Torek, 28. 12. 2021, 22.02
2 leti, 3 mesece
Skrivnostni ljudje, ki razvnemajo domišljijo Evropejcev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,04
7
Območje današnje Italije je bilo v času zadnje ledene dobe zelo pomembno ledenodobno zavetje, kamor so se pred mrazom in ledom umaknili staroselski evropski lovci in nabiralci. Po koncu ledene dobe pa so se znova razselili po različnih koncih Evrope.
Po koncu zadnje ledene dobe, ta se je končala pred približno 12 tisoč leti, so Evropo ponovno poselili lovci in nabiralci. Ti so ledeno dobo najverjetneje preživeli v t. i. ledenodobnih zavetjih na Apeninskem, Pirenejskem in Balkanskem polotoku ter v današnji Ukrajini.
Lovce in nabiralce, ki so po koncu zadnje ledene dobe poselili Evropo, večina arheogenetikov deli na tri genetske populacije. Prva skupina so zahodnoevropski oziroma zahodni lovci in nabiralci (WHG: Western hunter-gatherers). Ti so se razširili po Evropi iz svojega ledenodobnega zavetja na Apeninskem polotoku.
Zahodni, vzhodni in skandinavski lovci
Druga skupina so vzhodnoevropski oziroma vzhodni lovci in nabiralci (EHG: Eastern hunter-gatherers). Ti so nastali na ozemlju današnje evropske Rusije z zlitjem WHG ter lovcev in nabiralcev iz Sibirije. Tretja skupina mezolitskih lovcev in nabiralcev pa so skandinavski lovci in nabiralci (SHG: Scandinavian hunter-gatherers). Ti so nastali z zlitjem WHG in EHG v Skandinaviji.
Teorija o štirih genetskih gručah
V nedavno objavljeni študiji italijanskega arheogenetika Gabrieleja Scorrana in njegovih sodelavcev pa je predstavljena malce drugačna teorija o štirih različnih lovsko-nabiralskih genetskih populacijah. V študiji so populacije imenovane gruče (študija uporablja angleški pojem cluster).
Vrh zadnje ledene dobe je bil pred od 25 do 19 tisoč leti. Nato se je začelo postopno umikanje ledu. Konec ledene dobe je bil pred okoli 12 tisoč leti.
Prva gruča so lovci in nabiralci z Apeninskega polotoka (v študiji uporabljajo ime Italijanski polotok). Imenujmo jih apeninski lovci in nabiralci ali italijanski lovci in nabiralci (IHG).
Drugo gručo sestavlja poznopleistocenska predniška populacija iz Goyeta (to je jama v današnji Valoniji v Belgiji) - lovci in nabiralci iz Goyeta (za njih lahko uporabimo kratico GHG, op. p.). Tretja gruča so balkanski lovci in nabiralci iz Železnih vrat (Đerdap), za katere lahko uporabimo tudi kratico BHG. Četrta gruča pa so že prej omenjeni EHG v današnji evropski Rusiji.
Genetski gradienti po Evropi
Obstajajo tudi evropski lovci in nabiralci, ki po raziskavah njihovega DNK niso popolnoma pripadali nobeni od teh gruč, so pa bili razporejeni po t. i. genetskih gradientih med štirimi glavnimi gručami.
Videoposnetek o treh predniških genetskih populacijah današnjih Evropejcev (poledenodobni lovci in nabiralci, zgodnji kmetje iz Anatolije in pastirji iz step):
Gradient je splošni izraz za spremembo količine na enoto razdalje, o genetskem gradientu (ang. genetic cline) pa govorimo takrat, ko je posameznik čim bolj genetsko soroden določeni genetski gruči, tem bližje nje živi oziroma je živel. Nasprotje genetskega gradienta je genetska pregrada, ki kljub zemljepisni bližini jasno genetsko loči dve sosednji populaciji.
