Sobota, 5. 7. 2025, 17.33
1 teden
Kako so v tujini razkrinkali sleparje iz Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,50
Eden od utemeljiteljev arheogenetike je švedski genetik Svante Pääbo. Ta je tudi eden od ustanoviteljev Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo v Leipzigu, ki ima enega od najboljših laboratorijev za preučevanje DNK na svetu. Na fotografiji: Pääbo (levo) v inštitutu, potem ko je oktobra 2022 dobil Nobelovo nagrado za medicino. Na desni je njegov tesni sodelavec na inštitutu, nemški genetik Johannes Krause.
Na svetu mrgoli raznoraznih psevdozgodovinskih teorij. Ena od takšnih je tudi t. i. venetska teorija o izvoru Slovencev, ki je doživela razcvet v 80. letih preteklega stoletja. Teorija je bila hitro razkrinkana, še zlasti v tujini. V zadnjih letih psevdovenetologijo najverjetneje usodno izpodbijajo genetske raziskave.
Vse bolj absurdne in fantazijske teorije
Pozneje je staroselska teorija postajala vse bolj absurdna ter je šla vse bolj v globino in v širino. Iz 13. stoletja pred našim štetjem se je prihod prednikov Slovencev pomaknil v kameno dobo, na koncu pa nekateri trdijo, da smo tukaj že skoraj od samega začetka človeštva.
Tudi domnevno nekdanje slovensko ozemlje se je v domišljiji samooklicanih raziskovalcev slovenske preteklosti vse bolj razširilo: skoraj vsa Evropa naj bi bila nekoč slovenska. Seveda so to le fantazijske zgodbe, ki so jih izpodbijale že zgodovinska, arheološka in jezikoslovna znanost.
Železnodobni prebivalci današnje Slovenije sorodni Italijanom
Zdaj pa najverjetneje usodne udarce psevdovenetologiji zadaja genetika oziroma arheogenetika, tj. raziskave starodavne DNK, ki jo genetiki pridobijo iz stoletja in tisočletja starih okostij, ki jih izkopljejo arheologi.
Pääbo je postal svetovno znan zaradi preučevanja DNK neandertalcev. Na fotografiji iz leta 2000 vidimo nekatere genetike iz Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo, ki so skupaj s Pääbom sodelovali pri sekvenciranju DNK neandertalcev. Spredaj desno je Pääbo, na levi Krause, v ozadju sta Adrian Briggs (levo) in Richard E. Green. Max Planckov inštitut v Leipzigu je znan tudi po tem, da je Krause s pomočjo koščka kosti iz sibirske jame Denisovo odkril do tedaj neznano človeško vrsto – denisovanca (zdaj znan tudi kot homo longi).
Preučevanje starodavne DNK železnodobnih prebivalcev območja Slovenije (sekvenciranje te DNK opravlja laboratorij svetovno znanega genetika Davida Reicha na harvardski medicinski šoli) je pokazala, da je populacija, ki je živela v železni dobi na območju današnje Slovenije, sorodna današnji italijanski in španski populaciji, ne pa slovenski populaciji.
Konec sanj o prilaščanju halštatske kulture
Teorijo o slovenskih ali slovanskih Venetih, nosilcih kulture žarnih grobišč, ki so prišli na območje Slovenije in severovzhodne Italije v 13. stoletju pred našim štetjem, so genetske raziskave torej zavrnile.
Raziskave, ki jih opravlja skupina znanstvenikov pod vodstvom svetovno znanega danskega genetika Eskeja Willersleva, je tudi pokazala, da si slovenski psevdovenetologi ne morejo prisvajati niti latenske in halštatske kulture.
Obsežno demografsko širjenje Slovanov na Balkan
Preučevanje starodavne DNK nosilcev halštatske in latenske kulture je pokazalo, da so bili nosilci teh dveh kultur Kelti oziroma populacija, ki je keltske jezike iz Srednje Evrope razširila tudi na zahod stare celine.
