Petek, 9. 7. 2021, 22.41
3 leta, 5 mesecev
Potovanje na otok nesmrtnih, ki razkriva skrivnost Evrope
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,72
2
Sardinija, na kateri živi nekaj več kot 1,6 milijona prebivalcev, je bila v zgodovini pogosto izolirana od dogajanja na evropski celini. Zato ne preseneča, da so Sardinci skoraj popolnoma genetsko enaki kot ljudje, ki so v Evropo pred tisočletji prinesli kmetijstvo.
Prebivalci Sardinije so nekaj posebnega v Evropi. Ne samo zato, ker je za številne prebivalce tega sredozemskega otoka značilno, da dosežejo visoko starost, ampak tudi zaradi njihovega genetskega izvora.
Sardinija oziroma deli Sardinije spadajo med tako imenovana modra območja na svetu, za katera je značilno, da tamkajšnji prebivalci dosežejo visoko starost. Sardinija ima skoraj desetkrat toliko stoletnikov na število prebivalcev kot ZDA.
Genetsko zanimiv otok
Z malce pretiravanja bi lahko tako rekli, da je Sardinija, tako kot na primer japonski otok Okinava ali grški otok Ikarija, otok nesmrtnih. Zaradi tega je Sardinija zelo zanimiva tudi za genetike, ki iščejo genetske vzroke za dolgo življenje.
Druga posebnost Sardinije je, da genetsko precej odstopa od večine drugih delov Evrope. Za evropsko populacijo je iz genetskega vidika značilno, da je mešanica treh genetskih populacij, ki so še pred okoli deset tisoč leti živele zemljepisno ločene.
Staroselski mezolitski lovci
Prva genetska populacija so bili lovci in nabiralci, ki so poselili Evropo po koncu zadnje ledene dobe. Recimo jim staroselci (pred ledeno dobo so sicer anatomsko sodobni ljudje in še prej neandertalci že živeli v Evropi, op. p.). V znanosti jim pravijo tudi mezolitski lovci in nabiralci – po mezolitiku, ki je grška beseda za srednjo kameno dobo.
Anatolski neolitski kmetje
Pred osem do devet tisoč leti so v Evropo iz sosednje Anatolije prišli prvi kmetje. Ti so tja do leta 3000 pred našim štetjem poselili veliko večino Evrope in se deloma pomešali s staroselci. Tem zgodnjim evropskim kmetom znanstveniki pravijo tudi anatolski neolitski kmetje (neolitik pomeni mlajša kamena doba), pa tudi zgodnji evropski kmetje ali zgodnji neolitski kmetje.
Spremembe videza prebivalcev Evrope
Prehod iz lovstva in nabiralništva v kmetijstvo (poljedelstvo in živinorejo) je vplival tudi na zunanji videz ljudi. Za evropske staroselce so arheogenetiki s proučevanjem starodavnega DNK ugotovili, da so bili visokorasli, imeli modre oči, temno rjave ali črne lase in temno polt (po eni od razlag tako temno polt, kot jo imajo prebivalci podsaharske Afrike). Izjema so bili staroselci na skrajnem severu Evrope (Skandinavija, Karelija ...), ki so že imeli svetlejšo polt.
Sardinci imajo med sodobnimi Evropejci največ anatolskih genov. Velik delež genov neolitskih kmetov iz Anatolije imajo še preostali Italijani (še zlasti Sicilijanci in Toskanci), Španci, južni Francozi, Grki in Albanci. Proti severu Evrope genetski delež neolitskih kmetov praviloma upada.
Anatolski kmetje so bili nizke rasti in imeli rjave oči. S širjenjem kmetijstva v Evropo pa so prinesli tudi spremembe barve kože. Temna koža je zelo koristna pod vročim afriškim soncem. Varuje pred soncem, hkrati pa vseeno vpije dovolj zelo pomembnega vitamina D.
