheddarja tudi ni mogel presnavljati mleka oziroma ni mogel razgraditi laktoze, saj ni imel gena z imenom LCT. 

Anatolski neolitski kmetje

Pred osem do devet tisoč leti so v Evropo iz sosednje Anatolije prišli prvi kmetje. Ti so tja do leta 3000 pred našim štetjem poselili veliko večino Evrope in se deloma pomešali s staroselci. Tem zgodnjim evropskim kmetom znanstveniki pravijo tudi anatolski neolitski kmetje (neolitik pomeni mlajša kamena doba), pa tudi zgodnji evropski kmetje ali zgodnji neolitski kmetje.

Arheogenetičarka Zuzana Hofmanova za te prve kmete na evropski celini uporablja oznako neolitski Egejci. Po njenem je mogoče, da se je tako kot v Anatoliji kmetijstvo na ozemlju današnje Grčije razvilo avtohtono, torej da so neolitski kmetje postali tamkajšnji mezolitski lovci in nabiralci. Ti so bili genetsko gledano ista populacija kot zgodnji neolitski kmetje iz severozahodne Anatolije. Neolitski kmetje iz egejskega območja so nato s selitvami razširili kmetijstvo po vsej Evropi. Ti prvi egejsko-anatolski neolitski kmetje pa genetsko po ugotovitvah Hofmanove niso zelo blizu današnjim prebivalcem Turčije.

Spremembe videza prebivalcev Evrope

Prehod iz lovstva in nabiralništva v kmetijstvo (poljedelstvo in živinorejo) je vplival tudi na zunanji videz ljudi. Za evropske staroselce so arheogenetiki s proučevanjem starodavnega DNK ugotovili, da so bili visokorasli, imeli modre oči, temno rjave ali črne lase in temno polt (po eni od razlag tako temno polt, kot jo imajo prebivalci podsaharske Afrike). Izjema so bili staroselci na skrajnem severu Evrope (Skandinavija, Karelija ...), ki so že imeli svetlejšo polt.

Sardinci imajo med sodobnimi Evropejci največ anatolskih genov. Velik delež genov neolitskih kmetov iz Anatolije imajo še preostali Italijani (še zlasti Sicilijanci in Toskanci), Španci, južni Francozi, Grki in Albanci. Proti severu Evrope genetski delež neolitskih kmetov praviloma upada. Sardinci imajo med sodobnimi Evropejci največ anatolskih genov. Velik delež genov neolitskih kmetov iz Anatolije imajo še preostali Italijani (še zlasti Sicilijanci in Toskanci), Španci, južni Francozi, Grki in Albanci. Proti severu Evrope genetski delež neolitskih kmetov praviloma upada. Foto: Guliverimage

Anatolski kmetje so bili nizke rasti in imeli rjave oči. S širjenjem kmetijstva v Evropo pa so prinesli tudi spremembe barve kože. Temna koža je zelo koristna pod vročim afriškim soncem. Varuje pred soncem, hkrati pa vseeno vpije dovolj zelo pomembnega vitamina D.

"Usodni" vitamin D

Pod hladnejšim evropskim soncem pa ni bilo tako, začelo se je prilagajanje kože moči sonca. Ker pa so staroselski lovci in nabiralci dobili zadostne količine vitamina D z uživanjem mesa in rib, prilagajanje ni bilo tako hitro.

Hijena Novice Skrivnostna ženska, ki jo je sredi Evrope raztrgalo krdelo hijen

Vse to se je spremenilo, ko je z neolitsko revolucijo (to je s širjenjem kmetijstva) začela v Evropi prevladovati rastlinska hrana (žitarice). Evropskim kmetom je začelo primanjkovati vitamina D, kar je spodbudilo svetlenje kože. Kot ugotavljajo genetiki (na primer Nemec Johannes Krause): čim severneje v Evropi so živeli kmetje, tem bolj svetlo kožo so dobili.

Gen za presnovo mleka v odraslosti

Velik vir vitamina D je mleko. Toda težava za zgodnje kmete v Evropi je bila, da niti oni niti staroselski lovci niso imeli gena, ki bi omogočal presnovo mleka v odraslosti (torej so imeli laktozno intoleranco). Gen, ki omogoča presnovo mleka tudi v letih po zgodnjem otroštvu in v odrasli dobi, se je med Evropejci začel množično širiti šele pred kakšnimi 1.500 leti.

