Torek, 20. 4. 2021, 22.28
2 leti, 12 mesecev
Je to otok, na katerem ljudje poznajo skrivnost dolgega življenja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,82
Ikarija je grški otok, na katerem živi nekaj več kot osem tisoč prebivalcev. Menda vsak tretji otočan doseže starost, višjo od 90 let.
Grški otok Ikarija, pokrajina Ogliastra na Sardiniji, japonski otok Okinava, polotok Nicoya v Kostariki in kraj Lomo Linda v Kaliforniji. To so tako imenovana modra območja, na katerih menda ljudje v povprečju doživijo najvišjo starost na svetu.
Oznako modra območja (blue zones v izvirniku) je prvi populariziral ameriški novinar Dan Buettner, ko je za revijo National Geographic leta 2005 napisal članek Skrivnosti dolgega življenja (The secrets of a long life). Modra območja, o katerih je pisal, so Ikarija, Okinava, Nicoya, Sardinija (zlasti pokrajina Ogliastra) in skupnost adventistov v kalifornijskem kraju Lomo Linda.
Modro območje na Sardiniji
Že leto poprej pa sta koncept modrega območja iznašla italijanski znanstvenik Gianni Pes in njegov belgijski kolega Michel Poulain, ko sta v reviji Journal of experimental gerontology predstavila sardinsko pokrajino Nuoro kot območje, na katerem živi največ moških stoletnikov na svetu.
Kako je nastal pojem modra območja
Gianni Pes in Michel Poulain sta na zemljevidu Sardinije vasi, v katerih je živelo veliko zelo starih ljudi, obkrožila z modro črto. Vasi znotraj te črte sta poimenovala modro območje.
Za modra območja je značilno, da imajo ljudje nižje stopnje kroničnih bolezni, zaradi česar je potem življenjska doba daljša. To so tudi precej izolirani kraji, ki niso bili na demografskem prepihu, zaradi česar so ti kraji tudi genetsko izolirani. Genetika oziroma podedovani dobri geni naj bi k daljšemu življenju pripomogli od 20 do 30 odstotkov.
Otok, kjer ljudje pozabijo umreti
Otok, kjer ljudje pozabijo umreti. Tako so na spletni strani Blue Zones (pa tudi v New York Timesu) opisali grški otok Ikaria oziroma Ikarija. Ta leži na severu Egejskega morja, v bližini otoka Samos. Ljudje na njem živijo v zelo izolirani skupnosti, ki je med seboj tesno povezana in globoko zasidrana v tradiciji in družinskih vrednotah.
Videoposnetek o Ikariji:
Na otoku skoraj ne poznajo demence in tretjina prebivalcev na otoku v povprečju živi več kot 90 let. So zelo delavni ljudje in veliko časa preživijo na svežem zraku (zlasti veliko vrtnarijo), njihov življenjski slog je sproščen in pogledovanje na uro ni del njihove tradicije.
Zdrava prehrana in družabnost
So družabni ljudje, ki se kratkočasijo z igranjem družabnih iger globoko v noč in si pogosto poplaknejo grla z močnim rdečim vinom.
Tudi njihova prehrana naj bi bila zdrava. Na jedilniku je veliko svežega sadja in zelenjave (ki jo seveda sami pridelajo), žitaric, fižola, krompirja in olivnega olja. Popijejo tudi veliko zeliščnega čaja, namesto kravjega mleka pa rajši pijejo kozje.
Popoldanski spanec in postenje
Poznajo tudi popoldanski krepčilni spanec. So strogi grški pravoslavci in se iz verskih razlogov pogosto postijo, kar naj bi tudi prispevalo košček v mozaik dolgega življenja.
Zgodovina Ikarije
Ikarija je dobila ime po bajeslovnem grškem letalcu Ikarju, ki naj bi padel v morje v bližini otoka. Na otoku, ki meri okoli 255 kvadratnih kilometrov, zdaj živi nekaj več kot osem tisoč ljudi. Veliko prebivalcev je preteklosti zaradi revščine odšlo s trebuhom za kruhom – številni so za novo domovino izbrali ZDA. Prebivalci so tradicionalno politično naklonjeni levici, zaradi česar je otok dobil vzdevek Kokkinos vrahos oziroma Rdeča skala po slovensko. Kot zanimivost: leta 1840 je Francoz Etienne Cabet objavil knjigo Potovanje k Ikariji (Voyage en Icarie v izvirniku), v kateri je opisal komunistično utopijo (roman naj bi tudi populariziral pojem komunizem). Pozneje je nastalo gibanje Ikarijcev, ki so svojo komunistično utopijo uresničili v ZDA, kjer so med letoma 1848 in 1898 oblikovali nekaj egalitarističnih skupnosti, ki pa so na koncu propadle.
Sardinska modra območja
Podobno zgodovino izoliranosti in podoben življenjski slog imajo tudi prebivalci drugih modrih območij. Na Sardiniji je za tamkajšnja modra območja značilno, da je prebivalstvo tisočletja živelo v skoraj popolni izolaciji.
Videoposnetek o Sardiniji:
Za Sardince je sicer znano, da so med današnjimi Evropejci genetsko še najbolj podobni zgodnjim neolitskim kmetom, ki so do pred okoli 4.500 leti prevladovali v velikem delu Evrope.
Dobri geni in tradicionalen življenjski slog
Znanstveniki so tudi ugotovili, da je za sardinske moške z modrih območij značilno, da jih veliko pripada haploskupini I2a1a, ki je drugje po Evropi zelo redka. Sardinija ima skoraj desetkrat toliko stoletnikov na število prebivalcev kot ZDA.
Tako kot na Ikariji je tudi za sardinska modra območja značilen tradicionalen življenjski slog. Hrano, ki jo pojejo, sami pridelajo ali ulovijo. Tudi prehrana, podobno kot na Ikariji, vsebuje veliko zelenjave, sadja in žitaric. Meso je redko na jedilniku. Radi pijejo vino in kozje mleko.
Japonski otok nesmrtnih
Japonski otok Okinava, ki leži na pol poti med glavnimi japonskimi otoki in Tajvanom, so nekoč imenovali otok nesmrtnih. Okinavčanke veljajo za ženske, ki v povprečju živijo najdlje na svetu. Podobno kot na Ikariji in na Sardiniji so prebivalci tesno povezani med sabo in se podpirajo.
Videoposnetek o Okinavi:
Skoraj vsi Okinavčani vrtnarijo. Poleg nenehne telesne vadbe je vrtnarstvo tudi pomemben vir sveže zelenjave za prebivalce. Veliko njihovih jedi je pripravljenih iz soje.
Adventisti v Kaliforniji
Edino modro območje v ZDA je Lomo Linda v južni Kaliforniji. V kraju živi skupnost adventistov, ki šteje okoli devet tisoč pripadnikov. Ta verska skupnost v tem kraju živi od štiridesetih let 19. stoletja. Dolgost življenja adventistov v Lomo Lindi naj bi po pisanju Buettnerja med drugim temeljila na njihovem vegetarijanstvu in redni telesni vadbi.
Adventisti tudi ne kadijo in ne pijejo alkohola. Pri prehrani naj bi se adventisti držali starega pregovora: zajtrkuj kot kralj, kosi kot princ in večerjaj kot berač.
Dolgoživi kostariški Indijanci
Modro območje je tudi polotok Nicoya v srednjeameriški državi Kostariki. Prebivalci polotoka so potomci staroselcev – Indijancev. Živijo tradicionalno življenje brez veliko stresa. Podobno kot vsi prebivalci drugih modrih območij uživajo veliko zelenjave.
