Petek, 26. 8. 2022, 23.02
1 leto, 7 mesecev
Je to odkritje, ki bo zamajalo vse, kar vemo o zgodovini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,56
16
Hetiti, ki so v drugem tisočletju pred našim štetjem živeli v osrednji Anatoliji, so govorili praindoevropski jezik ali pa vsaj jezik, ki je bil zelo soroden praindoevropskemu jeziku. Po mnenju nekaterih znanstvenikov dejstvo, da v okostjih Hetitov, ki so jih izkopali arheologi, ni stepskega genetskega porekla, nakazuje, da indoevropski jezik ni mogel nastati v črnomorsko-kaspijskih stepah.
V znanosti je že nekaj časa uveljavljena teza, da je praindoevropščina nastala v črnomorsko-kaspijskih stepah. Toda po najnovejši mednarodni genetski raziskavi so prvi govorci praindovropščine živeli na območju armenskega višavja.
Indoevropske jezike, ki imajo skupnega prednika v praindoevropščini, zdaj po svetu kot svoj prvi jezik govori več kot tri milijarde ljudi. Prvi indoevropski jezik, ki je bil zapisan, je bila hetitščina v Mali Aziji oziroma Anatoliji (v osrednjih delih današnje Turčije). Zapisana je bila med 17. in 12. stoletjem pred našim štetjem.
Odsotnost stepskih genov med Hetiti
Ta je bila del zdaj že izumrlih t. i. indoevropskih anatolskih jezikov, kamor spadajo med drugim še luvijščina, lidijščina in likijščina. Ker se je hetitščina razlikovala od preostale indoevropščine, se domneva, da so se govorci hetitščine že zgodaj odcepili od preostalih govorcev praindoevropščine. Nekateri jezikoslovci zato hetitščine nimajo za pravo indoevropščino, ampak za sestrski, sorodni jezik.
Do zdaj se je domnevalo, da so bili govorci hetitščine prvi od govorcev praindoevropščine, ki so se izselili iz svoje stepske pradomovine – čez Kavkaz v Anatolijo. Toda arheogenetiki, ki so objavili najnovejšo genetsko študijo o indoevropskih ljudstvih, niso našli nobenih stepskih genov oziroma stepskega genetskega porekla v okostjih Hetitov, ki so jih izkopali arheologi. Gre za stepsko poreklo, značilno za nosilce kulture Jamna, ki je nastala v črnomorsko-kaspijskih stepah. Pa tudi za stepsko poreklo, ki je značilno za nosilce bronastodobne kulture trakaste keramike.
Nova znanstvena teza o praindoanatolščini
To je tudi eden od razlogov, da so postavili novo tezo o pradomovini indoevropščine. Po tej tezi se je v armenskem višavju najprej razvila praindoanatolščina. Približno med letoma 5.000 in 3.000 pred našim štetjem so govorci tega jezika, ki so bili del genetske populacije kavkaških lovcev in nabiralcev, odšli proti zahodu Anatolije in čez Kavkaz v črnomorsko-kaspijske stepe.
Tvit enega od glavnih avtorjev najnovejše arheogenetske študije:
The Southern Arc papers are now published in @ScienceMagazine
— Iosif Lazaridis (@iosif_lazaridis) August 25, 2022
The study was originally conceived as the joint genetic history of the neighboring regions of West Asia and Southeastern Europe but there were just too many interesting findings to fit in one paper, so we have three! pic.twitter.com/B9YqDyrXks
Govorci praindoanatolščine, ki so se priselili v osrednjo in zahodno Anatolijo, so se zlili s staroselskim prebivalstvom (ti staroselci pa so bili že sami mešanica neolitskih Anatolcev in ljudi, ki so prišli z Bližnjega vzhoda oziroma Levanta) – tako so med drugim v osrednji Anatoliji nastali Hetiti.
Genetska populacija stepskih pastirjev
Govorci praindoanatolščine, ki so se naselili v črnomorsko-kaspijskih stepah, pa so se s staroselskimi vzhodnoevropskimi lovci in nabiralci zlili v novo genetsko populacijo, ki jo v genetiki imenujejo ljudstvo Jamna, stepski pastirji oziroma zahodnoevrazijski stepski pastirji. Tu se je praindoanatolščina po avtorjih omenjene študije razvila v praindoevropščino.
Ti govorci praindoevropščine so se pozneje razširili po velikih delih preostale Evrazije in s tem širili indoevropske jezike od Evrope, Irana in Indije do zahodnih delov današnje Kitajske (tu se je govorila zdaj že izumrla toharščina). Del govorcev praindoevropščine je naselil tudi armensko višavje (pozneje se je tukaj razvil armenski jezik) – to naj bi bila torej svojevrstna vrnitev dela indoevropejcev v svojo pradomovino.
Moški iz vzhodnoevropskih step v stari Grčiji
Najnovejša arheogenetska študija tudi ugotavlja, da so se govorci praindoevropščine iz vzhodnoevropskih step okoli leta 3.000 pred našim štetjem naselili tudi na sever Balkana, med letoma 2.500 do 2.000 pa tudi na jug polotoka, na območje današnje Grčije.
Na jug Balkanskega polotoka, v današnjo Grčijo, so indoevropski jezik (verjetno že v obliki zametka poznejše stare grščine) prinesli nosilci kulture Jamna. Čeprav so ti predstavljali le manjši del prebivalstva stare Grčije, je prišlo do zamenjave jezika. Moški, ki so bili nosilci kulture Jamna, so indoevropski jezik prinesli tudi na preostali del Balkana in na območje Armenije. Nosilci kulture trakaste keramike pa so razširili indoevropski jezik na območja, kjer so se pozneje govorili italo-keltski, germanski, baltoslovanski in indoiranski jeziki.
