Nedelja, 14. 9. 2025, 15.28
5 ur, 3 minute
Česa se bojijo Avstrijci? Je to povezano s Slovenci?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,75
Velik del vzhodne Avstrije so v zgodnjem srednjem veku poselili Slovani. Tako na zahodu kot vzhodu Avstrije pa so v železni dobi živeli Kelti. Na fotografiji: kraj Hallstatt, ki je dal ime keltski halštatski kulturi. Hallstatt leži zahodno od območja Avstrije, ki so ga poselili Slovani.
Nedavno je luč sveta ugledala mednarodna znanstvena študija o izvoru Slovanov. V okviru študije so bili predstavljeni deleži slovanskega genetskega porekla v današnjih populacijah, tako slovansko kot neslovansko govorečih. Raziskava je tako ugotovila, da imajo na primer Madžari 67 odstotkov slovanskega genetskega porekla, vzhodni Nemci pa 40 odstotkov. Toda presenetljivo je, da ni obravnavana tudi avstrijska populacija, čeprav so študijo vodili z Dunaja in je bil vzhod današnje Avstrije v zgodnjem srednjem veku poseljen s Slovani.
V študiji z naslovom Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov (od zdaj naprej skrajšano: Starodavni DNK) lahko izvemo, da imajo romansko govoreči Romuni in Moldavci ter turško govoreči Gagavzi, ki živijo v Moldaviji, v svojem genetskem naboru več kot 40 odstotkov slovanskega genetskega porekla.
Slovanski geni od Baltika do Balkana
Slovansko genetsko poreklo imajo v svojem genetskem naboru tudi Albanci – tako v Albaniji kot na Kosovu – in Grki. Tudi populacije ob Baltskem morju imajo slovansko genetsko poreklo: analize genetskih primesi (ang. admixture analysis) kažejo, da imajo Litovci, Latvijci, Estonci, Ingrijci in Karelijci v svojem genetskem naboru od 31 do 39 odstotkov slovanskega genetskega porekla.
Slovanska krajevna imena v Avstriji so najpogostejša približno vzhodno od črte Linz–Leinz, torej na vzhodu Avstrije.
Ne izvemo pa tega podatka o avstrijski populaciji, čeprav so v zgodnjem srednjem veku vzhod današnje Avstrije poselili Slovani. Na območju današnje avstrijske Koroške, Štajerske, Vzhodne Tirolske in deloma Solnograške je bila ustanovljena tudi prva slovanska država Karantanija s središčem na Gosposvetskem polju.
Srednjeveška nemška kolonizacija v vzhodnih Alpah
Tako kot na območju današnje vzhodne Nemčije je sledila srednjeveška nemška kolonizacija, ki je nemški jezik (točneje bavarsko visoko nemščino) razširila v današnje avstrijsko Podonavje in vzhodne Alpe.
Območje današnje Avstrije je tudi po koncu nemške srednjeveške kolonizacije ohranilo mejo s slovanskimi populacijami – s Čehi na severu in Slovenci na jugu. Območje Avstrije je bilo v času Habsburške monarhije tudi cilj številnih priseljencev s slovanskega območja. Zelo obsežno je bilo ob koncu 19. stoletja priseljevanje Čehov, zlasti na Dunaj.
Slovani tostran in onstran Karpatov
V študiji Starodavni DNK le mimogrede izvemo, da so Slovani, ki so živeli na območju današnje Avstrije, pripadali južni slovanski podgruči, za katero je za razliko od severne slovanske podgruče značilno, da vsebuje več genetskega porekla južnoevropskih populacij.
Zemljevid, ki na podlagi starodavnega DNK, najdenega v okostjih iz slovanske dobe, kaže dve skupini Slovanov – južno (rumeni krožci) in severno (modri kvadratki). Obe populaciji sta slovanski in sta si sorodni, razlika je, da ima južna skupina v svojem genetskem naboru več genov južnoevropskih populacij, tj. genov predslovanskega prebivalstva. Tako na območju Slovenije kot Avstrije prevladuje južna skupina, ki je najpogostejša tostran Karpatov.
