Petek, 14. 10. 2022, 22.18
2 leti, 1 mesec
Odkrili skrivnostne migrante, za katere nihče ni slutil, da obstajajo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,93
10
Zadnja desetletja so se med znanstveniki kresala mnenja o dveh teorijah naselitve germanskih Anglosasov. Po prvi je bila anglosaška selitev množična, po drugi pa je šlo za prihod maloštevilnih bojevnikov. Genetske raziskave dajejo prav prvi teoriji.
Današnji Angleži so večinoma mešanica treh genetskih predniških populacij: zgodnjesrednjeveških germanskih priseljencev iz severne Evrope, keltskih staroselcev in do zdaj še neodkritih srednjeveških priseljencev z območja frankovske Evrope.
Dolgo časa je glede naselitve Angležev veljal zgodovinski pogled, ki je utemeljen na zgodnjesrednjeveških virih, kot sta Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov (avtor je bil benediktinski menih Beda Častitljivi) ali Anglosaška kronika.
Množična selitev ali prihod maloštevilnih bojevnikov?
Po teh virih se je v petem stoletju našega štetja po propadu rimske oblasti nad Britanijo začela množična selitev germanskih Anglov, Sasov in Jutov s celine v Britanijo. Priseljenci so pri tem keltske domorodce s silo izrinili na obrobje Otoka.
Od 60. let preteklega stoletja se je zlasti med arheologi začel uveljavljati pogled, po katerem ni bilo množičnega priseljevanja germanskih ljudstev na Otok, ampak so se začele selitve maloštevilnih germanskih bojevnikov, ki so zavladali domačinom (britanskim Keltom in ostankom Rimljanov).
Genetika potrjuje teorijo o množični anglosaški selitvi
Ti staroselci, ki naj bi predstavljali veliko večino prebivalstva, naj bi nato od germanskih zavojevalcev, ki so postali nova vladajoča elita, prevzeli jezik in opustili keltščino oziroma romanščino. To germansko elito naj bi sestavljali predvsem moški.
Tviti enega od avtorjev najnovejše študije o anglosaški selitvi:
So, kids in bed, can finally tweet about our paper that came out today: https://t.co/kXhLY66UpS And since it's trendy, let me take a stab at this thread-thing. 1/11
— Stephan Schiffels (@stschiff) September 21, 2022
Zadnja leta pa genetske raziskave dajejo bolj prav starejšim teorijam o množičnem preseljevanju celotnih ljudstev. Tudi najnovejša mednarodna genetska raziskava (največ znanstvenikov prihaja iz Anglije in Nemčije) o priseljevanju germanskih ljudstev v Britanijo.
Priseljenci z območja onkraj Severnega morja
Znanstveniki, ki so preučili starodavni DNK ljudi iz srednjega veka in DNK današnjih populacij, so ugotovili povečanje celinskega genetskega porekla iz severne Evrope v zgodnjesrednjeveški Angliji.
To genetsko poreklo je tesno povezano z zgodnjesrednjeveškimi in današnjimi prebivalci območja, ki se razteza od severne Nizozemske do skrajnega juga Švedske. To nakazuje množično selitev čez Severno morje v Britanijo v zgodnjem srednjem veku.
Tesne genetske povezave med Anglijo in Spodnjo Saško
Velik del germanskih priseljencev je prišel v Britanijo iz današnje severne Nemčije in Danske, saj so DNK-analize pokazale, da so zgodnjesrednjeveški posamezniki na severu Nemčije in na Danskem genetsko neločljivi od posameznikov iz zgodnjesrednjeveške Anglije.
Tvit, v katerem je tudi zemljevid selitev germanskih ljudstev v Britanijo. Kratica WBI zajema populacijo zahodnih Britancev in Ircev (današnji Irci, Severni Irci, Škoti in Valižani). CNE so celinski severni Evropejci, torej predvsem današnji severni Nemci in Danci, CWE pa celinski Zahodnoevropejci (današnji Francozi, Belgijci in zahodni Nemci z območja Porenja):
tl;dr is:
— Joscha Gretzinger (@JoGretzing) September 21, 2022
1) We have analysed more than 280 individuals from medieval England, on average 76% of their ancestry originates from the continent
2) Using hundreds of contemporaneous samples, we identify Friesland, northern Germany, Denmark, and southern Sweden as the emigration area pic.twitter.com/2NWzZNKC65
Še zlasti so močne povezave med Anglijo in današnjo Spodnjo Saško, saj so zgodnjesrednjeveški Angleži in zgodnjesrednjeveški posamezniki iz Spodnje Saške genetsko skoraj identični. To najverjetneje pomeni, da imajo skupno predniško populacijo.