"Usodni" vitamin D
Pod hladnejšim evropskim soncem pa ni bilo tako, začelo se je prilagajanje kože moči sonca. Ker pa so staroselski lovci in nabiralci dobili zadostne količine vitamina D z uživanjem mesa in rib, prilagajanje ni bilo tako hitro.
Vse to se je spremenilo, ko je z neolitsko revolucijo (to je s širjenjem kmetijstva) začela v Evropi prevladovati rastlinska hrana (žitarice). Evropskim kmetom je začelo primanjkovati vitamina D, kar je spodbudilo svetlenje kože. Kot ugotavljajo genetiki (na primer Nemec Johannes Krause): čim severneje v Evropi so živeli kmetje, tem bolj svetlo kožo so dobili.
Gen za presnovo mleka v odraslosti
Velik vir vitamina D je mleko. Toda težava za zgodnje kmete v Evropi je bila, da niti oni niti staroselski lovci niso imeli gena, ki bi omogočal presnovo mleka v odraslosti (torej so imeli laktozno intoleranco). Gen, ki omogoča presnovo mleka tudi v letih po zgodnjem otroštvu in v odrasli dobi, se je med Evropejci začel množično širiti šele pred kakšnimi 1.500 leti.
Prihod stepskih pastirjev
V tretjem tisočletju pred našim štetjem je iz vzhodnoevropskih step prišla v srednjo in zahodno Evropo nova genetska populacija – stepski pastirji. Najprej so se širili v današnjo Poljsko in Nemčijo, nato v današnjo Francijo in od tod na Pirenejski polotok.
Med sodobnimi evropskimi narodi imajo po raziskavah skupine arheogenetikov na čelu z Nemcem Wolfgangom Haakom največ stepskih genov Finci (67,8 odstotka), Rusi (64,9 odstotka) in Norvežani (53,3 odstotka). Največ evropskih staroselskih genov pa imajo baltski narodi – ugrofinsko govoreči Estonci 40,8 odstotka, indoevropsko govoreči Litovci pa 32,9 odstotka.
Na britansko otočje so stepska ljudstva, ki so verjetno govorila indoevropske jezike, prišla okoli leta 2.500 pred našim štetjem. V severno Italijo so po ugotovitvah estonske genetičarke Tine Saupe in njenih sodelavcev prišli okoli leta 2000 pred našim štetjem, v osrednjo Italijo pa okoli leta 1600 pred našim štetjem.
Evropska genetska zmes
V bronasti dobi je tako nastala današnja genetska mešanica evropskih narodov – mešanica staroselskih, anatolskih in stepskih genov. Obstaja pa del Evrope, ki precej izstopa, in to je Sardinija.
Sardinci genetsko identični zgodnjim neolitskim kmetom
Po ugotovitvah genetikov kar okoli 90 odstotkov DNK današnjih Sardincev pomenijo anatolski geni. Delež stepskih genov, ki naj bi tja prvič prišli okoli leta 300 pred našim štetjem, je zelo nizek.
Ko so pred 30 leti v Alpah na meji med Italijo in Avstrijo odkrili več kot pet tisoč let zamrznjeno truplo (tako imenovanega Ötzija) in proučili njegov DNK, so ugotovili, da je genetsko podoben današnjim Sardincem. Če naravno mumificirano truplo ne bi bilo tako staro, bi glede na njegov DNK zmotno mislili, da gre za kakšnega turista s Sardinije, ki je zmrznil na gorniškem pohodu.
Sardinci so tako genetsko skoraj popolnoma enaki zgodnjim kmetom iz Anatolije oziroma egejskega območja, ti so pred osem tisoč ali devet tisoč leti začeli svoje širjenje po stari celini.
Nadaljnje genetske raziskave v zadnjih letih so sicer ugotovile, da niso vsi današnji prebivalci Sardinije neposredni potomci prebivalcev, ki so na otoku živeli že v času neolitika.
A ker je večina poznejših priseljencev prihajala s sredozemskih območij z nizkim deležem stepskih genov, je DNK današnjih Sardincev še vedno najbližji DNK anatolskih kmetov iz časa neolitika.
2