Sobota, 13. 9. 2025, 14.40
1 ura, 48 minut
V Ukrajini razvozlali slovensko skrivnost. Kaj bo storila Rusija?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,99
Znanstveniki so v zadnji študiji še dodatno potrdili, da je bila t. i. pradomovina Slovanov na območju današnje severne Ukrajine in južne Belorusije. Prebivalstvo Ukrajine je tudi genetsko popolnoma istovetno z izvorno slovansko populacijo, ki se je v srednjem veku začela množično seliti v druge dele Evrope. Območje Ukrajine je tudi pradomovina slovanskih prednikov Slovencev. Na fotografiji: ukrajinska policistka.
Pred dnevi je luč sveta ugledala odmevna mednarodna zgodovinsko-genetska študija o Slovanih. Ta je potrdila, da je bila t. i. pradomovina Slovanov najverjetneje na območju današnje zahodne, osrednje in severne Ukrajine ter morda tudi na območju južne Belorusije. Od tod se je začelo v 6. stoletju širjenje Slovanov proti zahodu, severovzhodu in jugu. Največ slovanskega genetskega porekla imajo današnje ukrajinske populacije (v Rovnu in Lvovu na zahodu Ukrajine so tako rekoč stoodstotno istovetni z zgodnjesrednjeveškimi Slovani), medtem ko ima slovenska populacija v svojem genetskem naboru okoli od 67 do 69 odstotkov slovanskega genetskega porekla, kar je približno enako kot pri Madžarih, Hrvatih in Bosancih ter nekaj več kot pri Čehih (64 odstotkov).
V študiji z naslovom Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov (od zdaj naprej skrajšano: Starodavni DNK) izvemo, da imajo poleg Madžarov tudi nekatere druge neslovansko govoreče populacije, ki mejijo na slovansko govoreče populacije, velik delež slovanskega genetskega porekla – nemška populacija na vzhodu Nemčije, kjer so dolgo časa v srednjem veku veliko večino prebivalstva predstavljali Slovani, kar 40 odstotkov.
Romuni, Moldavci in Gagavzi
Med neslovanske populacije z veliko slovanskega genetskega porekla (več kot 40 odstotkov) spadajo še romansko govoreči Romuni in Moldavci ter turško govoreči Gagavzi, ki živijo v Moldaviji.
Rusi imajo manj slovanskih genov kot Ukrajinci
Poleg Ukrajincev in Belorusov ter dela Poljakov imajo veliko – več kot 95 odstotkov – slovanskega genetskega porekla tudi ruske populacije ob meji z Belorusijo in Ukrajino. V skupino slovanskih populacij, ki imajo od 75 do 95 odstotkov slovanskega genetskega porekla, spadajo preostale ruske populacije v zahodni in osrednji Rusiji, Lužiški Srbi, Slovaki in Poljaki iz Lublina.
Kot je že omenjeno, ima slovenska populacija okoli od 67 do 69 odstotkov slovanskega genetskega porekla, kar je podobno kot pri Hrvatih in Bosancih. Madžari imajo 67 odstotkov (kar pomeni, da so večinoma potomci v Panoniji živečih Slovanov, ki so po prihodu prvotnih, nomadskih Madžarov prevzeli madžarski jezik), Čehi pa 64 odstotkov.
Slovansko genetsko poreklo proti jugu upada
Če imajo Hrvati in Bosanci še več kot 60 odstotkov slovanskega genetskega porekla, pa bolj proti jugu ta delež upada: Srbi, Bolgari in Makedonci imajo po študiji okoli polovico oziroma nekaj več tega porekla. Kot zanimivost: slovansko govoreči Črnogorci imajo v svojem genetskem naboru manj kot polovico slovanskega genetskega nabora, kar je najmanj med vsemi slovanskimi populacijami.
