Od kod izvira univerzalna želja človeka po nesmrtnosti?

Kot še kažeta študiji znanstvenic Natalie A. Emmons in Deborah Kelemen z bostonske univerze, ki sta raziskovali zamisli otrok o tem, ali obstaja življenje pred zanositvijo oziroma rojstvom, je naša pristranskost do nesmrtnosti del človeške intuicije, ki se naravno pojavi že zgodaj v življenju. Poudarjata, da verjamemo, da tisti del nas, ki je večen, niso naša znanja ali sposobnost razumevanja, temveč naše upanje, želje in čustva. Mi smo v resnici tisto, kar čutimo, še pojasnita.

Omenjeni študiji sta del vse večjega števila raziskav o kognitivnih koreninah vere. In čeprav je ta dominantna sila vseh kultur, je znanost malo napredovala v razumevanju vprašanja, ali so verskega prepričanja, kot je na primer vera v stvarnika, že pravzaprav neka "danost" v naših možganih.

Ali morda ideje o nesmrtnosti izvirajo iz naše intuicije? Večina raziskav o prepričanjih o nesmrtnosti se je osredotočila na mnenje ljudi o posmrtnem življenju. Študije so pokazale, da tako otroci kot odrasli menijo, da je njihovih telesnih potreb, kot sta lakota in žeja, s smrtjo konec, medtem ko se duševne zmogljivosti, kot sta razmišljanje in čustvovanje, nadaljujejo v neki drugi obliki. Vendar pa te študije puščajo neodgovorjeno ključno vprašanje, in sicer od kod prihajajo takšna prepričanja.

Znanstveniki so dolgo domnevali, da ljudje ideje o posmrtnem življenju razvijejo pod vplivom določene kulture, na primer vere, medijev ali šole. Avtorici študije se sprašujeta, ali morda te ideje ne izvirajo iz naše intuicije. Tako kot se na primer otroci naučijo govoriti brez formalnega učenja, morda tudi slutijo, da bi lahko del njih obstajal, poleg njihovega telesa, pojasnita znanstvenici.

Otroci iz zelo različnih kulturnih okolji so prepričani, da so obstajali že pred spočetjem V središče svojih raziskovanj sta zato postavili otroke. Intervjuvali sta 283 ekvadorskih otrok, in sicer iz dveh zelo različnih kulturnih okolij, urbanega in podeželskega. Otroke v ekvadorski Amazoniji v vasi Shuar sta izbrali, ker njihova kultura nima prepričanj o življenju pred rojstvom, pa tudi zato, ker sta za te otroke rojstvo in smrt naravni del vsakdanjika. Za primerjavo sta intervjuvali še otroke iz urbanega območja v bližini prestolnice Quito. Večina mestnih otrok je bila rimskokatoliškega prepričanja, ki uči, da se življenje začne šele ob spočetju. Če bi bili torej kulturni vplivi na prvem mestu, bi po mnenju znanstvenic morali tako mestni otroci kot otroci s podeželja zavrniti idejo o življenju pred rojstvom.

Znanstvenici sta otrokom najprej pokazali risbe dojenčka, mlade ženske in iste ženske, ko je noseča, nato pa sta jim zastavili vrsto vprašanj o dojenčkovih sposobnostih, mislih in čustvih v vsakem obdobju: pred zanositvijo, v maternici in ko so dojenčki.

Rezultati so bili presenetljivi. Obe skupini sta odgovarjali podobno, kljub radikalno različnim kulturam. Otroci so med drugim povedali, da njihova telesa pred rojstvom niso obstajala in da niso imeli možnost, da bi razmišljali ali se spominjali. Sta pa obe skupini otrok dejali, da so njihova čustva in želje obstajale, še preden so bili rojeni. Otroci so na primer povedali, da pred rojstvom "niso imeli oči in tako niso mogli videti stvari", vendar so bili "srečni, ker bodo kmalu spoznali svojo mamo, ali pa žalostni, ker so se ločili od družine".

Zakaj bi človek razvil to navidezno univerzalno vero v večni obstoj naših čustev? Znanstvenici menita, da bi ta človeška lastnost lahko bila stranski produkt našega visoko razvitega razumevanja socialnega sveta, torej človekovega razmišljanja, čustvovanja in želja. Ker pa so te sposobnosti po njunem mnenju tako močne in zlasti uporabne za predvidevanja, včasih zaidemo v povezave, ki lahko, da ne obstajajo, upamo, da obstaja velik načrt za vesolje, vidimo namen, kjer ga ni, in si predstavljamo, da duša lahko živi brez telesa.

Avtorici študij sta prepričani, da njuna raziskovanja kažejo na nekatere splošne vidike človeške kognicije in strukture uma.