Nedelja, 28. 12. 2025, 4.00
1 mesec, 1 teden
Kolumna
Naše pesmi, naše vojne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,15
Branko Soban
Leto 2025 je bilo fantastično leto. Gledano s fašistične strani kajpak. "Kajti tiranija zdaj dobesedno cveti pri nas!" je bil v svoji alternativni božični poslanici hudobno jasen Jimmy Kimmel, vodja priljubljenega šova na ameriški televiziji ABC.
Donald Trump je hotel Kimmlovo oddajo pred nekaj meseci preprosto ukiniti, ker ga pač ne kaže v takšni luči, kot bi si želel, a mu to na srečo ni uspelo. Odpor proti takšnim Trumpovim izpadom je ponekod za zdaj na srečo še dovolj močan. Milijoni Američanov so mu takrat namreč glasno sporočili: "No pasarán!" A kako dolgo bodo še lahko vztrajali?
Podiranje demokracije
Jimmy Kimmel ima seveda prav. Leto, ki se izteka, je bilo katastrofalno. Najslabše doslej. Za Združene države in za ves svet. Nova oblast v Washingtonu dobesedno pred očmi javnosti podira ameriško demokratično zgradbo. Ruši svobodne medije, znanost, zdravstvo, šolstvo, sodstvo in celo Belo hišo samo, ki jo diktator že malone leto dni prenavlja po svojem abotnem okusu.
Zdaj že lep čas resno grozi Venezueli, čeprav so ZDA pod Trumpom same postale nekakšna nova Venezuela. In za božič bombardira Nigerijo. To počne predsednik, ki trdi, da je edini, ki si še zasluži Nobelovo nagrado za mir. Kakor da bi poslušal Vladimirja Putina, ki je pred časom trdil, da je edini še živeči demokrat po Gandiju...
Iliberalna internacionala
V svetu nastaja nekakšna nova iliberalna internacionala. Internacionala avtoritarcev in diktatorjev. V-Dem inštitut, ki deluje pri univerzi v švedskem Göteborgu, opozarja, da demokracija v svetu močno nazaduje že zadnjih 25 let. Samo letos je v smer avtokracije krenilo 45 držav, ki jih je pred tem še bilo mogoče šteti za demokratične. Med njimi so tudi nekatere članice Evropske unije, ki še nikoli v zgodovini ni bila tako desna, kot je zdaj. Po podatkih inštituta je danes v svetu le še 29 držav, ki so res prave demokracije.
Ameriška neprofitna organizacija Action for Democracy je samo leta 2024 zabeležila kar 45 tisoč srečanj na visoki ravni med avtoritarnimi režimi, med režimi, ki se nagibajo k diktaturi, in med strankami, ki kažejo avtoritarne težnje. Sodelovanja med demokracijami pa je začuda vedno manj.
Nekatere diktature danes vodijo vojni zločinci (Izrael, Rusija), ki jih išče Haag. Donald Trump, ki je zaradi vojaške in finančne pomoči Izraelu sokriv za genocid v Gazi in ki si zdaj skupaj z Vladimirjem Putinom deli plen v Ukrajini, pa je uvedel celo sankcije proti sodnikom haaškega sodišča. Kam gre ta svet?
Vladimir Putin in Donald Trump
Zločinci so postali nedotakljivi
Kljub tovrstnim grozljivim trendom in javnemu pokopavanju demokracije uradna politika o teh nevarnih procesih v glavnem zgolj previdno molči. V božičnih poslanicah in govorih ni namreč prav nihče z imenom in priimkom pokazal na Benjamina Netanjahuja, Vladimirja Putina in Donalda Trumpa. Kakor da so zločinci, krivi za najstrašnejše vojne, ki zdaj divjajo na tej naši majhni zemeljski obli, postali nedotakljivi.
Tega ni storil ne ameriški papež Robert Francis Prevost (ta je sicer omenil vojne, ki divjajo po svetu, ni pa omenil konkretnih krivcev zanje), ne predsedniki vlad in držav in ne domača klerikalna scena. Slovenski škofje so se v teh dneh raje norčevali iz nevladne organizacije, ki se bori za pravice žensk, da te same odločajo o svojem telesu. Ne pa da to v njihovem imenu počneta Cerkev ali politika.
Sebičnost mora skozi okno
Zahodni kapitalizem je s svojo uničujočo religijo profita v bistvu uničil božič. Iz njega je naredil nekakšno tržnico, kjer trgovci tekmujejo, kdo bo ponudil več bleščič in slabe robe. Praznik postaja nekakšen performans obilja in potrošništva, ki revne in nemočne potiska v stran, ker bi s svojo bedo preveč kvarili bleščečo predstavo ugodja in radosti.
