Dan, ko sem izvedela, da je moj oče pedofil

Več kot desetletje po njegovi obsodbi in smrti me spoznanje o izjemni škodi, ki jo je povzročila oseba, ki sem jo imela neizmerno rada, še vedno preganja.

Kot majhna deklica sem oboževala svojega očeta. Bil je nežen, čeprav živčen moški, neskončno potrpežljiv in nikoli preveč zaposlen, da bi se z mano igral z gradovi ali mi bral pravljice za lahko noč iz naše obsežne otroške knjižnice. Šele na deževni božični dan v mojem zadnjem letniku univerze, ko me je zaklenil iz hiše in na koščke razbil moj računalnik, sem spoznala, da so moji najbolj gnusni sumi, ki so se počasi kopičili skozi leta, morda resnični.

Foto: Guliverimage Še vedno se spomnim klica, ki sem ga prejela nekega vlažnega februarskega jutra nekaj let kasneje. Stara sem bila 25 let in se pripravljala na delo v prestižni medijski hiši, kjer sem dobila svojo prvo pravo novinarsko službo, ko mi je zazvonil mobilnik. Bil je moj oče in takoj sem vedela, da se je zgodilo nekaj groznega. "Glej, kličem te, da ti povem, da me je policija aretirala," je rekel s tonom, ki je bil tako nenavadno samoumeven, da je zvenel naučeno. "Odnesli so moj računalnik in nekaj trdih diskov." Ni mi bilo treba vprašati, zakaj. Že takrat sem uganila. Moj oče je bil pedofil in aretirali so ga zaradi suma posedovanja posnetkov zlorab otrok.

Ko sem se tisto jutro peljala v službo, se mi je treslo celo telo. Poklicala sem mamo, da bi ji povedala grozno novico. Starša sta se razšla, ko mi je bilo devet let, do takrat sta bila ločena že 16 let. Zaradi tega, kar sem ji povedala, je bila strta, a ne povsem presenečena. Razmišljala sem le o tem, kako bom poskrbela, da nihče ne izve za to, še posebej ne moj izjemno strogi šef, za katerega sem bila prepričana, da me bo odpustil, če bo izvedel.

Dve leti pozneje so očetu sodili in ga spoznali za krivega posedovanja in izdelave posnetkov zlorab otrok. Dobil je 18-mesečno pogojno kazen in navodilo za vključitev v program skupinske terapije z drugimi pedofilskimi prestopniki. O tem je poročal tudi lokalni tisk. Vendar so o mojem očetu v lokalnem okolju že leta krožile govorice. Na večernem izhodu so me že pred leti pozdravljali: "To je pedofilova hči!"

Kot najstnica tega zmerjanja nisem razumela, zdaj pa je vse dobilo smisel. Prav tako druge nenavadne stvari v našem življenju. Na primer dejstvo, da je imel oče popoldne vedno prižgane otroške televizijske programe, čeprav smo jih jaz in moji sorojenci že zdavnaj prerasli. Obseden je bil s tem, da so bila vrata vsako noč zaklenjena, preden je šel spat. Že najmanjše puščanje pipe v kopalnici ga je spravilo v takšen stres, da ni spal, pa ne zato, ker bi se bal stroškov popravila, temveč zato, ker se je bal, da bo moral nekoga poklicati, da to popravi.

Ker so mediji trenutno polni podrobnosti o grozljivih zločinih Jeffreyja Epsteina nad ženskami in dekleti, so se moje misli obrnile k princesama Beatrice in Eugenie (hčerki nekdanjega princa Andrewa) ter sramu, ki ga morata čutiti, čeprav njuni starši zanikajo obtožbe.

Ko spremljam poročanje o Epsteinu, se v meni prebudi veliko groznih in globoko bolečih spominov, vključno s tem, da sem morala spremljati sojenje očetu ter poslušati o fotografijah in posnetkih, ki si jih je ogledoval, ter ključnih izrazih, ki jih je iskal ("himen pred in po" je bil še posebej ogaben).

Ko je sodnik izrekel sodbo, sem bila šokirana, da jo je oče odnesel tako zlahka. Bila pa sem tudi olajšana, da se mi zdaj ne bo treba soočati s tem, da bi mojega 60-letnega očeta v zaporu umorili drugi zaporniki, na kar sem se skušala pripraviti. Edina oseba, s katero sem se o tem lahko pogovarjala, je bila moja mama, vendar sem poskušala omejiti pogostost teh pogovorov, ker sem se bala, da bi jo s podrobnostmi travmatizirala.

Izkazalo se je, da so oblasti mojega očeta opazovale že nekaj let pred aretacijo. Ujeli so ga v pasti – skupaj s stotinami drugih spolnih prestopnikov – po obisku pornografske spletne strani, ki za pedofile predstavlja "odskočno desko". Čeprav mene nikoli ni zlorabil, je imel afero s 16-letnim dekletom, ko je bil še poročen z mojo mamo. Tudi moja mama je bila stara komaj 16 let, 11 let mlajša od očeta, ko sta začela razmerje. Nisem si upala razmišljati o tem, ali so obstajale še druge, za katere nismo vedeli.

