Nedelja, 5. 12. 2021, 21.56
2 leti, 1 mesec
To je skoraj neverjetno naključje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,13
5
Leinefelde v Turingiji ima nekaj manj kot deset tisoč prebivalcev. Skupaj s sosednjim Worbisom sestavlja mesto Leinefelde-Worbis.
Neandertalec in denisovanec sta človeški vrsti, ki sta že zdavnaj izumrli, pri čemer se je nekaj njunih genov ohranilo med anatomsko sodobnimi ljudmi. Zanimivo pri teh dveh izumrlih vrstah ljudi je, da sta ju v razmiku približno 150 let odkrila dva znanstvenika, ki prihajata iz istega mesta.
Pisalo se je leta 1856. Delavci podjetja, katerega lastnika sta bila Wilhelm Beckershoff in Friedrich Wilhelm Pieper, so avgusta tega leta kopali apnenec v dolini Neandertal. Ta leži ob reki Düssel, približno 12 kilometrov vzhodno od mesta Düsseldorf. Delavci so v neki manjši jami našli ostanke fosiliziranih okostij (med njimi so bili zgornji del lobanje in dve stegnenici).
Fuhlrottov ogled najdenih kosti
Na srečo je bil v času najdbe na delovišču Beckershoff. Ta je mislil, da so to kosti jamskega medveda, saj so jih že našli v drugih jamah. Delavcem je naročil, naj bodo pazljivi in skrbno opazujejo, če bodo naleteli še na kakšne kosti.
Solastnik podjetja Pieper je nato na ogled najdenih kosti povabil gimnazijskega učitelja Johanna Carla Fuhlrotta, ki je bil ljubiteljski znanstvenik in zbiralec fosilov. Ta je živel v bližnjem mestu Elberfeld.
Fuhlrott je takoj ugotovil, da so to človeške kosti, ki pa se zelo razlikujejo od kosti sodobnega človeka. Septembra tega leta je bil v krajevnem časopisu brez Fuhlrottove privolitve objavljen precej domišljijski članek, v katerem je pisalo, da je lobanja pripadala človeku iz plemena Ploskoglavcev (Flatheads).
Anatomsko preučevanje kosti
Ti Ploskoglavci, je še pisalo, še dandanes živijo na zahodu Severne Amerike (gre za indijansko ljudstvo, ki živi na zahodu ameriške zvezne države Montane, op. p.), njihove lobanje pa so pred leti našli v kraju Sigmaringen ob zgornji Donavi. Najdba bo mogoče razvozlala uganko, ali so bili to prvotni prebivalci srednje Evrope ali pa so prišli sem skupaj z Atilovimi hordami, je še pisalo.
Johann Carl Fuhlrott se je rodil leta 1803 v Leinefeldeju. Po njem se imenuje ena od ulic njegovega rodnega kraja. Prav tako je po njem dobila ime tudi gimnazija v Elberfeldu, na kateri je učil.
Članek je vzbudil pozornost dveh profesorjev anatomije iz Bonna, Hermanna Schaaffhausna in Augusta Mayerja. Navezala sta stik s Fuhlrottom in ga prosila za kosti. Fuhlrott jima je kosti osebno prinesel. Junija 1957 sta Schaaffhausen in Fuhlrott po šestih mesecih preučevanja kosti skupaj javno predstavila ugotovitve. Schaaffhausen je na predstavitvi povedal, da so kosti podobne kostem velikih opic, a niso opičje.
Darwinova teorija evolucije in verske dogme
Kosti so, kot je povedal Schaaffhausen, pripadale plemenu domorodcev, ki so živeli v Nemčiji pred prihodom prednikov sodobnih ljudi. Leta 1859 je Fuhlrott v svojem članku še zapisal, da gre za starinski (arhetipski) primerek pripadnika človeške rase. Tako Schaaffhausen kot Fuhlrott sta bila prepričana, da se vrste, torej tudi človek, spreminjajo skozi čas. Toda takratno večinsko mnenje, tudi med znanstveniki, je bilo, da so vrste nespremenljive.
Kosti neandertalca, ki so jih našli v dolini Neandertal, so dobile ime Neandertal 1. Dejansko so kosti pripadale vsaj trem neandertalcem. Neandertalec 1 je živel pred približno 40 tisoč leti. Neandertalci (na fotografiji sta plastični lutki neandertalca in neandertalke v muzeju, ki leži v bližini najdišča v Neandertalu) so izumrli pred približno 40 tisoč leti. Glede barve polti, las in oči neandertalcev so različna mnenja in ugotovitve. Neandertalci, ki so jih našli v Krapini, naj bi tako imeli temno polt in rjave oči. Spet drugi podatki za neandertalce v Španiji in Italiji kažejo, da naj bi imeli svetlejšo kožo in rdečkaste lase. Nekatere raziskave nakazujejo, da naj bi s svojimi geni imeli vpliv na svetlejšo kožo anatomsko sodobnih ljudi v Evropi, druge nakazujejo, da niso imeli vpliva na svetlenje kože anatomsko sodobnih ljudi.
Leta 1859 je Anglež Charles Darwin izdal slovito delo O nastanku vrst. V knjigi je Darwin postavil tezo o spremenljivosti oziroma transmutaciji vrst, ki jo je podkrepil s številnimi primeri iz narave. Ta teorija, ki je pozneje dobila ime teorija evolucije, je bila seveda v nasprotju z versko dogmo o stvarjenju sveta in s teorijo o nespremenljivosti vrst.
Teza o deformiranih kosteh ruskega kozaka
Teorija evolucije je imela na začetku seveda veliko nasprotnikov. Med njimi je bil tudi zgoraj omenjeni August Mayer. Ta zaradi bolezni ni mogel preučiti kosti iz doline Neandertal že leta 1857. Mayer, ki je bil zagovornik tradicionalnega pogleda na stvarjenje sveta in človeka, je svoje ugotovitve objavil šele leta 1864. Zatrdil je, da so kosti iz Neandertala zaradi jezdenja deformirane kosti nekega ruskega kozaka, ki je sodeloval v vojni zoper Napoleona leta 1813 in leta 1814.
Leta 1864 je irski geolog William King, ki je bil prepričan, da najdene kosti v Neandertalu niso kosti sodobnega človeka, prvič uporabil ime homo neanderthalensis. Leta 1863 pa je britanski znanstvenik George Busk, ki je opazil podobnosti med neandertalcem in leta 1848 v Gibraltarju najdeno lobanjo, zajedljivo ugovarjal Mayerju, da je ruski kozak težko prišel v Gibraltar. Mnenje, da gre pri kosteh iz Neandertala za kosti stare človeške vrste, je dokončno prevladalo po letu 1886, ko so v neki belgijski jami našli okostji dveh neandertalcev.
Mesto Leinefelde v Turingiji
Fuhlrott, ki je umrl leta 1877 v Wuppertalu, se je rodil leta 1803 v mestu Leinefelde v Turingiji. Tu se je leta 1980, ko je bilo mesto še del komunistične Vzhodne Nemčije, rodil tudi nemški biokemik in arheogenetik Johannes Krause.
Spominska plošča na kraju najdbe v čast Fuhlrottu, ki je prvi spoznal, da so najdene kosti v jami v dolini Neandertal izjemno odkritje. Kosti neandertalca so dobile ime Neandertal 1. Dejansko so kosti pripadale vsaj trem neandertalcem. Apnenčasta kraška jama, v kateri so našli kosti, je bila široka in visoka okoli tri metre, v dolžino pa je merila pet metrov. Vhod v jamo je imel premer enega metra in je bil 20 metrov nad tlemi doline. Jama se je v nemščini imenovala Kleine Feldhofer Grotte oziroma Majhna Feldhoferjeva jama po slovensko. Ime je dobila po bližnji veliki kmetiji Feldhof.
Krause je bil pred dobrim desetletjem član skupine znanstvenikov, ki so preučili DNK neandertalca, in odkrili, da imajo ljudje zunaj Afrike v svojem DNK od dva do tri odstotke neandertalskih genov. To je posledica tega, da so se anatomsko sodobni ljudje, ko so prišli iz Afrike, verjetno na ozemlju Bližnjega vzhoda pred 50 do 60 tisoč leti mešali s tamkaj živečimi neandertalci.
Najdba v sibirski jami Denisovo
Dolga časa so mislili, da so neandertalci (ti so izumrli pred okoli 40 tisoč leti), imenovani tudi arhaični ljudje, poleg anatomsko sodobnih ljudi edina podvrsta homo sapiensa. Toda leta 2008 so ruski arheologi iz Novosibirska v južnosibirski jami z imenom Denisovo odkrili človeško kost – ostanek prsta na roki. Najprej so mislili, da gre za ostanek prsta kakšnega neandertalca.
Fuhlrottov skorajšnji soimenjak Johannes Krause se je prav tako rodil v Leinefeldeju, in sicer leta 1980. Krause je eden od najboljših in znanih arheogenetikov na svetu. Poleg DNK-odkritja denisovancev je Krause sodeloval tudi v raziskavi, ki je odkrila, da imajo današnji ljudje v Evraziji okoli dva odstotka neandertalskih genov. Po raziskavi, objavljeni marca 2016, v kateri je sodeloval tudi znani ameriški genetik David Reich, imajo današnji prebivalci zahodne Evrazije (sem spada tudi Evropa) manj neandertalskih in denisovanskih genov od prebivalcev vzhodne Evrazije.