Prav na to so v svojem izjemno odmevnem posnetku na več družbenih omrežjih te dni opozorile ostarele nune v domu v gorski vasi Raiano v Abrucih, ki so skozi okno zmetale kartonaste škatle z napisi "sebičnost", "indiferentnost", "tesnoba", "stres". Odvrgle so vse to, kar žalosti in prizadene ljudi, ko vidijo, kaj počnejo tisti na vrhu, ki bi morali biti s svojim ravnanjem zgled za druge. Pa seveda niso.
Jezus je bil rojen pod okupacijo
Ob božiču je bilo slišati veliko praznih in napihnjenih govorov, ki sploh niso omenjali bistva. Jezus namreč ni bil rojen v tihi in blaženi noči, kot poje slovita pesem. Rojen je bil pod okupacijo. Sredi nemirov. V sveti družini, ki je bežala pred vojaki, ki so pobijali novorojenčke. V družini beguncev. V okupirani Palestini. Zveni morda znano?
Betlehem tudi danes ni mesto tišine. To je mesto apartheida, ločevanja, ubijanja in zla. Izraelska okupacijska vojska je mesto razsekala z visokimi zidovi, ki spominjajo na razdeljeni Berlin. In tega ne obsodi noben papež in noben škof. Čeprav je bil tam rojen Jezus. Hipokrizija, tako značilna za visoke prelate.
Konfliktov kot še nikoli
Javna televizija je za praznik znova postregla z nesmrtnim filmom Moje pesmi, moje sanje s Christopherjem Plummerjem in Julio Andrews v glavnih vlogah. Nepozabne melodije družine von Trapp so vselej prijeten balzam za dušo. Še zlasti v času strahotnih vojn, ki zdaj divjajo po svetu. Tudi v Evropi. V Ukrajini, nedaleč od nas.
Ta hip v svetu besni najmanj sto različnih konfliktov. Toliko jih ni bilo še nikoli. Živimo torej v času, ki bi mu po analogiji z nepozabnim filmom lahko rekli Naše pesmi, naše vojne.
Muzikal Moje pesmi, moje sanje
Poziv Putinu: "Končaj to vojno!"
Glasov za vojne je vedno več. Precej manj je glasov za mir. A na srečo še obstajajo. Eden takšnih je zagotovo glas znamenite ruske pop pevke Ale Pugačove, ki je doma veliko bolj znana kot operna umetnica Ana Netrebko. Ana podpira Putinov režim, Ala je proti njemu. Prav zaradi Putinove vojne proti Ukrajini je Ala odšla iz Rusije. Tako kot na tisoče drugih nasprotnikov zdajšnjega zločinskega kremeljskega režima.
Zdaj živi v baltskem letovišču Jurmala v Latviji, kjer je v svojem zdaj že znamenitem intervjuju kakšen mesec nazaj Vladimirju Putinu brez dlake na jeziku sporočila: "Končaj to vojno!" Njen intervju si je v enem samem tednu na YouTubu ogledalo kar 19 milijonov ljudi. Do danes je ta številka zagotovo zrasla še za nekaj milijonov.
Politika v času Ale Pugačove
Ala Pugačova, znana pod vzdevkom Primadona, je v posovjetskem prostoru zvezda brez konkurence. Že desetletja. Za nekdanjega generalnega sekretarja sovjetske partije Leonida Brežnjeva še danes velja rek, da je bil to politik v času Ale Pugačove. Bodo tako čez čas govorili tudi o Vladimirju Putinu? Morda. Kajti Ala je tudi pri 76 letih še vedno ikona, ki s svojo karizmo prekaša vse politike.
Ko so reševalci v Černobilu po eksploziji v jedrski elektrarni umirali zaradi radiacije, so od nadrejenih zahtevali samo dvoje: pomaranče in Alo Pugačovo. Slovita pevka je res prišla v Černobil. In pela zanje. Nikoli se ni pečala z oblastjo in nikoli se ni vsiljevala politikom. Zato pa so se ti pogosto obračali nanjo.
Ala Pugačova
Kaj se bo zgodilo leta 2027?
Nekoč jo je Mihail Gorbačov povprašal za nasvet, kako se obnašati v javnosti. Ala mu je odgovorila kratko in jedrnato: "Bodite odprti do ljudi in pošteni!" Vladimir Putin takšnih nasvetov ne potrebuje, kajti on vse ve. Še najbolj seveda to, kako uničevati nasprotnike in neposlušne sosede.
Ala Pugačova je v tem znamenitem intervjuju kajpak govorila tudi o prihodnosti. Napovedala je, da se bo leta 2027 zgodilo nekaj pomembnega. Kaj je imela v mislih, seveda ni razkrila. Najprej bo torej treba preživeti leto 2026, ki po letošnjih zgledih gotovo ne bo prineslo nič dobrega. Potem, leta 2027, pa bomo videli, kaj je Ala Pugačova tokrat imela v mislih.
Branko Soban