Prvi genetski gradient, ki ga omenja študija Scorrana in sodelavcev, je jadranski gradient, ki povezuje Apeninski polotok z Balkanom. Drugi je iberski gradient, ki posameznike z Iberskega oziroma Pirenejskega polotoka povezuje z Goyetom. Tretji je balkansko-ukrajinski gradient, četrti pa severovzhodnoevropski-skandinavski-ruski gradient. Ta povezuje posameznike iz Skandinavije in Baltika z EHG.
Analiza genetskih primesi
Analiza genetskih primesi, ki so jo opravili avtorji študije, je pokazala, da med lovci in nabiralci, ki so živeli na zahodu Evrope, prevladuje genetsko poreklo, ki jih povezuje z Apeninskim polotokom oziroma z IHG.
Ena od najpomembnejših arheoloških najdišč iz časa mezolitskih lovcev in nabiralcev so na območju donavskih Železnih vrat (Đerdapa) na meji med Srbijo in Romunijo.
Genetski prispevek lovcev in nabiralcev iz Goyeta (GHG) je največji med lovci in nabiralci, ki so živeli na Pirenejskem polotoku. T. i. Rdeča gospa iz El Mirona, katere okostje je staro več kot 18 tisoč let, je imela 71-odstotno genetsko sorodnost z okoli 15 tisoč let starim lovcem in nabiralcem, katerega okostje so našli v Goyetu (to okostje so znanstveniki poimenovali GoyetQ-2). Genetsko poreklo, povezano z GHG, pa je najti v manjših količinah tudi med lovci in nabiralci na Balkanu, v Srednji Evropi in današnji Ukrajini.
Povezave med Balkanom in današnjo Ukrajino
Na vzhodu in severu Evrope je med lovci in nabiralci prevladovalo genetsko poreklo, ki jih je povezovalo z balkanskimi lovci in nabiralci (zlasti na območje vzhodnega dela Srednje Evrope in današnje Ukrajine, pa tudi južne Skandinavije). Pri tem je genetski delež BHG med lovci in nabiralci na območju današnje Ukrajine naraščal približno po letu 8.000 pred našim štetjem.
Z BHG je delno genetsko soroden tudi okoli 14 tisoč let stari lovec in nabiralec iz Villabrune na severovzhodu Italije, ki pa je sicer večinoma genetsko soroden IHG.
Prihod lovcev in nabiralcev z Balkanskega na Pirenejski polotok
Lovci in nabiralci z Balkana pa so prišli tudi na Pirenejski polotok (to kažejo analize starodavnega DNK iz okostij v jamah La Brana in Los Canes na severu Španije). Študija Scorrana in sodelavcev priselitev BHG na Pirenejski polotok časovno umešča v obdobje, ko je prevlada mezolitskih lovcev in nabiralcev v Evropi že počasi prihajala h koncu (lovce in nabiralce so v Evropi od sedmega tisočletja pred našim štetjem naprej izpodrinili oziroma številčno presegli zgodnji neolitski kmetje iz Anatolije, op. p.).
V zgornjem tvitu vidimo časovno postopno širjenje kmetijstva in zgodnjih neolitskih kmetov po Evropi (v severozahodno Anatolijo je na primer kmetijstvo prišlo okoli leta 6.600 pred našim štetjem, na Irsko pa okoli leta 3.800 pred našim štetjem). Neolitski kmetje so skoraj po vsej Evropi izpodrinili in številčno presegli lovce in nabiralce. V tretjem tisočletju pred našim štetjem pa so Evropo poselila pastirska ljudstva iz vzhodnoevropskih step.New version out of the #Neolithic #Dispersal map (vers. 2021.2). We have updated the western Mediterranean and also some dates in other regions. (#RGZM @orea_news @BarbaraHorejs) https://t.co/8aH2fqHiZM pic.twitter.com/imTa2l55AM
— Detlef Gronenborn (@DGronenborn) September 14, 2021
Velik genetski prispevek lovcem in nabiralcem na vzhodu Evrope in v Skandinaviji je po študiji dala tudi skupina EHG, najti pa je tudi genetsko poreklo, ki lovce in nabiralce na vzhodu stare celine povezuje z IHG z Apeninskega polotoka (zlasti je velik delež genov IHG pri lovcih in nabiralcih v Baltiku).