Svetovno znan arheogenetik (arheogenetika ali paleogenetika preučuje DNK v starih okostjih) je tudi danski genetik Eske Willerslev. Zlasti je pred 12 leti odmevala njegova raziskava DNK, ki so jo pridobili iz okostja 24 tisoč let starega fantka, ki so ga našli blizu sibirske vasi Malta pri Bajkalskem jezeru. Deček iz Malte (njegovo okostje hranijo v Sankt Peterburgu) je pripadal populaciji, katere gene zdaj nosimo tako Evropejci kot Indijanci, tj. ameriški domorodci.
Preučevanje starodavne DNK z območja Balkan je tudi dokazalo prihod Slovanov po letu 600. Čeprav se je tudi v delu znanosti, zlasti med arheologi, razširila teza o širjenju zgolj slovanskega jezika po letu 600, so genetske raziskave pokazale, da je v zgodnjem srednjem veku prišlo do obsežnega demografskega širjenja Slovanov na Balkan.
Zamenjave prebivalstva na Balkanu
Zamenjava prebivalstva na Balkanu sicer ni bila popolna, imajo pa zdaj vsi narodi na Balkanskem polotoku, vključno z neslovansko govorečimi (Grki, Albanci in Romuni), v svojem genetskem naboru velik delež slovanskega genetskega porekla. Hrvati imajo tako 66,5 odstotka, Srbi pa 58,4 odstotka slovanskega genetskega porekla v svojem genetskem naboru.
Genetske raziskave starodavne DNK, ki jih opravljajo v laboratorijih Max Planckovega inštituta za človeški razvoj v Leipzigu (ta inštitut vodi dobitnik Nobelove nagrade za medicino, genetik Svante Pääbo), prav tako dokazujejo obsežno slovansko demografsko širjenje iz t. i. slovanske pradomovine na območju Belorusije in severne Ukrajine od 6. stoletja naprej.
Zamenjava prebivalstva v Srednji Evropi
Na območju današnje vzhodne Nemčije je zaradi prihoda Slovanov prišlo do 85-odstotne zamenjave prebivalstva, na območju Poljske do 93-odstotne, na območju Hrvaške do 80-odstotne. Domnevamo lahko, da je tudi na območju Slovenije zaradi prihoda Slovanov v 6. ali 7. stoletju prišlo do 80-odstotne zamenjave prebivalstva.
Eden od svetovno znanih arheogenetikov je tudi ameriški genetik David Reich, ki ima na harvardski medicinski šoli svoj laboratorij. Reichov laboratorij je preučil tudi DNK okostij iz železne dobe, ki so jih izkopali v Sloveniji. V videoposnetku Reich govori o migracijah stepskih ljudstev, znanih tudi kot Jamna:
Psevdozgodovinske teorije seveda niso kakšna slovenska posebnost. Na Poljskem je močna teorija (ki ima oporo tudi v uradni znanosti), da je bila slovanska pradomovina na območju današnje Poljske, kar pa genetske raziskave izpodbijajo.
Poljaki ter njihov zapleten odnos do Nemcev in Rusov
Spodbuda za to psevdozgodovinsko teorijo je seveda politična: Poljaki so bili v zgodovini pogosto v primežu obeh močnejših sosedov, Nemcev in Rusov, zato nekateri Poljaki zavračajo dejstvo, da so na območju Poljske v železni dobi in v prvih stoletjih našega štetja živela germanska ljudstva ter da so Poljaki kakorkoli povezani z vzhodnoslovanskim območjem, ki je bilo v preteklosti del Rusije.
Psevdoteorija, ki ima verjetno nacionalne vzgibe, je tudi teorija romunskega arheologa Florina Curte, da so Slovani in njihov jezik nekakšen hibrid, ki je nastal na območju današnje Vlaške v Romuniji. Curta trdi, da ni bilo slovanskega demografskega širjenja, ampak se je samo širil slovanski jezik znotraj avarskega imperija – torej je šlo samo za zamenjavo jezika.
