Nedelja, 21. 11. 2021, 23.14
3 leta, 1 mesec
Razkrite skrivnosti o mrtvi svetlolasi najstnici
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,68
7
Hkratni svetli lasje, svetla polt in svetle (modre) oči, ki so značilne za severne Evropejce (na fotografiji je švedska nogometašica Fridolina Rolfö), so po dozdajšnjih ugotovitvah znanstvenikov posledica zlitja različnih genetskih populacij. Genetska sprememba, ki povzroča svetle lase, je bila na primer prvič ugotovljena pri najstnici, ki je umrla pred okoli 16 tisoč leti.
Modre oči, svetle lase in svetlo kožo so v genetski nabor današnjih evropskih populacij prinesle tri starodavne genetske populacije. Svetli lasje so se prvič verjetno pojavili v Sibiriji, modre oči so bile značilne za evropske mezolitske staroselske lovce in nabiralce, svetla koža pa za zgodnje neolitske kmete iz Anatolije.
Pred okoli 24 tisoč leti je bil v daljni, hladni deželi, zdaj znani kot južna Sibirija, za skupino lovcev na mamute zelo žalosten dan. V grob so položili majhnega otroka, starega tri ali štiri leta. Imel je rjave oči, temne lase in temnejšo polt (ponekod se pojavlja podatek, da je imel pegasto kožo).
Deček iz Malte
Grob z njegovim okostjem so odkrili ruski oziroma sovjetski arheologi po prvi svetovni vojni. Ker so ga našli v bližini sibirske vasi Malta (ta leži kakšnih 150 kilometrov severno od Bajkalskega jezera), je dobil ime Deček iz Malte. Pred leti so okostje dečka tudi podrobno genetsko preučili.
Haplotipi na Y-kromosomu so pokazali, da pripada haploskupini R, natančneje njeni osnovni skupini R*. Iz te sta se razvili haploskupini R1 in R2. R1 se deli na haploskupini R1a in R1b, ki jima zdaj pripada večina evropskih moških. Haplotipi v mitohondrijski DNK so pokazali, da pripada haploskupini U, kateri točno, niso mogli ugotoviti. Tudi mitohondrijska haploskupina U je zelo pogosta v Evropi.
Starodavni severni Evrazijci
Genetska populacija, ki ji je pripadal Deček iz Malte, je dobila znanstveno ime Starodavni severni Evrazijci, s kratico ANE (ang. Ancient north Eurasians, op. p.). Z analizami genetske primesi so ugotovili, da deček ni genetsko blizu današnjim vzhodnoazijskim populacijam, kot so Kitajci, Korejci ali Japonci.
Starodavni severni Evrazijci predstavljajo genetsko vez, ki povezuje Evropejce in ameriški staroselce – Indijance. Po nekaterih teorijah indoevropska, sibirska in indijanska ljudstva povezuje tudi skupna mitologija, ki morda izvira od starodavnih severnih Evrazijcev, na primer mit o psu kot čuvaju prehoda v onstranstvo.
Pač pa je genetska populacija, ki ji je pripadal, ena od predniških populacij današnjih Evropejcev in tudi ameriških staroselcev. Ti imajo od 14 do 38 odstotkov ANE-genov. Preostali del genetskega nabora Indijancev sestavljajo geni starodavnih vzhodnoazijskih genetskih populacij. ANE je tudi glavna predniška populacija bronastodobnih prebivalcev Tarimske kotline, ki so za seboj pustili na stotine mumij.
Svetlolasa najstnica z Afontove gore
Nekaj manj kot 960 kilometrov zahodno od sibirske vasi Malta leži na zahodnem bregu sibirske reke Jenisej Afontova gora. Tukaj so po prvi svetovni vojni odkrili ostanke okostja moškega, ki so stari okoli 17 tisoč let. Moški z Afontove gore, ki je genetsko soroden Dečku iz Malte, je bil najbrž lovec na mamute. Leta 2014 so ob gradnji mostu čez reko Jenisej na Afontovi gori odkrili še ostanke okostij dveh žensk.
Ena je bila ob smrti že odrasla ženska, druga pa najstnica, stara 14 ali 15 let. Ostanki okostij so stari okoli 16 tisoč let. Obe ženski sta pripadali ANE. DNK-analiza je pokazala, da je imela najstnica z Afontove gore svetle lase. Ta zato zdaj velja za prvo svetlolasko v človeški zgodovini oziroma za prvega svetlolasega človeka v zgodovini.
Svetlolasci iz Sibirije in modrooki stari Evropejci
Genetiki domnevajo, da so gen za svetle lase oziroma spremembo (polimorfizem) v genu KITLG, ki je povzročila svetle lase, v Evropo prinesli prav pripadniki genetske populacije ANE. Ti so se na območju današnje vzhodne Evrope oziroma evropske Rusije verjetno pred približno deset tisoč leti zlili z genetsko populacijo Zahodnih lovcev in nabiralcev (ang. Western hunter-gatherers: WHG, op. p.).
