Nedelja, 7. 11. 2021, 22.09
3 leta, 1 mesec
Skrivnostno ljudstvo, ki je z revolucionarnim orožjem spremenilo človeško zgodovino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,06
7
Konji so bili gonilo prve svojevrstne globalizacije v zgodovini človeštva, ki se je odvijala pred približno od štiri do tri tisoč leti. Izjemno pomembno vlogo so imeli tudi pri spremembah načina vojskovanja, zlasti v povezavi z iznajdbo bojne konjske vprege.
Genetske raziskave starodavne DNK ne razkrivajo samo človeške zgodovine, ampak tudi zgodovino enega najbolj tesnih in najpomembnejših človekovih živalskih spremljevalcev – domačega konja. Genetiki so tako odkrili njegovo pradomovino in čas širjenja po svetu.
Pred kratkim je bila objavljena genetska študija o izvoru udomačenega oziroma domačega konja (Equus caballus po latinsko), v kateri je sodeloval kar 163 znanstvenikov. Ti so preučili starodavni DNK v okostjih 273 konj, ki so jih našli pri arheoloških izkopavanjih.
Več deset tisoč let star DNK
Te konjske kosti so večinoma iz obdobja med letoma 44426 in 202 pred našim štetjem, nekaj kosti pa je tudi iz obdobja med letoma 50250 in 47950 pred našim štetjem.
Že pred študijo je bilo znano, da sodobne udomačene konjske pasme ne izvirajo iz prvih udomačenih konj, ki jih povezujejo z arheološkimi dokazi o ukrotitvi, molži in ograjevanju konj pri kraju Botai v današnjem severnem Kazahstanu okoli leta 3500 pred našim štetjem.
Prvi naj bi udomačili konje prebivalci kulture Botai na severu današnjega Kazahstana pred okoli 5.500 leti. Niso pa udomačili današnjih domačih konj, ampak drugo konjsko vrsto. Potomec te konjske vrste, ki zdaj živi v divjini, je dobil ime przewalski konj ali mongolski divji konj (na fotografiji). Po najnovejši študiji o konjski DNK je przewalski konj bolj soroden konjem, ki so živeli v neolitski Anatoliji, bakrenodobni srednji Aziji ter v srednji in vzhodni Evropi pred tretjim tisočletjem pred našim štetjem, kot domačim konjem. To nakazuje, da ni prišlo do selitve anatolskih konj v srednjo Azijo čez Kavkaz (drugače bi se pomešali z domačimi konji), ampak verjetno južno od Kaspijskega morja pred približno 5.500 leti.
Przewalski konji v Botaiju
Konji, ki so jih udomačili v Botaiju, niso bili predniki današnjih domačih konj, ampak konji, ki so pozneje dobili ime konji przewalski ali mongolski divji konji (Equus ferus przewalskii po latinsko). Prav tako domači konji niso potomci konj, ki so nekoč živeli na Pirenejskem polotoku in v Anatoliji.
Pradomovina domačih konj
Genetiki tako v najnovejši študiji ugotavljajo, da je bila pradomovina oziroma prvotno jedrno območjo domačega konja zahodnoevrazijska stepa, zlasti območje ob spodnjem toku rek Don in Volga v današnji Rusiji. Domači konji so v zahodnoevrazijskih stepah prevladali v šestem tisočletju pred našim štetjem.
Genetske raziskave so pokazale, da so domačim konjem najbolj sorodni konji, ki so jih našli v arheoloških najdiščih, ki so povezana s kulturami Majkop (najdišče Ajgurski), Jamna (najdišče Repin) in Poltavka (najdišče Sosnovka). Ta najdbe so datirane med letoma 3500 in 2600 pred našim štetjem.
Kultura trakaste keramike na severu Evrope
Genetiki, ki preučujejo starodavni človeški DNK, so ugotovili, da se je v tretjem tisočletju pred našim štetjem zgodila množična selitev zahodnoevrazijskih stepskih pastirjev, to je pastirjev iz vzhodnoevropskih step, v severno in severni del srednje Evropo (današnje Nizozemska, Nemčija, Poljska, Danska, južna Švedska, Češka ...).