Okostji iz sicilske jame San Teodoro
Scorrano in njegovi sodelavci so opravili tudi arheogenetsko analizo okostij dveh poznopaleolitskih lovcev in nabiralcev, ki so ju našli v jami San Teodoro na severovzhodu Sicilije in ki pripadata genetski gruči lovcev in nabiralcev z Apeninskega polotoka.
Okostji, eno je moško, drugo žensko, sta stari približno od 15.332 do 14.432 let. DNK so pridobili iz kosti skalnice (petrozna kost), ki je del lobanjske kosti senčnice. Skalnica je kost, v kateri se starodavni DNK dobro in dolgo ohrani, zato je primerna za DNK-raziskave.
San Teodoro 3 in San Teodoro 5
Odkrili so, da moški (poimenovan San Teodoro 3) in ženska (San Teodoro 5) nista bila tesna sorodnika. Raziskava mitohondrijske DNK (mtDNK), ki jo matere prenesejo tako na hčerke kot sinove, je pokazala, da sta oba pripadali mtDNK-haploskupini U5b2b.
Videoposnetek o jami San Teodoro:
U5b2b je tudi najpogostejša mtDNK-haploskupina med lovci in nabiralci v poledenodobni Evropi in verjetno povezana s ponovno naselitvijo Evrope po koncu ledene dobe. Mimogrede: mtDNK-haploskupini U5b, ki zajema tudi U5b2b, v Sloveniji pripada okoli 2,5 odstotka prebivalcev.
Pri moškem je bil DNK na Y-kromosomu dovolj ohranjen, tako da so lahko tudi ugotovili, kateri Y-haploskupini je pripadal: haploskupini I2a2. Ta je del haploskupine I2a, ki je pogosta med evropskimi lovci in nabiralci in je, kot piše v študiji, verjetno nastala v južni Evropi v času zadnje ledene dobe. Kot zanimivost: haploskupini I2a2a pripada 0,5 odstotka slovenskih moških oziroma vsak dvestoti slovenski moški.
Proteinska analiza zobnih oblog
Poleg kosti skalnice so znanstveniki preučili tudi zobovje moškega in ženske iz jame San Teodoro. Niso opravili DNK-raziskave, ampak so s proteinsko oziroma proteomsko analizo zobnega kamna na zobeh ugotovili, kakšen je bil njun prehranjevalni življenjski slog. Ta je bil predvsem bogat z živalskimi beljakovinami.
San Teodoro 3 se je prehranjeval z mesom divjega goveda oziroma tura in s krapi, sladkovodnimi ribami, ki jih je lovil v rekah oziroma potokih v bližini jame.
Ženska je imela bolj pester jedilnik
San Teodoro 5 je imela malce bolj pester nabor prehrane: prav tako je jedla turovo meso, a je poleg tega jedla tudi meso divjih svinj in divjih evropskih oslov. Kosti teh živali so našli tudi pri arheoloških izkopavanjih na Siciliji.
Divje svinje (na fotografiji), divje govedo in divji osli so bili verjetno pogosto na jedilniku lovcev in nabiralcev na Apeninskem polotoku v času paleolitika (starejše kamene dobe) in mezolitika (srednje kamene dobe).
Morda so bili na njenem jedilniku tudi kozorogi, ki jih menda v njenem času na Siciliji ni bilo, bili pa so v sosednji Kalabriji. To je morda dokaz, da je prišla na Sicilijo iz Kalabrije ali pa je pogosto prehajalo ožino med Sicilijo in Kalabrijo.
Krapi, morske mačke in moka iz stročnic
San Teodoro 5 je jedla tudi ribe, ne samo sladkovodnih krapov, ampak tudi slanovodne morske mačke, ki so plavale v plitvinah ob obali v bližini jame San Teodoro. V njenih zobnih oblogah so našli tudi ostanke rastlinske hrane, in sicer stročnic. Menda je uživala v moko zmleta semena sladkega graha.
7