A ti nosilci stepskega porekla so po arheogenetskih raziskavah predstavljali le manjši delež prebivalstva (prebivalci stare Grčije – Mikenci in Minojci – naj bi imeli le okoli deset odstotkov stepskega genskega porekla), prav tako niso bili izključni pripadniki vladajočega sloja, saj so nekateri stari Grki, ki so bili del vladajoče elite, bili brez stepskega porekla. Torej naj bi šlo bolj za mirno združitev dveh genetskih populacij, pri čemer pa je na koncu prevladal indoevropski jezik – stara grščina.
Bronastodobna zamenjava prebivalstva na severu Evrope
Drugačna zgodba je bila v severni Evropi, na primer v današnji Nemčiji ali Veliki Britaniji, kjer je prišlo do skoraj popolne zamenjave prebivalstva, saj so indoevropsko govoreči priseljenci iz step predstavljali 90 odstotkov prebivalstva. Na Pirenejskem polotoku je bila zamenjava prebivalstva manjša, a tam so iz za zdaj še neugotovljenega razloga skoraj popolnoma izginile staroselske moške Y-haploskupine.
Pri stepskih ljudstvih je treba vedeti še nekaj. Ti se povezujejo z že omenjeno stepsko kulturo Jamna, ki je cvetela v vzhodnoevropskih stepah. To ime je dobila po jamah, grobovih, v katerih so pokopani nosilci te kulture. Ti so govorili praindoevropski jezik.
Kultura Jamna in stepski pastirji
Glede na svoje genetsko poreklo (tega ugotavljamo s preučevanjem avtosomnih kromosomov, ki predstavljajo veliko večino človekovega dednega zapisa) so nosilci kulture Jamna sorodni vsem preostalim vzhodnoevropskim stepskim pastirjem, ki so v bronasti dobi poselili Evropo ter osrednjo Azijo, Iran in Indijo.
Glavni avtor študije odgovarja na kritike študije:
The problem with the steppe hypothesis is that there is no evidence for the hypothetical steppe elites in Anatolia, and no reason to think that migrants-living before the development of the successful package of horse/wheeled vehicle technologies- would have any advantage at all https://t.co/vGSBLckGbr
— Iosif Lazaridis (@iosif_lazaridis) August 25, 2022
Toda obstaja zanimiva razlika. Moški, ki so bili nosilci kulture Jamna, so pripadali skorajda izključno haploskupini R1b-M269, znotraj te haploskupine pa subkladi R1b-GG400 oziroma R1b-Z2103, ki je odsotna med današnjimi zahodnoevropskimi moškimi.
Grščina, armenščina, albanščina in paleobalkanščina
Kot je na Twitterju objavil eden od glavnih avtorjev študije Iosif Lazaridis z oddelka za genetiko na harvardski medicinski fakulteti, so pripadniki subklade R1b-Z2013, to je nosilci kulture Jamna, naselili območje Balkana in Armenije ter tako širili grščino, albanščino, armenščino in jezik, ki ga Lazaridis imenuje paleobalkanščina. To je izumrli indoevropski jezik, ki se je nekoč govoril na območju Balkana. Na območju teh jezikov živijo še danes nekateri moški, ki so pripadniki R1b-Z2103 in so daljni potomci nosilcev kulture Jamna.
Kdo je širil preostale indoevropske jezike
Preostale indoevropske jezike (italske, keltske, germanske, baltoslovanske, indoiranske …) pa so širili stepski pastirji, ki jih je z nosilci kulture Jamna povezovalo skupno stepsko genetsko poreklo, ni pa bilo med njimi pripadnikov Y-haploskupine R1b-Z2103 (pač pa večinoma R1a in preostalih subklad znotraj haploskupine R1b-M269). Ti ljudje so bili nosilci kulture trakaste keramike (med letoma 3.000 do 2.350 pred našim štetjem). Ta kultura je v svojem največjem obsegu vključevala velik del severne in severovzhodne Evrope.
So priseljenci iz Anatolije "preplavili" rimsko cesarstvo?
Poleg izvora indoevropejcev in praindoevropščine se je mednarodna arheogenetska študija med drugim posvetila tudi prebivalstvu rimskega cesarstva. Ugotovili oziroma potrdili so med drugim že znane ugotovitve, da so v času rimskega cesarstva velik del prebivalcev mesta Rim, pa tudi drugih delov cesarstva, sestavljali (grško govoreči) priseljenci iz Anatolije.
Glavni viri:
Iosif Lazaridis, Songül Alpaslan-Roodenberg, David Reich in sodelavci (vse skupaj je sodelovalo 206 znanstvenikov), The genetic history of the Southern Arc: A bridge between West Asia and Europe (sl. Genetska zgodovina Južnega loka: most med Zahodno Azijo in Evropo), avgust 2022.
Southern Arc (Južni lok) je zemljepisna oznaka avtorjev študije za južno Evropo in zahodno Azijo.
Isti avtorji: A genetic probe into the ancient and medieval history of Southern Europe and West Asia (sl. Genetska preiskava antične in srednjeveške zgodovine južne Evrope in zahodne Azije), avgust 2022.
Isti avtorji: Ancient DNA from Mesopotamia suggests distinct pre-pottery and pottery neolithic migrations into Anatolia (sl. Starodavna DNK iz Mezopotamije kaže na različne predlončarske in lončarsko-neolitske selitve v Anatolijo), avgust 2022.
16