Selili so se tako moški kot ženske
Te povezave med obema območjema so pokazale že arheološke raziskave, ki so ugotovile sorodnosti med materialno kulturo in načini pogrebov med zgodnjimi anglosaškimi pokopališči ter območjem med rekama Laba in Weser v današnji Nemčiji.
Študija je tudi ugotovila, da so v selitvah iz severne Evrope v današnjo Anglijo sodelovali tako moški kot ženske. Ker so v veliki večini na zgodnjesrednjeveških angleških pokopališčih pokopani skupaj tako germanski priseljenci kot rimsko-keltski staroselci, znanstveniki domnevajo, da ni bilo kakšne ostre ločitve med obema populacijama.
Mešanje med priseljenci in domačini
Le na enem od pokopališč na skrajnem zahodu srednjeveške Anglije so bili germanski priseljenci in keltski domačini pokopani na ločenih delih pokopališča.
Znanstveniki so odkrili, da so imeli zgodnjesrednjeveški prebivalci Anglije v svojem genetskem naboru 76 odstotkov genetskega porekla, ki je značilen za današnje severnoevropske populacije. Še zlasti obstajajo tesne genetske vezi med Angleži in prebivalci Spodnje Saške. Zgodnjesrednjeveški prebivalci Anglije so imeli v svojem genetskem naboru 86 odstotkov genetskega porekla zgodnjesrednjeveških prebivalcev Spodnje Saške. Glede na to, da so Anglijo v srednjem veku poselili Sasi in Angli (ti so na območju današnje severne Nemčije živeli v soseščini Sasov), ta genetska sorodnost ni presenetljiva. Na fotografiji je spodnjesaško mesto Lüneburg.
Genetske raziskave tudi kažejo, da sta se obe skupini, večinska priseljenska in manjšinska staroselska, začeli mešati. Tako so se germanski priseljenci poročali z domačinkami, domačini pa s priseljenkami.
Analiza genetskih primesi
Poleg tega so že predhodne izotopne analize in analize starodavnega DNK nakazale, da so bili germanski priseljenci manj premožni od domačinov. To se ne ujema z modelom naselitve, po katerem so maloštevilni vojaški priseljenci v zgodnjesrednjeveški Angliji postali nova elita.
Analiza genetskih primesi (ang. admixture analysis) je pokazala, da je imela zgodnjesrednjeveška populacija v Angliji v svojem genetskem naboru približno 86 odstotkov genetskega porekla zgodnjesrednjeveških prebivalcev Spodnje Saške. Več spodnjesaškega genetskega porekla je v vzhodni Angliji kot na jugozahodu Anglije.
Na Otok v zgodnjem srednjem veku niso prišli samo Anglosasi
Pri tem je treba omeniti, da se je spodnjesaško genetsko poreklo oziroma severnoevropsko genetsko poreklo v angleškem genetskem naboru v naslednjih stoletjih znižalo.
Velik del angleškega genetskega nabora predstavlja genetsko poreklo, ki je podobno genetskemu poreklu železnodobnih prebivalcev današnje Francije in se tudi ujema z genetskim poreklom današnjih Francozov, Belgijcev in zahodnih Nemcev iz Porenja. To genetsko poreklo je prišlo v Anglijo v času zgodnjega srednjega veka in morda tudi v poznejšem obdobju. Kot vemo, so leta 1066 Angliji zavladali francosko govoreči Normani iz Normandije. Tudi ti so verjetno v Anglijo prinesli genetsko poreklo, ki je bilo značilno že za železnodobne prebivalce današnje Francije. Na fotografiji so prebivalci Normandije.
Genetska študija pa je presenetljivo ugotovila še, da v zgodnjem srednjem veku na Otok niso prišli samo priseljenci, za katere je značilno severnoevropsko genetsko poreklo, ampak tudi priseljenci, ki so s seboj prinesli genetsko poreklo, ki je zelo podobno železnodobnemu genetskemu poreklu na območju današnje Francije. To genetsko poreklo se ujema tudi z genetskim poreklom prebivalcev današnje zahodne Nemčije (Porenje), Belgije in Francije.
Priseljenci iz frankovskega dela Evrope
Večino genetskega porekla, povezanega z železnodobno Francijo, so našli v zgodnjesrednjeveški jugovzhodni Angliji, kjer je omenjeno genetsko poreklo predstavljalo do 51 odstotkov zgodnjesrednjeveškega genetskega sklada takratne populacije. Pozneje pa se je to genetsko poreklo širilo tudi drugod po Angliji, morda tudi po koncu srednjega veka.
Pred prihodom Anglosasov iz severne Evrope in priseljencev z območja današnje Francije in Belgije je bilo prebivalstvo današnje Anglije genetsko istovetno keltsko govorečim populacijam, ki so živele in še danes živijo na območju današnje Irske, Severne Irske, Škotske in Walesa. Po prihodu germanskih priseljencev se je keltsko prebivalstvo na območju današnje Anglije zlilo s priseljenci in prevzelo zahodnogermanski jezik, iz katerega se je pozneje razvila angleščina.
Genetsko poreklo, značilno za železnodobno Francijo (gre za prebivalce današnje Francije v železni dobi), so najverjetneje prinesli priseljenci iz frankovskih delov Evrope (območje, ki je bil del frankovske države, op. p.). Ta selitveni val potrjujejo tudi arheološke raziskave, ki odkrivajo frankovsko materialno kulturo na jugu Anglije, zlasti v Kentu in Sussexu.
Tri predniške populacije današnjih Angležev
Zaradi teh do zdaj neodkritih srednjeveških priseljencev z območja frankovske Evrope genetski nabor današnjih Angležov sestavljajo geni treh predniških populacij. Gledano po posameznih delih Anglije so od 25 do 47 odstotkov genov prispevale germansko govoreče populacije, ki so se v Anglijo priselile iz severne Evrope (zlasti današnje Spodnje Saške) v zgodnjem srednjem veku.
Največ tega genetskega porekla (47 odstotkov) je v jugovzhodni, vzhodni in osrednji Angliji, zlasti v Sussexu, Vzhodnem Midlandsu in Vzhodni Angliji.
Od 11 do 57 odstotkov genov je prispevala predniška populacija, ki je na območju Anglije živela že v pozni železni dobi (keltski staroselci, op. p.).
Od 14 in 43 odstotkov genov pa je prispevala predniška populacija, sorodna tisti, ki je v železni dobi živela na območju današnje Francije (zgodnjesrednjeveški priseljenci iz frankovske Evrope in verjetno tudi poznejši priseljenci, ki so v Anglijo prišli z območja Francije in Belgije, op. p.). Največ tega genetskega porekla (43 odstotkov) je v Vzhodni Angliji.
Prihod novih haploskupin v srednjem veku
Množično priseljevanje v Britanijo po propadu rimske oblasti potrjujejo tudi ugotovitve glede haploskupin. Pred srednjim vekom so poneolitski moški prebivalci Britanije in Irske v veliki večini pripadali Y-haploskupini R1b-P132 (v drugih genetskih raziskavah znana tudi kot R1b-S116, op. p.), zlasti podskupini R-L21. V času zgodnjega srednjega veka pa so v Anglijo prišli moški, ki so pripadali Y-haploskupinam, te so značilne za celinski del Evrope: R1b-U106, R1a-M420, I2a1-L460 in I1-M253. Te haploskupine najdemo v severni in srednji Evropi.
Haploskupin I1-M253 in R1a-M420 (pri R1a-M420 gre v veliki večini za podskupino R1a-Z284, ki je značilna za skandinavske Germane, op. p.) niso našli v nobenem posamezniku, ki je v Britaniji ali na Irskem živel v bronasti dobi, železni dobi ali v obdobju rimskega imperija. So jih pa našli v več kot tretjini posameznikov iz zgodnjesrednjeveške Anglije.
Haploskupine, ki jih ni bilo v bronastodobni in železnodobni Angliji, predstavljajo vsaj 73 odstotkov Y-kromosomov v srednjeveški Angliji. Podobno je tudi pri haploskupinah mitohondrijske DNK (mtDNK), kar dokazuje množični prihod žensk s celine v zgodnjem srednjem veku.
Vir za članek:
Joscha Gretzinger, Duncan Sayer, Stephan Schiffels, Wolfgang Haak, Johannes Krause, David Reich in sodelavci, The Anglo-Saxon migration and the formation of the early English gene pool (sl. Anglosaška selitev in oblikovanje zgodnjeangleškega genetskega sklada), september 2022. Skupaj je pri študiji sodelovalo 80 avtorjev.
10