Bled Novice Skrivnost izvora Slovencev

Prihod stepskih pastirjev

V tretjem tisočletju pred našim štetjem je iz vzhodnoevropskih step prišla v srednjo in zahodno Evropo nova genetska populacija – stepski pastirji. Najprej so se širili v današnjo Poljsko in Nemčijo, nato v današnjo Francijo in od tod na Pirenejski polotok.

Med sodobnimi evropskimi narodi imajo po raziskavah skupine arheogenetikov na čelu z Nemcem Wolfgangom Haakom največ stepskih genov Finci (67,8 odstotka), Rusi (64,9 odstotka) in Norvežani (53,3 odstotka). Največ evropskih staroselskih genov pa imajo baltski narodi – ugrofinsko govoreči Estonci 40,8 odstotka, indoevropsko govoreči Litovci pa 32,9 odstotka. Med sodobnimi evropskimi narodi imajo po raziskavah skupine arheogenetikov na čelu z Nemcem Wolfgangom Haakom največ stepskih genov Finci (67,8 odstotka), Rusi (64,9 odstotka) in Norvežani (53,3 odstotka). Največ evropskih staroselskih genov pa imajo baltski narodi – ugrofinsko govoreči Estonci 40,8 odstotka, indoevropsko govoreči Litovci pa 32,9 odstotka. Foto: Guliverimage

Na britansko otočje so stepska ljudstva, ki so verjetno govorila indoevropske jezike, prišla okoli leta 2.500 pred našim štetjem. V severno Italijo so po ugotovitvah estonske genetičarke Tine Saupe in njenih sodelavcev prišli okoli leta 2000 pred našim štetjem, v osrednjo Italijo pa okoli leta 1600 pred našim štetjem.

Evropska genetska zmes

V bronasti dobi je tako nastala današnja genetska mešanica evropskih narodov – mešanica staroselskih, anatolskih in stepskih genov. Obstaja pa del Evrope, ki precej izstopa, in to je Sardinija.

Benetke Novice Strašanska zmota o Slovencih

Sardinci genetsko identični zgodnjim neolitskim kmetom

Po ugotovitvah genetikov kar okoli 90 odstotkov DNK današnjih Sardincev pomenijo anatolski geni. Delež stepskih genov, ki naj bi tja prvič prišli okoli leta 300 pred našim štetjem, je zelo nizek.

Ko so pred 30 leti v Alpah na meji med Italijo in Avstrijo odkrili več kot pet tisoč let zamrznjeno truplo (tako imenovanega Ötzija) in proučili njegov DNK, so ugotovili, da je genetsko podoben današnjim Sardincem. Če naravno mumificirano truplo ne bi bilo tako staro, bi glede na njegov DNK zmotno mislili, da gre za kakšnega turista s Sardinije, ki je zmrznil na gorniškem pohodu. Ko so pred 30 leti v Alpah na meji med Italijo in Avstrijo odkrili več kot pet tisoč let zamrznjeno truplo (tako imenovanega Ötzija) in proučili njegov DNK, so ugotovili, da je genetsko podoben današnjim Sardincem. Če naravno mumificirano truplo ne bi bilo tako staro, bi glede na njegov DNK zmotno mislili, da gre za kakšnega turista s Sardinije, ki je zmrznil na gorniškem pohodu. Foto: Reuters

Sardinci so tako genetsko skoraj popolnoma enaki zgodnjim kmetom iz Anatolije oziroma egejskega območja, ti so pred osem tisoč ali devet tisoč leti začeli svoje širjenje po stari celini.

Bajkalsko jezero Novice So skrivnostni predniki Slovencev prišli iz Sibirije?

Nadaljnje genetske raziskave v zadnjih letih so sicer ugotovile, da niso vsi današnji prebivalci Sardinije neposredni potomci prebivalcev, ki so na otoku živeli že v času neolitika.

A ker je večina poznejših priseljencev prihajala s sredozemskih območij z nizkim deležem stepskih genov, je DNK današnjih Sardincev še vedno najbližji DNK anatolskih kmetov iz časa neolitika.

Vele Srakane in Male Srakane Novice Kako je slovenski hudič prišel na samotni hrvaški otok Črni panter Novice Mogočna zver, ki v zadnjih dneh buri duhove med Slovenci Okolica Hinterstoderja Novice Skrivnostna slovenska dežela, ki je potopljena pod visoko goro

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin