Potapljač Enzo Maiorca, ki je v globinah morja stkal močno vez z naravo

Pokojni italijanski potapljač Enzo Maiorca je bil večkratni svetovni rekorder v globinskem potapljanju na dah. Imenovali so ga kar Kralj brezna, njegova impresivna življenjska pot pa je bila navdih za mnoge potapljaške podvige. Kot pionir prostega potapljanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je med drugim navdušil francoskega režiserja Luca Bessona, da je leta 1988 posnel kultni film Velika modrina (angl. The big blue). Film govori o rivalstvu med Maiorco in njegovim največjim tekmecem Jacquesom Mayolom, ki se začne že v otroštvu, v odraslem svetu pa se sprevrže v nevarno in samoljubno tekmovanje. Maiorca je napisal tudi več knjig o potapljanju.

Maiorca je bil rojen leta 1931 v mestu Sirakuza na Siciliji, kjer je v starosti 85 let tudi umrl. Svoj prvi globinski svetovni rekord v disciplini s spremenljivo plovnostjo je dosegel pri 29 letih, ko se je z utežjo na dah potopil 45 metrov v globino. Skoraj 30 let kasneje, pri 57 letih, se je ustavil pri 101 metru.

A desetletje po njegovi smrti bolj kot njegove neverjetne psihofizične zmogljivosti in športni dosežki številne navdušuje njegov odnos do narave. Proti koncu življenja je namreč postal tudi okoljski aktivist, ki je poudarjal pomen spoštovanja morja in njegovih prebivalcev. Imenovali so ga celo v svetovalni odbor mednarodne nevladne okoljevarstvene organizacije Sea Shephard, ki se ukvarja predvsem z zaščito morskega življenja – zlasti kitov, delfinov, morskih psov, morskih želv in rib – ter bojem proti nezakonitemu ribolovu in uničevanju oceanov.

Enzo Maiorca se je plavati naučil pri štirih letih in kmalu se je začel potapljati, čeprav se je po lastnih besedah kot otrok zelo bal morja. Foto: Reuters Maiorco je k opozarjanju na nujnost varovanja morskih ekosistemov najverjetneje spodbudil tudi nenavaden dogodek iz leta 2009. Kaj se je zgodilo?

Reševanje na pogin obsojenega delfina

Maiorca se je poleti 2009 z družino potapljal ob obali njemu ljube Sirakuze v Jonskem morju. Medtem ko se je v morju pripravljal na potop, se je pogovarjal s hčerko Rossano, ki ga je s preostalimi spremljala na čolnu. Nenadoma je na hrbtu začutil rahel dotik. Ko se je obrnil, je pred sabo zagledal delfina, ki se mu je nenavadno vsiljeval. Sprva je mislil, da se želi igrati, a je hitro opazil, da mu skuša dopovedati nekaj pomembnejšega.

Foto: Tilen Genov Delfin je odplaval stran, s hčerko mu je sledil tudi Maiorca. Po nekaj metrih je delfin izginil v globino, prav tako se je za njim v globino pognal Maiorca. Na okoli 12 metrih je zagledal še enega delfina, ujetega v zapuščeno ribiško mrežo. S potapljaškim nožem je razrezal mrežo in osvobodil samico delfina. Čeprav je bila ta ob vrnitvi na površje že povsem izmučena, ji je po navedbah Maiorce uspelo iz sebe iztisniti "skoraj človeški krik". Le nekaj trenutkov za tem je na presenečenje vseh prisotnih skotila mladiča. Maiorca je dejal, da je bil priča najlepšemu prizoru v svojem življenju. 

Ko se je delfinji oče prepričal, da je z njegovo družino vse v redu, je zaplaval okoli Maiorce in izvedel gesto, ki je vse prisotne pustila odprtih ust. S kljunom se je namreč dotaknil Maiorcinega obraza, kot da bi ga hotel poljubiti v znak hvaležnosti.

Čeprav je zgodba neverjetna in se morda zdi celo izmišljena, so dejstva verjetna. Človeško je dvomiti o tako spektakularni zgodbi, katere edina priča dogodkov je sam protagonist. Res pa je tudi, da obstaja veliko zgodb o živalih, ki so se zapletle v ribiške mreže in so jih ljudje rešili pred gotovo smrtjo.

Kaj pravijo strokovnjaki?

V društvu Morigenos, ki v slovenskem morju že več kot dve desetletji redno spremlja in proučuje delfine ter želi ljudem približati podvodni svet delfinov, s čimer jih želijo spodbuditi k ohranjanju in varovanju okolja, pojasnjujejo, da delfini spadajo med kognitivno najbolj razvite živali. Med drugim uporabljajo orodja, se učijo z opazovanjem, vzpostavljajo kompleksne oblike komunikacije ter izkazujejo sposobnost samoprepoznavanja v ogledalu, vedenjski kazalnik samozavedanja, ki ga sicer pripisujemo predvsem človeku.

Dodajajo, da poleg teh kognitivnih sposobnosti razvijajo tudi razvejane socialne odnose, vključno z navezanostjo, sodelovanjem, medsebojno pomočjo in vedenjskimi odzivi, ki jih je mogoče interpretirati kot obliko žalovanja. Gre za kompleksno socialno dinamiko, ki priča o visoki stopnji socialne inteligence.

Foto: Morigenos Po njihovih navedbah je znanstveno potrjeno, da ima vsak delfin svoj edinstven "podpisni žvižg", ki deluje kot individualni zvočni signal, neke vrste ime. S pomočjo teh žvižgov se delfini med seboj prepoznavajo, raziskovalci pa lahko z njihovo analizo posamezne osebke tudi identificirajo.

Človek ogroža delfine

V društvu opozarjajo, da so delfini kljub izjemnim kognitivnim in socialnim sposobnostim pogosto izpostavljeni različnim oblikam ogroženosti, ki izhajajo iz človekovega vpliva na morsko okolje. Med najpogostejšimi dejavniki tveganja so onesnaževanje morij, povečan podvodni hrup, posledice podnebnih sprememb ter zapletanje v ribiške mreže, kar pogosto vodi v poškodbe ali pogin.

"Vprašanje, ali delfini lahko namenoma poiščejo človeka za pomoč, ostaja odprto. Za zdaj znanost nima zanesljivih dokazov, ki bi takšno vedenje potrjevali. Zgodbe, kot je primer italijanskega potapljača Maiorce, imajo lahko pomembno vlogo pri vzbujanju zanimanja za živalski svet in varstvo narave, vendar jih je smiselno predstavljati kot pripovedi, ne kot znanstveno preverjena dejstva," poudarjajo.

V društvu še izpostavljajo, da je ob morebitnem srečanju z delfini v naravi ključnega pomena spoštovanje njihove svobode in naravnega okolja. Priporočljivo je ohranjati ustrezno razdaljo, ne vznemirjati živali in jih ne hraniti. Le s takšnim pristopom jim omogočamo, da ostanejo neodvisni in varni, hkrati pa si povečamo verjetnost za doživetje pristnega in nepozabnega stika z njimi.