Znanstveniki so z analizo genetskih primesi izračunali, kolikšen delež slovanskega genetskega porekla imajo današnje slovanske in tudi nekatere neslovansko govoreče populacije. Slovenska populacija ima od 67 do 69 odstotkov slovanskega genetskega porekla. Na fotografiji: graf, ki kaže deleže slovanskega genetskega porekla.
Slovansko genetsko poreklo imajo v svojem genetskem naboru tudi Albanci – tako v Albaniji kot na Kosovu – in Grki. Tudi populacije ob Baltskem morju imajo slovansko genetsko poreklo: analize genetskih primesi (ang. admixture analysis) kažejo, da imajo Litovci, Latvijci, Estonci, Ingrijci in Karelijci v svojem genetskem naboru od 31 do 39 odstotkov slovanskega genetskega porekla.
Ni se širil samo slovanski jezik, ampak tudi slovanski geni
Študija Starodavni DNK izpodbija dokaj priljubljene teorije, ki so se pojavile pred desetletji, zlasti od 80. let preteklega stoletja naprej. Te teorije so trdile, da slavizacija velikega dela Evrope ni bila posledica množične selitve, torej demografskega širjenja Slovanov, ampak le širjenja slovanskega jezika.
Toda genetske študije v zadnjih letih dokazujejo, da v zgodnjem srednjem veku ni šlo samo za širjenje slovanskega jezika, ampak tudi za množično širjenje slovanskih genov.
Zamenjave prebivalstva v zgodnjem srednjem veku
Študija Starodavni DNK med drugim trdi, da se je na območju vzhodne Nemčije, Poljske in Hrvaške (ta območja je študija zelo podrobno arheološko proučila) s prihodom Slovanov zgodila več kot 80-odstotna zamenjava prebivalstva. Za območje severozahodnega Balkana, kamor študija šteje tudi Slovenijo, je bila izračunana zamenjava prebivalstva okoli 82-odstotna.
V železni dobi je na območju današnje Slovenije živelo prebivalstvo, ki se je genetsko prekrivalo z današnjimi severnimi Italijani. Pozneje so v mesta, tudi v Emono, prišli grško govoreči prebivalci vzhodnega Sredozemlja, ki so prinesli tudi novo vero – krščanstvo. S prihodom Slovanov se je zgodila, če je verjeti ugotovitvam genetikov, do okoli 82-odstotna zamenjava prebivalstva. Na fotografiji: PCA-graf (analiza glavnih komponent). V kvadratu je označen položaj, kje so železnodobni prebivalci (blizu Italijanom, Francozom, Špancem …), v krožcu pa današnja slovenska populacija, ki je bližje Madžarom, Slovakom, delu Nemcev …
Je pa nemški znanstvenik Joscha Gretzinger, ki je sodeloval v študiji, v pogovoru za znanstveni medij Science hrvaške številke že malo znižal: na Hrvaškem se je po prihodu Slovanov zgodila do 70-odstotna zamenjave prebivalstva.
Več predslovanskega prebivalstva na Balkanu
Razlika med Hrvaško ter Poljsko (93-odstotna zamenjava prebivalstva) in vzhodno Nemčijo (85-odstotna zamenjava) je razumljiva, saj je bilo območje nekdanjega rimskega cesarstva gosteje naseljeno, torej je bilo tudi več predslovanskega prebivalstva. Je pa študija ugotovila, da je po srednjem veku slovansko genetsko poreklo v hrvaški populaciji upadlo, tako da imajo današnji Hrvati manj slovanskega genetskega porekla kot prebivalstva območja Hrvaške v srednjem veku.
Glede na hrvaške številke lahko domnevamo, da se je tudi na območju Slovenije zgodila vsaj 70-odstotna zamenjava ali mogoče celo več (do 82 odstotkov), saj na območju Slovenije verjetno ni bilo toliko predslovanskega prebivalstva kot na primer v Dalmaciji (na tem območju so hrvaški arheologi izkopali večino okostij, ki so osnova za izračun zamenjave prebivalstva po priselitvi Slovanov). Morda se je podobno obsežna zamenjava prebivalstva kot na območju Slovenije zgodila tudi na nekdaj slovanskem območju Avstrije.