Poleg domačega konja, ki se seveda deli na več pasem, in konja przewalski je med drugim obstajala še konjska vrsta z imenom tarpan (na fotografiji je morda ne popolnoma čistokrvni tarpan v moskovskem živalskem vrtu leta 1884). Tarpani so izumrli v začetku 20. stoletja. Kot ugotavlja najnovejša študija o konjskih DNK, je tarpan nastal s križanjem med avtohtonimi evropskimi konji in konjsko vrsto, ki je blizu domačim konjem, ni pa z njo istovetna. Ta ugotovitev izpodbija prejšnje teze, da je bil tarpan divji prednik ali divja različica domačega konja ali pa da je nastal s križanjem domačega konja s konjem przewalski. Prvotno jedrno območje konjske vrste tarpan je bila današnja zahodna Ukrajina.
Tu je med letoma 2900 in 2300 pred našim štetjem obstajala kultura trakaste keramike. Pripadniki te kulture so imeli po arheogenetskih raziskavah vsaj dve tretjini genov stepskih pastirjev kulture Jamna.
Skromna vloga konj v kulturi trakaste keramike
Do zdaj je veljalo prepričanje, da je bilo gonilo preseljevanja (verjetno indoevropsko govorečih) stepskih pastirjev proti zahodu Evrope jezdenje konj. Konji naj bi tudi vlekli težke vozove stepskih pastirjev. A najnovejša študija o konjskem DNK tega ne potrjuje.
Pri konjih z območja in iz časa kulture trakaste keramike skorajda niso našli DNK, značilnega za domače konje in za konje, ki so jih našli v najdiščih zahodnoevrazijske kulture Jamna. Poleg tega so bili konji v kulturi trakaste keramike redki. Vloga konj pri širitvi stepskih pastirjev proti zahodu Evrope tako ostaja nejasna, saj so lahko njihove težke vozove premikali tudi voli.
Širjenje domačih konj po Evraziji
Toda med letom 2200 in 2000 pred našim štetjem so se domači konji le pojavili zunaj zahodnoevrazijskih step, in sicer na današnjem Češkem (najdišče Holubice), ob spodnji Donavi (Gordinesti II) in v osrednji Anatoliji (Acemhöyük). Kmalu potem so se širili po Evraziji in sčasoma (v letih od 1500 do 1000 pred našim štetjem) vsepovsod izpodrinili in zamenjali druge konjske vrste.
Človek je verjetno začel prvič jezditi domače konje v letih od 2200 do 2000 pred našim štetjem.
Dejstvo, da so se domači konji v Holubicah, Gordinestiju II in Acemhöyüku pojavili pred pojavom prvih konjskih vpreg s kolesi z naperami, podpira mnenje, da se je domači konj začel z osrednjega naselitvenega območja najprej širiti z njihovim jezdenjem. To tezo podpirajo tudi slikovne podobe v Mezopotamiji iz poznega tretjega in v začetku drugega tisočletja pred našim štetjem.
Kultura Sintašta in širjenje konj
Za širjenje konj po srednjeazijskih stepah naj bi bili zelo zaslužni nosilci čezuralske kulture Sintašta v današnji srednjeazijski Rusiji. Ta je cvetela približno med letoma 2200 in 1800 pred našim štetjem. V kurganih (gomilastih grobiščih) te kulture so konji zelo pogosti.
Z bronastodobno kulturo Sintašta so povezana nova orožja (med njimi je najpomembnejša tehnološka inovacija bojna konjska vprega s kolesi z naperami), velika družbena vloga vojščakov in utrjena naselja. Po avtorjih študije o domačih konjih je bil morda tak način življenja povezan s tekmovanjem za pašnike, širjenjem ozemlja in vzpostavitvijo hierarhije.
Konji in indoiranski jeziki
Ta sprememba načina življenja v kulturi Sintašta je bila morda temelj za osvojitve v poznejših stoletjih, ki so imele za posledico popolno človeško in konjsko genetsko spremembo v srednjeazijskih stepah. Znanstveniki so že dolgo časa prepričani, da so nosilci kulture Sintašta povezani z indoiranskimi jeziki in njihovim širjenjem.
Kultura Sintašta (ime ima po istoimenski reki), katere jedro leži v današnji ruski srednji Aziji, je pred od štiri tisoč do 3.800 leti iznašla konjsko vprego s kolesi z naperami. Za kulturo Sintašta so bila med drugim značilna utrjena naselja (na fotografiji je arheološko najdišče Arkaim v Rusiji v čeljabinskem okraju) ter obsežna izkopavanja bakra in izdelava bronastih izdelkov. Najverjetneje so nosilci kulture Sintašta govorili indoiranske jezike oziroma praindoiranščino, ki se je razvila iz praindoevropščine. Po najnovejši študiji o konjskem DNK so prav nosilci kulture Sintašta s svojimi selitvami in osvajanji širili tudi domačega konja in konjske bojne vozove v srednjo Azijo in številne druge dežele.