Pred leti je bilo veliko presenečenje, ko so arheogenetske raziskave pokazale, da je bil t. i. Mož iz Cheddarja (Cheddar man, op. p.) temnejše polti. Modrooki Mož iz Cheddarja je na ozemlju današnje Anglije živel pred okoli devet tisoč let. Anatomsko sodobni ljudje, ki so prišli v Evropo pred 38 tisoč leti, so imeli prav tako temno polt, a večinoma rjave oči. Takšen videz je na primer imela Rdeča gospa iz španske jame El Miron (ime je dobila po rdeči barvi najdenih kosti), ki je umrla pred okoli 18.700 leti. Po koncu zadnje ledene dobe pa so večinoma iz ledenodobnega zavetišča v Italiji Evropo poselili ljudje, ki so imeli temno polt in lase ter modre oči. Tej genetski populaciji (WHG) je pripadal tudi Mož iz Cheddarja. Modre oči so posledica genetske spremembe v genu z imenom OCA2, na katero vpliva sosednji gen HERC2. Ta genetska sprememba se je prvič pojavila na Bližnjem vzhodu pred 42 tisoč leti.
WHG so prišli v današnjo evropsko Rusijo iz bolj zahodnih delov stare celine po koncu zadnje ledene dobe. Bili so visokorasli, imeli so temne lase, temnejšo polt (kako zelo temno, se (še) ne ve) in modre oči. Zlitje ANE in WHG je dalo novo genetsko populacijo: Vzhodni lovci in nabiralci (EHG). ANE so dali v genetski nabor EHG (tudi) svetle lase, WHG pa modre oči.
Svetlopolti zgodnji kmetje iz Anatolije
EHG so predniška populacija bronastodobne genetske populacije z imenom Zahodni stepski pastirji (ang. Western steppe herders: WSH, op. p.). Ti so se v tretjem tisočletju pred našim štetjem selili proti zahodu Evrope in tako tja prinesli tudi svetle lase (in verjetno tudi indoevropske jezike). Še pred tem so svetle lase v Skandinavijo prinesli pripadniki EHG. Ti so se v Skandinaviji pomešali z WHG v novo genetsko populacijo: Skandinavski lovci in nabiralci (SHG).
Poleg modrih oči in svetlih las je del klasičnega severnoevropskega videza, kot temu pravi ameriški genetik David Reich, tudi svetla koža. Kot piše Reich, je svetla koža Evropejcev večinoma dediščina prvih kmetov. Ko so ti pred devet do osem tisoč leti iz severozahodne Anatolije začeli širiti kmetijstvo in svoje gene po Evropi, so bili nizke postave, svetle oziroma svetlejše polti, temnih las in rjavih oči.
Svetlenje kože in vitamin D
Glede svetlenja kože sta dve teoriji. Po prvi je svetlenje povezano z vitaminom D, ki je zelo pomemben za človeka. Eden od glavnih virov tega vitamina je sončna svetloba. Ljudje, ki so se priselili v severne kraje, kjer je bilo manj sonca in njegovi žarki niso bili tako močni, so se na spremenjene okoliščine prilagajali tako, da je njihova koža postajala svetlejša. Tako je koža vpila več vitamina D.
Ledeni mož oziroma Ötzi (na fotografiji je lutka z njegovim videzom), ki je pred približno 5.400 leti živel v Alpah, je pripadal genetski populaciji, ki je v Evropo pred osem do devet tisoč leti iz severozahodne Anatolije prinesla genetske spremembe v genih SLC24A5 in SLC45A2, povezane s svetlo oziroma svetlejšo kožo. Pri zgodnjih neolitskih kmetih iz Anatolije velja še omeniti, da niso istovetni s poznejšimi oziroma današnjimi prebivalci Anatolije.
Evropski lovci in staroselci naj bi imeli temno kožo kljub hladnejšemu okolju zato, ker so veliko vitamina D dobili s hrano živalskega izvora. Toda to ni veljalo za zgodnje kmete, ki so se večinoma prehranjevali z rastlinsko hrano. Ti so se lahko prilagodili le s svetlenjem kože in čim višje na severu so se preživljali s kmetijstvom, tem bolj svetlo kožo so dobili.
Izguba dlak in temnenje kože
Znanstvenika Andrea Hanel in Carsten Carlberg, ki delata na Inštitutu za biomedicino na univerzi v Kuopiu na Finskem, zagovarjata drugačno teorijo, in sicer da svetlenje kože ni posledica vitamina D. Kot pišeta, so človečnjaki pred okoli dvema milijonoma let izgubili večino svojih dlak, in sicer zato, da so lahko boljše odvajali toploto.