Etnogeneza Slovanov: zlitje dveh populacij
Študija Starodavni DNK nam prinaša tudi številne druge podatke iz etnogeneze Slovanov. Ugotovitve kažejo, da je slovenski genetski nabor onkraj Karpatov (na območju Ukrajine ali Belorusije) nastal okoli leta tisoč pred našim štetjem z zlitjem večinske populacije, ki je bila zelo blizu bronastodobnim prebivalcem Litve in Latvije oziroma lovsko-nabiralniškim populacijam na tem območju, in manjšinske populacije, ki je bila genetsko blizu populacijam, ki so v bronasti in železni dobi živele v jugovzhodni Evropi. Ta zadnja populacija je imela v svojem genetskem naboru večji delež genov zgodnjih evropskih kmetov kot prva.
Do etnogeneze Slovanov naj bi prišlo okoli leta tisoč pred našim štetjem na območju današnje severne Ukrajine in juga Belorusije z zlitjem dveh populacij: ena je bila sorodna baltskim populacijam, druga pa populacijam na Balkanu. Zanimivo pa je, da genetiki odkrivajo, da so posamezniki, ki so imeli slovansko genetsko poreklo, prišli na Balkan že v prvem tisočletju pred našim štetjem in v prvih stoletjih našega štetja. Po letu 500 našega štetja pa je sledila obsežna migracija Slovanov.
Baltsko genetsko poreklo ni presenečenje, ker je za slovanski jezik znano, da je zelo soroden z baltskimi jeziki (litovščino, latvijščino in izumrlo pruščino), večina jezikoslovcev celo domneva, da je pred več tisočletji obstajal prabaltoslovanski jezik. Slovani, ki so se izoblikovali onkraj Karpatov, so imeli 36,8 odstotka genov bronastodobnih Litovcev, 11,4 odstotka bronastodobnih Latvijcev in 7,4 odstotka bronastodobnih Estoncev (tj. prebivalcev območja teh držav v bronasti dobi).
Iskanje populacije, ki je sodelovala pri slovanski etnogenezi
Arheogenetiki, ki so sodelovali pri študiji, so tudi primerjali DNK več starodavnih populacij z DNK zgodnjesrednjeveških Slovanov, da bi odkrili manjšinsko genetsko populacijo, ki je sodelovala pri etnogenezi Slovanov. Med drugim so vzeli pod drobnogled DNK železnodobnih prebivalcev z območja Slovenije, Hrvaške, Španije, Turčije, Ukrajine (železnodobni Skiti) ter bronastodobne prebivalce Romunije, bronastodobne in železnodobne prebivalce Albanije ...
Največ DNK imajo zgodnji Slovani od zadnje populacije, in to 10,4 odstotka, sledijo železnodobni prebivalci današnje Turčije (trije odstotki), železnodobni prebivalci današnje Madžarske (2,9 odstotka) in železnodobni prebivalci današnje Hrvaške (2,8 odstotka). Od železnodobnih Skitov in bronastodobnih prebivalcev Poljske, čeprav so živeli na območju ali blizu območja etnogeneze Slovanov, imajo zgodnji Slovani le 1,4 in 0,6 odstotka genetskega porekla.
Železnodobni Tračani?
Znanstveniki domnevajo, da Slovani niso dobili genetskega porekla neposredno od južnobalkanskih populacij, ampak od populacije, ki je živela bolj severno, a je bila genetsko blizu železnodobnim in bronastodobnim balkanskim populacijam. Potencialni viri teh prednikov bi lahko bile populacije železne dobe vzhodne, srednje in jugovzhodne Evrope, zlasti tiste, ki so živele okoli Karpatov, Panonske kotline in severnega Balkana. Domnevajo, da bi lahko to bili zgodnježeleznodobni Tračani.