Po sojenju sem ostala v stikih z njim, vendar sem ga videvala redkeje; ob obiskih so se namreč prebujali kompleksni občutki ljubezni, groze in gnusa. Nenavadno je bilo, da je bil videti manj zaskrbljen kot vsa leta prej. Predvidevam, da mu je razkritje njegove grozne skrivnosti prineslo nekakšno olajšanje, čeprav so se mu odrekli vsi sosedje, prijatelji in nekdanji kolegi, tako da sem bila pravzaprav edina oseba, ki je še imela stike z njim.

Povedal mi je, da ga je kot majhnega dečka zlorabil stric, in zasmilil se mi je zaradi tega. Kljub temu sem bila polna besa do odraslega moškega, ki je s svojim iskanjem po internetu nadaljeval ta krog trpljenja ranljivih otrok. Polna besa do moškega, ki je z vsem tem obremenil tudi mene, svojo hčer.

Soočanje z grozljivo resnico, da je bil moj oče pedofil, je močno načelo moje zdravje. Čeprav sem bila srečen otrok, sem se kot najstnica zatekla v ure in ure obsesivnega študija in razvila anoreksijo, za katero verjamem, da je bila tesno povezana s prikritimi sporočili o gnusni naravi teles odraslih žensk. Oče je bil pogosto depresiven in pijan, v njegovem domu pa je preveval občutek obupa. Med odraščanjem sem si govorila, da prijateljev ne vabim k sebi, ker je bila naša hiša razmetana, vendar mislim, da sem globoko v sebi čutila, da gre za nekaj drugega.

Univerza mi je ponudila nekakšen pobeg. Začela sem bolj uživati tudi v življenju zunaj študija. Pila sem, plesala in spoznavala moške svojih let, z mnogimi sem bila v zvezah. Vendar je bil moj koncept o tem, kaj je "varno", zaradi očeta tako popačen; vse razen ene zveze, v katerih sem se znašla v naslednjih desetih letih, so bile čustveno mračne in seksualno disfunkcionalne. To je bil vzorec, ki se je nadaljeval skozi moja dvajseta leta, tudi ko sem za nekaj časa pobegnila v ZDA. Ko sem tem moškim povedala za očeta, so resno, včasih celo sočutno kimali. Pri tem nisem mogla razbrati, ali so čutili sočutje do mene ali do mojega očeta.

Oče je nepričakovano umrl nekaj let po obsodbi. Za njim sem žalovala, a priznam, da sem začutila tudi olajšanje – še posebej, ko sem morala izprazniti njegovo hišo in našla še več ogabnega materiala o zlorabljenih otrocih, ki ga je naročal po pošti in zaradi katerega bi zagotovo šel v zapor. Takoj sem vse zažgala. Toda grozni spomini na to, kar sem videla, me bodo preganjali za vedno. Po njegovi smrti preostalega dela družine ni presenetilo, da sem doživela živčni zlom in končala v psihiatrični bolnišnici. Nazadnje so mi diagnosticirali posttravmatsko stresno motnjo in anksiozno motnjo, za katero jemljem zdravila še danes.

Mislila sem, da bo očetova smrt naredila konec mojim občutkom sramu in gnusa, ker sem hči pedofila. Toda čeprav sem bila uspešna v službi, sem se naslednje desetletje bojevala z odvisnostjo od hrane, dela, nakupovanja, drog in alkohola. Šele bivanje v rehabilitacijskem centru mi je končno omogočilo, da sem se postavila na noge.

Danes sem dobro, poročena s čudovitim možem, ki mi je v oporo, in imam hčerko. Po njenem rojstvu sem se strašno bojevala. Materinstvo je sprožilo toliko novih občutkov gnusa in jeze do očeta, pa tudi občutek, da sem s tem, ko sem imela svojega otroka, storila nekaj neizrekljivo narobe – nezaveden občutek, za katerega je terapevt dejal, da sem ga prevzela kot otrok. Terapija je bila bistvena, saj mi je ponudila prostor, kjer sem lahko povedala svojo resnico, pa tudi ugotovila, kaj je moj sram in kaj je očetov, ki sem ga nosila s seboj. Prijatelju ali kolegu ne moreš povedati, da si v sorodu s pedofilom – to je največji tabu. Občutek, da si omadeževan z njihovimi dejanji, te nikoli popolnoma ne zapusti.

Novice Nekdanji starešini tabornikov za zlorabo mladoletnikov znižali kazen

Novice Učitelj verouka zaradi posnetkov spolne zlorabe otrok obsojen na zaporno kazen

Novice Zdravstveni delavec iz Osijeka zlorabljal mladoletne paciente