Jamo, ta leži v Altajskem gorovju in je dobila ime po samotarskem pravoslavnem menihu Dioniziju oziroma Denisu, ki je v jami živel v 18. stoletju, so arheologi raziskovali že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej.
DNK-preiskave najdbe iz jame Denisovo
Ruski znanstveniki so košček kosti poslali na arheogenetske raziskave v Nemčijo, na inštitut Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu. Tu so genetiki pod vodstvom Krauseja opravili analizo mitohondrijske DNK (mtDNK), ki so jo pridobili iz okostja (preučili so 30 miligramov praha, ki so ga pridobili iz kosti). Sekvenciranje so opravili kar 156-krat, da bi bilo čim bolj natančno.
Nato so DNK okostja iz jame Denisovo primerjali z mtDNK 54 sodobnih ljudi, z mtDNK 30 tisoč let starega anatomsko sodobnega človeka, ki so ga našli v Rusiji, in z mtDNK šestih neandertalcev. MtDNK človeka iz jame Denisovo se je razlikoval od vseh toliko, da je bil razred zase.
Odkritje nove človeške vrste
DNK človeka iz jame Denisovo se je ločil od DNK sodobnega človeka bolj, kot se loči DNK sodobnega človeka od neandertalcev. To pomeni, da se je človeška vrsta, ki je dobila ime denisovanci, ločila od prednikov sodobnega človeka pred približno tremi milijoni let, torej prej, preden se je neandertalec ločil od prednikov sodobnega človeka. Študija o ugotovitvah je bila javno objavljena marca 2010.
Spodaj je videoposnetek o denisovancih. Na podlagi DNK sklepajo, da je imela denisovanka, katere prst so našli v jami Denisovo, temno kožo ter temne lase in oči.
Tako sta glavno vlogo pri odkritju dveh novih človeških vrst po skoraj neverjetnem naključju imela dva znanstvenika iz istega mesta, rojena v razmiku 177 let. Sloviti švicarski psiholog Carl Gustav Jung bi imel ta dva dogodka v skladu s svojo teorijo sinhronosti skoraj zagotovo za t. i. smiselno naključje.
Joachim Neander
Z odkritjem neandertalca v dolini Neandertal pa je povezana še ena zanimiva zgodba, ki ima tudi malce pridiha smiselnega naključja. Če je jama Denisovo dobila ime po menihu, je dolina Neandertal (starinsko Neanderthal) dobila ime po prav tako zelo religioznem človeku − kalvinističnem pastorju, pesniku in skladatelju Joachimu Neanderju iz 17. stoletja, ki je dolino pogosto obiskoval in v njej dobil navdih za svoje skladbe.
Morda je v dolini iskal samoto in verski navdih, tako kot menih Denis v Altajskih gorah. Neander se je rodil globoko na severu Nemčije, v Bremnu, v Düsseldorf pa se je preselil leta 1674. Leta 1679 se je vrnil v rodni Bremen, kjer je zaradi jetike umrl star komaj 30 let. Neander je za Nemca malce nenavaden priimek, in sicer zato, ker je Neanderjev dedek izvirni družinski priimek Neumann (sl. Novi mož, Novi moški ali Novi človek) pogrčil v Neander.
Dolina novega človeka
Ker je tal nemška beseda za dolino, grško-nemška skovanka Neandertal tako pomeni Neanderjeva dolina oziroma dobesedno Dolina novega moškega ali Dolina novega človeka. V čast Neandru so jo preimenovali v začetku 19. stoletja, kot da bi vedeli, da bodo v dolini odkrili "novega človeka", predstavnika dotlej neznane človeške vrste, ki je ime doline raznesel po vsem svetu in jo zapisal v zgodovino.
Zemljevid neandertalskih in denisovanskih genov pri sodobnih ljudeh:
A world map of Neanderthal and Denisovan ancestry in modern humans https://t.co/ViEmGuufwj via @physorg_com
— Roberto Sáez (@robertosaezm) December 1, 2021
Viri:
Johannes Krause in sodelavci, The complete mitochondrial DNA genome of an unknown hominin from southern Siberia (sl. Popoln genom mtDNK neznanega človečnjaka iz južne Sibirije), marec 2010.
Rex Dalton, Fossil finger points to new human species (sl. Fosilni prst nakazuje na novo človeško vrsto), marec 2010.
Ralf W. Schmitz in sodelavci, The Neandertal type site revisited: interdisciplinary investigations of skeletal remains from the Neander Valley, Germany (sl. Ponovni pregled neandertalskega najdišča: interdisciplinarna raziskava ostankov okostij iz doline Neandertal v Nemčiji), oktober 2002.
Michael Dannemann in Janet Kelso, The contribution of neanderthals to phenotypic variation in modern humans (sl. Prispevek neandertalcev k fenotipski raznovrstnosti pri sodobnih ljudeh), oktober 2017.
5