Pradomovina Slovanov se po ugotovitvah genetikov ujema z območjem Kijevske kulture, ki je bila ob srednjem Dnepru na območju od današnje južne Belorusije in do severne Ukrajine od 3. do 5. stoletja našega štetja. Na fotografiji: današnji Kijev ob reki Dneper.
Zaradi študije Starodavni DNK, pa tudi nekaterih še starejših študij, tudi vemo, kakšen je bil genetski profil populacij, ki so živele na območju, na katerega so se naselili Slovani. Za območje Slovenije je znano, da so v pozni bronasti dobi in železni dobi tu živele populacije, ki se genetsko prekrivajo zlasti z današnjimi severnimi Italijani, pa tudi Francozi, Španci, Belgijci …
Priseljenci iz vzhodnega Sredozemlja
V času Rimskega cesarstva v prvih stoletjih našega štetja pa se je – zlasti v mestih, kot je bila Emona – zgodila naselitev populacij, ki so bile genetsko blizu južnobalkanskim in anatolskim populacijam.
Šlo je za večinoma grško govoreče priseljence, ki so prihajali iz vzhodnega Sredozemlja v rimska mesta in med drugim tja prinašali krščanstvo. Ta populacija je bližje današnjim Grkom in južnim Italijanom.
Močan vzhodnosredozemski vpliv na Balkanu
Še močnejši je bil vpliv te populacije, ki je imela v sebi precej iranskega neolitskega genetskega porekla (tj. poreklo, značilno za prebivalstvo, ki je na območju Irana živelo v času neolitika oziroma novejše kamene dobe), južneje od današnje Slovenije, še zlasti od Dalmacije naprej proti jugu Balkana.
Porečje rek Volge in Oke v današnji Rusiji (na fotografiji rusko mesto Nižni Novgorod ob sotočju Volge in Oke) so pred prihodom Slovanov poseljevala ljudstva, ki so genetsko blizu današnjim Fincem. Na območju Volge in Oke se s prihodom Slovanov ni zgodila popolna zamenjava prebivalstva, ampak približno 65-odstotna zamenjava. Staroselci, ki so živeli na tem območju, so pozneje prevzeli ruski jezik in kulturo.
Prebivalstvo Dalmacije v času Rimskega cesarstva se je tako genetsko prekrivalo z bronastodobnimi in železnodobnimi prebivalci južnega Balkana (današnja Grčija, Albanija, Makedonija in Bolgarija), pa tudi z bronastodobnimi in železnodobnimi prebivalci današnjega območja Turčije in Izraela.
Skandinavski Germani na Poljskem, ugrofinska ljudstva ob Volgi
Študija tudi ugotavlja, da je na območju vzhodne Nemčije pred prihodom Slovanov živela populacija, ki je genetsko najbližje današnjim severnim Nemcem, Nizozemcem in Dancem, na območju Poljske pa populacija, ki je najbližje današnjim Švedom in Norvežanom (gre za skandinavska germanska ljudstva, kot so bili Goti in Vandali). Ta skandinavska populacija je v prvih stoletjih našega štetja dosegla tudi jugovzhod današnje Poljske.
Na območju porečja Volge in Oke (današnje Rusije) je pred prihodom Slovanov živela populacija, ki je genetsko blizu današnjim Fincem. Po prihodu Slovanov se je na tem območju zgodila 65-odstotna zamenjava prebivalstva. Velik del tega območja se je šele pozneje slaviziral s prevzemom slovenskega jezika in kulture.
Slovenci blizu proučevanim slovanskim populacijam
Študija Starodavni DNK je pod drobnogled vzela tudi genetsko oddaljenost posameznih današnjih populacij. FST-indeks, ki meri sorodstveno križanje današnjih populacij v preteklosti, kaže, da je slovenska populacija (podobno kot slovaška, poljska in ukrajinska) genetsko zelo blizu vsem proučevanim slovanskim zgodnjesrednjeveškim populacijam – tj. srednjeveškim Slovanom na vzhodu Nemčije, na Poljskem in v Ukrajini ter na Hrvaškem. Pri zadnjih celo bližje kot današnja hrvaška populacija.
