Ker je včasih preprosto vprašanje "Kako si?" daleč najtežje

V vrtcih in šolah smo del večje skupine. V službi v veliki meri prav tako. Nekateri se izdatno družijo tudi v rekreaciji, na kulturnih prireditvah, koncertih, kakorkoli že. Žal pa se z leti nekako v nas prikrade prepričanje, da je čisto okej, če ne kar zaželeno, da si čim več časa sam. In tako počasi, a vztrajno iz tvojega življenja izginjajo posamezniki, ki so nekdaj osmišljali tvoj vsakdan.

Doma imamo po navadi nekaj ljudi, s katerimi smo soustvarili družino, ki pa povsem neupravičeno postanejo katalizatorji negativnih lastnosti tega, da si vedno več sam. Ker smo več skupaj, se tudi več prepiramo. Zato je ključno, da znamo zamenjati okolje in poiskati ljudi, ki so nam karakterno ljubi. Lahko se zgodi, da so povsem drugačni od nas. Še bolje, kar naj se to zgodi. Če v nas sprožijo občutke sreče, jih potrebujemo in so za nas izrednega pomena.

"Ko srečaš ljudi na ulici, v službi ali na pijači, se res ne bi rad pogovarjal le o bolezni"

Hkrati pa je bližina drugih dobra, dokler je za posameznika konstruktivna. Ne smemo pozabiti na stvari, ki nam počrnijo našo notranjost. Prebral sem knjigo meni ljubega Bruna Šimlese z naslovom Kaj pa, ko zboli naš bližnji. Tukaj sva si z ženo enotna in lahko govorim iz izkušenj. Ko srečaš ljudi na ulici, v službi ali na pijači, se res ne bi rad pogovarjal le o bolezni. Mnogi se ne zavedajo, a povsem nedolžno vprašanje, kot je "Kako si?", je včasih za tistega, ki mu je namenjeno, daleč najtežje.

Povsem jasno mi je, da je tisti, ki je izrekel to vprašanje, mislil le dobro. Izhaja iz skrbi in želje po pozitivnem odgovoru in pogovoru. A tudi ljudje, ki se bojujejo z nezavidljivim zdravstvenim stanjem, živijo dalje. Želijo si brezpredmetnega pogovora o vremenski napovedi ali včerajšnji nogometni tekmi. Želijo imeti občutek, da je njihovo življenje prav tako pomembno kot vsako drugo. In da je prihodnost prav tako nedoločljiva kot pri vseh drugih. Kdo bi vedel, kaj vse nas čaka? Morda si udeleženec hude prometne nesreče. Morda te iz čistega miru udari strela. Življenje se preprosto zgodi.

Jure Marolt z družino Foto: Liam Toni Šironjič

Predvsem imam tu v mislih tiste bežne, hitre pogovore z ljudmi, ki jih redkeje vidiš. Tebe ne osmišlja bolezen. Vprašanje "Kako si?" v tem primeru ni dovolj, vsaj zame ne. Če gre za daljši pogovor, kjer se pogovarjaš o otrocih, družinski dinamiki, službi in še marsičem, seveda beseda nanese tudi na počutje. Ampak to ne more biti vse. Ne obstaja človek, ki bi lahko o bolezni razpredal sleherno minuto vsakega dne. In tako vedno znova in znova. Zato ti dve besedi "kako si" v sebi nosita mnogo, mnogo več, kot sprva lahko mislimo.

Včasih, ko nimaš več moči ali želje, da na dolgo razpredaš o svojem zdravstvenem stanju, je najboljši odgovor OK. Če rečeš, da si OK, s tem v največji meri zadovoljiš tistega, ki se zanima za tvoje počutje. Pa to še zdaleč ne pomeni, da si tudi res OK. Ampak v danem trenutku rabiš drugo pot, ki jo najbolje poznaš sam. Preprosto se nisi pripravljen pogovarjati o svojem počutju. In tudi to je čisto OK.

"Pozanimajte se najprej, ali je naloga za tretješolce težka"

Zato polagam vsem na srce, da naslednjič nekoga, ki vam je bil in še vedno je blizu, pa se spopada s takšnimi ali drugačnimi zdravstvenimi težavami, ne vprašate le, kako je. Pozanimajte se najprej, ali je naloga za tretješolce težka. Ali je bilo tokratno srečanje v sklopu Sveta staršev v vrtcu predvidljivo dolgočasno. Ali bi skupaj gledali prihodnjo tekmo ali se dobili na igrišču. Tem je ogromno, le osredotočiti se ne smemo le na eno, za mnoge najtežjo.

Torej verjamem, da imamo ljudje resnično potrebo po druženju in socializaciji, ki pa ne sme biti ozkogledna in se gibati le okoli ene teme. Še vedno je smeh najboljše zdravilo od vsega. Pred časom sem videl star posnetek Đura, ki je v svoji materinščini povedal, da ima zdrav človek tisoč želja, pijan pa le eno: glasbeno. Temu sem se iskreno smejal na glas dolgo, dolgo časa. Ker pač življenja tudi v njegovih težjih trenutkih ne smemo jemati preresno.

Gremo dalje iz dneva v dan. V družbi dobrih ljudi. Lepo je, ko skrbite za druge, s tem kažete veliko mero empatije. Ne smete pa pozabiti, da posameznika osmišlja ogromno stvari in občutkov. Dobro se bo počutil, ko se boste dotaknili več njih.

Nasmeh na obrazu je močno podcenjen. Včasih se za njim skriva morje bolečine, a je zato ta nasmeh še toliko več vreden. Ker je udarec nepredvidljivemu življenju, ki pogosto ne prizanaša. Ko te udari ono (življenje), ga udari nazaj, če le lahko. To bo pošten, dolg boj, v katerem beseda predaja ne obstaja. Borci, vsi smo z vami, skupaj smo močnejši!

Mnenja "Idealna ljubezen zame ne obstaja. Zato pa je tista, za katero se je vedno vredno boriti, še kako živa."

Mnenja Jure Marolt: Ko drugič rečeš ne, sebi rečeš DA

Mnenja Jure Marolt: Težko je spremljati svoje mesto, ko trpi