Ta podatek je pričakovan, saj so se ti Slovani za razliko od severnih, tj. Vzhodnih in Zahodnih Slovanov, naselili na območju nekdanjega Rimskega cesarstva, ki je bilo gosteje naseljeno – tudi z južnoevropskimi populacijami – kot območje severno od Karpatov.
Namigi o slovanskih genih v avstrijski populaciji
Glede na ta podatek in podatke glede razširjenosti za Slovane značilne Y-haploskupine R1a (deleža sta v študiji Starodavni DNK verjetno približno enaka na območju Slovenije in vzhodu Avstrije) ter še na podlagi nekaterih podatkov iz drugih študij lahko domnevamo, da slovansko genetsko poreklo predstavlja velik delež avstrijskega genetskega nabora. Vprašanje pa je, kolikšen je ta delež – manjši od 40 odstotkov kot na vzhodu Nemčije, približno enak ali večji?
Za avstrijsko, zlasti nemškonacionalno usmerjeno zgodovinopisje je bilo v preteklosti značilno, da so zmanjševali pomen Slovanov v avstrijski zgodovini. Slovani, ki so jih pogosto opisovali le kot služabnike nomadskih konjenikov Avarov, naj bi po nekaterih teorijah predstavljali le tanek sloj priseljenega prebivalstva, večino naj bi sestavljal potomci Norikov, romaniziranega keltskega prebivalstva. Ti naj bi potem prevzeli nemški jezik in nemško kulturo.
Avstrijski mit o Norikih kot glavnih prednikih Avstrijcev
To prepričanje je tudi spodbudilo nekatere, da so po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske predlagali, da bi se nemški del Avstrije preimenoval v Norik (tako kot ima Švica v latinščini uradno ime po keltskih Helvetih, ki so v starem veku živeli na območju Švice: Confœderatio Helvetica, sl. Helvatska konfederacija).
Zemljevid genetske oddaljenosti današnjih populacij od Keltov, ki so v železni dobi živeli na območju Alp. Ta zemljevid kaže, da so najbližje današnji Francozi, medtem ko Avstrijci nikakor ne morejo trditi, da so izključno potomci keltskih ljudstev v Alpah, kot so bili Noriki.
Socialdemokratski kancler Bruno Kreisky, ki je Avstrijo vodil med letoma 1970 in 1983, je celo trdil, da Avstrijci niso Nemci (Germani), ampak potomci Keltov.
Izpodbite teze o maloštevilni slovanski selitvi
Avstrijski zgodovinar Walter Pohl, ki je pomemben soavtor študije Starodavni DNK, je vsaj v preteklosti domneval, da sta se slovanski jezik in slovanska kultura širila med staroselce zaradi privlačnosti slovanskega načina življenja oziroma zaradi slovanske družbe, ki ni poznala gosposkega oziroma nadrejenega sloja, ki bi kmetom jemal presežke hrane oziroma jih obdavčeval ter jim omejeval osebno svobodo.
Prihaja pa do zanimivega pojava: zdi se, da so tisti znanstveniki, ki so trdili, da ni bilo množičnega demografskega širjenja Slovanov, zdaj, ko so te njihove teorije izpodbite, začeli dvomiti o tem, ali so Slovani, ki so poselili velik del Evrope, sploh imeli slovansko zavest.
Dvomi o slovanski zavesti Slovanov
V Dodatnih opombah študije Starodavni DNK tako piše: "Nekateri tisti, ki jih upravičeno uvrščamo med Slovane, so se morda počutili bolj Srbi (mišljeni so Srbi, ki so živeli med Labo in Saalo ter ne zdajšnji Lužiški Srbi ali balkanski Srbi, op. p.), Moravani ali Karantanci kot Slovani. Tako da se ne moremo izrecno strinjati, da je vsakdo, ki je govoril slovansko, nujno tudi sebe prepoznal kot Slovana in obratno.