Njihova prvotno svetla koža je tako postopoma potemnela, da se je lahko zaščitila pred opeklinami zaradi sonca in pred kožnim rakom, ki ga povzročajo ultravijolični žarki. Tudi lasje in barva oči sta bili temni.
Širjenje genov za svetlo kožo
Ponovno svetlenje kože so povzročile spremembe v dveh genih, ki se imenujeta SLC24A5 in SLC45A2. Ta genetska sprememba se je pojavila pred 22 do 28 tisoč leti na Bližnjem vzhodu. Najprej se je pojavila pri enem človeku, nato pa se je širila. Ti dve genetski spremembi v obeh omenjenih genih, ki sta svetlila kožo, je imela tudi genetska populacija zgodnjih neolitskih kmetov iz severozahodne Anatolije, ki jih je tudi širila po Evropi.
Na fotografiji je sibirska reka Jenisej pri mestu Krasnojarsk. V bližini tega mesta je arheološko najdišče Afontova gora, kjer so našli ostanke okostij prve znane svetlolaske v zgodovini človeštva.
Genetska populacija Kavkaških lovcev in nabiralcev (CHG), ki je verjetno ena od predniških populacij stepske genetske populacije WSH, pa je imela spremembo za svetlo kože samo v genu SLC24A5. Za razliko od CHG je imela genetska populacija WSH – tako kot neolitski kmetje – spremembi za svetlenje kožo tako v genu SLC24A5 kot SLC45A2.
Genetski zdrs in povečanje števila svetlopoltih ljudi
Širjenje svetle kože pri evropskih populacijah je po mnenju Hanelove in Carlberga posledica t. i. genetskega zdrsa (naključnega zmanjševanja genetske raznovrstnosti, kar je povečevalo število ljudi s svetlo kožo) in ne posledica vitamina D.
Kot še trdita Hanelova in Carlsberg, se ljudje na severu na pomanjkanje vitamina D niso odzvali s svetlenjem kože, ampak s spremembo v genih, ki kodirajo beljakovine, odgovorne za transport, presnovo in signalizacijo vitamina D. Te spremembe zagotavljajo alternativne mehanizme prilagajanja življenju na severu, tako da ljudje ne trpijo zaradi posledic pomanjkanja vitamina D.
Negotovost glede barve polti starodavnih ljudstev
Seveda obstaja med znanstveniki več različnih mnenj o barvi polti kamenodobnih evropskih lovcev in nabiralcev. Genetika Dan Ju in Iain Mathieson ter njuni sodelavci so v letošnji študiji zapisali, da za zdaj ni mogoče popolnoma zagotovo vedeti, kakšne barve je bila polt ljudi, ki so že dolga tisočletja živeli na hladnem severu sveta.
Če na svetlenje kože pri zahodnoevrazijskih populacijah vplivata gena SLC24A5 in SLC45A2, pa je svetlenje kože pri vzhodnoazijskih populacijah posledica genetskih sprememb v genu OCA2. Torej na tistem genu, ki je pri zahodnoevrazijskih populacijah povezan s svetlimi (modrimi) očmi.
Ta študija torej dopušča možnost, da so imeli modrooki lovci in nabiralci v Evropi v času mezolitika oziroma srednje kamene dobe, na primer Mož iz Cheddarja, pa tudi lovci in nabiralci v Evropi v času starejše kamene dobe, na primer Rdeča gospa iz El Mirona, kljub temu, da niso imeli enakih sprememb v genih SLC24A5 in SLC45A2 kot neolitski kmetje in stepski pastirji, svetlo oziroma svetlejšo kožo.
Viri:
Dan Ju in Iain Mathieson in sodelavci, The evolution of skin pigmentation-associated variation in West Eurasia (sl. Razvoj sprememb, povezanih s pigmentacijo kože, v zahodni Evraziji), januar 2021.
Andrea Hanel in Carsten Carlberg, Skin colour and vitamin D (sl. Barva kože in vitamin D), julij 2020.
David Reich, Who we are and how we got here: ancient DNA and the new science of the human past (sl. Kdo smo in kako smo prišli sem: starodavna DNK in nova znanost o človeški preteklosti), leta 2018.
Iain Mathieson in sodelavci, The genomic history of Southeastern Europe (sl. Genetska zgodovina jugovzhodne Evrope), maj 2017.
Sandra Wild in sodelavci, Direct evidence for positive selection of skin, hair and eye pigmentation in Europeans during the last 5.000 years (sl. Neposredni dokaz za pozitivno selekcijo pigmentacije kože, las in oči pri Evropejcih v zadnjih 5.000 letih), april 2014.
7