V indoiranskih jezikih, v nasprotju z drugimi indoevropskimi jeziki, naj bi bilo tudi veliko besed, ki kažejo na udomačitev konja, uporabo konjske vprege in iz njih izpeljane mitologije. Kultura Sintašta naj bi tudi izboljšala konjske pasme, vključno s kostanjevo obarvanostjo dlake.
Osvajanja indoiranskih ljudstev
Kot je že dolgo znano, so indoiransko govoreča stepska ljudstva iz srednje Azije, znana tudi kot Arijci, v drugem tisočletju pred našim štetjem začela osvajati južno Azijo – med drugim današnji Iran, Afganistan (ta je dobil ime po besedi Aśvakan, kar pomeni konjenik oziroma rejec konj) in Indijo. Eden od indoiranskih oziroma indoarijskih jezikov je tudi sloviti sanskrt oziroma sanskrit. Današnja hindijščina je ena od potomk tega jezika.
Kot tudi ugotavljajo avtorji najnovejše študije o domačih konjih, se konjska vrsta Equus caballus ni širila samo z osvajanji, ampak tudi s trgovino z njimi. Konji so postali zelo pomembni in tudi prestižni, zaradi česar se je začela njihova množična vzreja.
Iznajdbo kulture Sintašta – bojni voz, to je konjsko vprego s kolesi z naperami – so pozneje prevzela tudi druga ljudstva, med drugim stari Egipčani. Na rekonstrukciji freske vidimo spopad egipčanskih in hetitskih bojnih vozov v bitki pri Kadešu iz leta 1274 pred našim štetjem. V bitki je menda sodelovalo več kot pet tisoč bojnih vozov. Egipčansko vojsko je vodil faraon Ramzes II. (na sredini), hetitsko pa kralj Muvatali II. V evrazijskih stepah je pozneje prišlo tudi do vzpona nomadskih konjeniških ljudstev. Sprva indoevropskih konjeniških ljudstev, kot so bili Kimerijci, Skiti, Sarmati in Alani, ki so jim sledila neindoevropska, vzhodnoevrazijska ljudstva, kot so Huni, Avari, Turki in Mongoli.
Ugotovitve drugih raziskav
Glede izsledkov najnovejše študije o domačih konjih, njihovem prvotnem območju in širjenju je treba omeniti nedavno študijo, katere glavna avtorica je biološka antropologinja Shevan Wilkin. Ta študija na podlagi proteinske analize zob ugotavlja, da so ljudje v vzhodnoevropskih (zahodnoevrazijskih) stepah konje udomačili pred okoli pet tisoč leti. Uživali so tudi kobilje mleko oziroma predelano kobilje mleko. Po ugotovitvah študije Wilkinove in njenih sodelavcev je bilo prav (ovčje, kravje, kozje in kobilje) mleko tista dragocena tekočina, ki je indoevropsko govorečim stepskim pastirjem omogočila, da so se po suhi, hladni in neprijazni stepi razselili skoraj na vse konce Evrazije.
V nasprotju z najnovejšo študijo o DNK domačih konj Wilkinova preseljevanje (indoevropskih) stepskih pastirjev po evrazijskih stepah postavlja že v čas okoli leta tri tisoč pred našim štetjem. Tudi pretekle arheološke in genetske raziskave nakazujejo, da je že okoli leta tri tisoč pred našim štetjem v današnji ruski južni Sibiriji obstajala kultura Afanasjevo, ki je bila verjetno indoevropsko govoreča in genetsko povezana s pastirji iz vzhodnoevropskih step. Znanstveniki nosilce kulture Afanasjevo večinoma povezujejo z zdaj izumrlo toharščino oziroma pratoharščino in ne z indoiranskimi jeziki. Tudi dozdajšnji izsledki DNK raziskav haploskupin na Y-kromosomu kažejo, da je velika večina moških kulture Afanasjevo pripadala haploskupini R1b, ne pa R1a oziroma R1a-Z93, ki je značilna za indoiranska ljudstva. Za popolno razjasnitev preseljevanja indoevropskih ljudstev bodo verjetno potrebne še nadaljnje raziskave.
7