Zemljevid genetske oddaljenosti današnjih populacij od germanskih ljudstev, ki so v zgodnjem veku naselili področje današnje južne Nemčije. Zemljevid kaže, da ni velikih razlik med današnjo avstrijsko in slovensko populacijo.
Seveda je zanimivo, da je avtor teh vrstic (Pohl?) izpostavil zlasti tista slovanska zgodnjesrednjeveška ljudstva, ki so živela na pozneje – v času srednjeveške nemške kolonizacije – ponemčenem ozemlju.
Poskusi izločevanja Karantanije iz slovenske zgodovine
Da so Karantanci nekaj popolnoma drugega kot Slovenci oziroma da so se kljub svojemu slovanskemu izvoru celo nekako identitetno ločili od preostalih Slovanov, ni nova teorija. Na nekaterih avstrijskih zemljevidih v zgodovinski literaturi so Karantanci označeni le kot Karantanci, brez oznake Slovani, ki se prištevajo k Slovanom ob Donavi, na Češkem, Moravskem ali v današnji Sloveniji.
Viri prav nasprotno govorijo drugače: langobardski zgodovinar Pavel Diakon iz 8. stoletja je pisal o gens Sclavorum (sl. slovansko ljudstvo), ki živi v Karantaniji. Vir Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev iz 9. stoletja govori o "Slovanih, ki se imenujejo Karantanci" (lat. Sclavi qui dicuntur Quarantani.).
Imenska kontinuiteta karantanskih Slovanov
Karantanski Slovani so se imeli tudi sami za del Slovanov – nenazadnje so kljub pokrajinski karantanski identiteti ohranili svojo etnično ime, ki so ga bizantinski avtorji v 6. stoletju najprej zapisali v grščini kot Sklabenoi (izg. Sklavenoj), v praslovanščini 6. stoletja pa se je najverjetneje glasilo Slawenej ali Slawenaj (v pomenu: tisti, ki govorijo razumljiv jezik).
Prva slovanska država Karantanija, ki je imela središče na Gosposvetskem polju, je del slovenske zgodovine. Na fotografiji: otok ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem.
To imensko kontinuiteto dokazujejo imena koroških krajev, kot so Slovenji Plajberk v Avstriji (Windisch Bleiberg po nemško) ali Slovenj Gradec v Sloveniji (Windischgraz). Nenazadnje so koroška narečja, ki so se razvila iz jezika karantanskih Slovanov, del slovenskega jezika.
Slovenci, Slovani in Slavjani
Skozi stoletja so iz praslovanske besede Slawenej ali Slawenaj nastale v različnih slovanskih jezikih različne oblike tega imena – v slovenščini, pa tudi v kajkavščini, se je razvila v obliko Slovenci.
Pozneje smo Slovenci kot krovno ime za slovanske narode nasploh od Čehov v 19. stoletju prevzeli njihovo različico Slovani. Še prej smo v 19. stoletju uporabljali tudi rusko različico Slavjani.
Kolikšen delež slovanskega genetskega porekla ima v svojem genetskem naboru avstrijska populacija?
Glavni viri:
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
Felicitas Schmitt, Angela Mötsch, Joscha Gretzinger, Johannes Krause, Stephen Schieffels in drugi, Evidence for dynastic succession among early Celtic elites in Central Europe (sl. Dokazi o dinastičnem nasledstvu med zgodnjimi keltskimi elitami v srednji Evropi), junij 2024.
Inigo Olalde, Carles Lalueza-Fox, David Reich in sodelavci, A genetic history of the Balkans from Roman frontier to Slavic migrations (sl. Genetska zgodovina Balkana od rimskega obdobja do slovanskih selitev), december 2023.