Curta in slovansko govoreči "Romuni"
Curtova teorija seveda ne more razložiti, kako se je širil slovanski jezik na območja Evrope, kjer ni bilo avarskega imperija. Ampak to tudi ni pomembno: Curtova teorija z razlago, da so Slovani na Balkanu in vzhodnih Alpah (Slovenci) le potomci romansko govorečega prebivalstva, prikrito trdi, da so ti slovanski narodi v bistvu le slovansko govoreči Romuni. Tudi Curtovo "romunsko" teorijo genetske raziskave postavljajo na laž.
Notranjost in zunanjost leta 1997 ustanovljenega Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo iz Leipziga, ki preučuje tudi starodavno DNK iz okostij, ki so jih izkopali v Sloveniji:
Teorija, da je bilo poslovanjenje velikih delov Evrope zgolj jezikovni in ne demografski pojav (torej širjenje slovanskega jezika, ne pa tudi slovanskih genov), izvirno ni Curtova, ampak je nastala že v 80. letih preteklega stoletja.
Zmanjševanja vloge Slovanov v avstrijski zgodovini
Nanjo se navezuje tudi teorija vplivnega avstrijskega zgodovinarja Walterja Pohla. Ta trdi, da je do poslovanjenja domačinov na območju nekdanjega rimskega imperija prišlo tudi zaradi tega, ker so domačini prevzeli preprosti življenjski slog slovanskih prišlekov.
Težnje, da bi čim bolj zmanjšali demografski pomen slovanske naselitve v vzhodnih Alpah, niso nekaj novega. Avstrijsko nacionalistično zgodovinopisje (še iz časov, ko so se nemško govoreči Avstrijci imeli za sestavni del nemškega naroda) je trdilo, da so tudi po prihodu Slovanov veliko večino prebivalstva predstavljali romanizirani Kelti.
Avstrijski protislovenski noriški mit
Ti Kelti naj bi se potem v srednjem veku germanizirali oziroma prevzeli nemški jezik. Po razpadu Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni je bila v obtoku celo ideja, da bi se nemško govoreči del Avstrije preimenoval v Norik.
Arheogenetiki z Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo iz Leipziga preučujejo tudi vprašanje izvora Slovanov (in s tem tudi Slovencev). Na levi sliki vidimo označeno območje današnje Belorusije in severne Ukrajine, kjer je bila tudi po ugotovitvah arheogenetikov pradomovina Slovanov, tj. območje, na katerem se je oblikoval slovanski genetski nabor. Slovani so se iz te pradomovine širili na sever, jug in zahod po letu 500. Na desni sliki vidimo deleže slovanskega genetskega porekla (SP – ang. Slavic period ancestry) v genetskem naboru današnjih populacij v srednji, jugovzhodni in vzhodni Evropi. Krog v bližini Istre in Tržaškega zaliva najverjetneje predstavlja slovensko populacijo (črni del kroga je delež slovanskega genetskega porekla v slovenskem genetskem naboru).
Vzgib teh teorij je prepričevanje Avstrijcev, da nimajo nič s Slovani (in s tem s Slovenci), da so bili ti le bežna in nepomembna epizoda v zgodovini območja današnje Avstrije. Zgodovinski viri in slovanska imena številnih krajev pričajo nasprotno.
Kako slovanska je Avstrija?
Zanimivo je, da vsaj za zdaj ni zaslediti, da bi bila populacija današnje Avstrije vključena v DNK-raziskave o deležu slovanskega genetskega porekla, kot so bili na primer vključeni ugrofinsko govoreči Madžari. Za madžarsko populacijo tako vemo, da ima verjetno toliko slovanskega genetskega porekla kot Slovenci, Čehi ali Hrvati.