Na Poljskem številni trdijo, da je bila pradomovina Slovanov na območju med Odro in Vislo, tj. na današnjem Poljskem. Študija Starodavni DNK te teorija v celoti izpodbija. Pred prihodom Slovanov na območju Poljske so živele populacije, ki so blizu današnjim Švedom in tudi Norvežanom. Gre za germanska skandinavska ljudstva, ki naj bi že v srednji bronasti dob prišla na obale Baltskega morja na severu današnje Poljske, nato do železne dobe poselila skoraj vso Poljsko, v prvih stoletjih našega štetja pa so prišla tudi na današnji jugovzhod Poljske.
V študijo, zlasti v dodatne opombe (Supplementary notes), pa se je prikradlo kar nekaj napak oziroma protislovnih podatkov. Deleži Y-haploskupin za Slovenijo so zmotni. Delež R1a je pri slovenski populaciji precej večji, kot piše študija (manj kot 30 odstotkov). To kaže, da avtorji študije niso uporabili do zdaj najbolj podrobne raziskave slovenskih Y-haploskupin in mtDNA-haploskupin iz leta 2014, ki jo je opravil slovenski biokemik Andrej Zupan. Po njegovi študiji haploskupini R1a pripada 37,5 odstotka slovenskih moških.
Zakaj ni omenjenih slovenskih znanstvenikov?
Šibka točka študije Starodavni DNK je tudi, da se ukvarja tudi z jezikoslovnimi vprašanji, a med avtorji študije ni nobenega vidnega jezikoslovca – le genetiki, arheologi in zgodovinarji.
Zelo presenetljvo je, da pri študiji Starodavni DNK, ki je nastala v okviru z Dunaja vodenega projekta HistoGenes, ni kakšnega opaznega slovenskega prispevka. Naši južni sosedi Hrvati so pri študiji zelo sodelovali, zlasti z arheološkimi izkopavanji. Tudi med literaturo v dodatnih opombah ni slovenskih avtorjev.
Študija o Slovanih na Moravskem
Istočasno s študijo Starodavni DNK je bila objavljena tudi študija o starodavnem DNK posameznikov iz obdobja od petega do desetega stoletja na današnjem južnem Moravskem na Češkem. To območje je v 9. stoletju postalo jedro slovanske države Velike Moravske.
Pri znanstveni študiji Starodavni DNK so zelo sodelovali tudi hrvaški arheologi, ki so genetikom dali v pregled DNK, ki so ga našli v več slovanskih grobiščih, zlasti tistih na območju Dalmacije, blizu Zadra in Splita. Zanimiva je ugotovitev, da je imela hrvaška populacija v srednjem veku v svojem genetskem naboru več slovanskega genetskega porekla, kot ga ima današnja hrvaška populacija. Morda gre pri tem za vpliv balkanskih staroselcev iz bolj osrednjih in vzhodnih delov Balkana v novem veku, ki je povezan z etničnimi spremembami v času turških osvajanj.
Avtorji študije o moravskih Slovanih (nekateri od njih so sodelovali tudi pri študiji Starodavni DNK) so ugotovili, da se je s prihodom populacije, ki jo je mogoče povezati s kulturo zgodnjih Slovanov, zgodil močan genetski premik (tj. zamenjava prebivalstva) na območju južne Moravske.
Glavni viri za članek:
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
Zuzana Hofmanova, Daniel Wegmann in sodelavci (vseh avtorjev je skupaj 14), Ancient genomes provide evidence of demographic shift to Slavic-associated groups in Moravia (sl. Starodavni genomi dokazujejo demografski premik k s Slovani povezanimi skupinami na Moravskem), september 2025.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
