Sobota, 7. 3. 2026, 4.00
4 dni, 15 ur
Kolumna
Zračni most iz Dubaja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,42
Kolumnist Siol.net Damir Črnčec
Zgodovina pomni veliko zračnih mostov, oskrbe in evakuacij iz zraka, ki so spremenili ali ključno vplivali na razmere na kopnem, na terenu. Izpostavil bom le en uspešen primer, bilo je pa tudi kar nekaj vojaških neuspehov.
Po koncu druge svetovne vojne je bila Nemčija razkosana na štiri okupacijska območja, ki so se kasneje združila v Zahodno Nemčijo. Nekdanji proti nemški zavezniki ZDA, Velika Britanija, Francija in Sovjetska zveza so se skregali, posledično je Stalin junija 1948 uvedel blokado kopenskih in pomorskih poti do Zahodnega Berlina, ki je bil geografsko obkrožen s sovjetskim delom Nemčije.
Zahodne sile so se namesto vojaškega konflikta za deblokado odločile za vzpostavitev zračnega mostu, ki je poleg vojske oskrboval celotno prebivalstvo zahodnega Berlina, skupaj približno 2,5 milijona prebivalcev. Zavezniki so uspeli z 278 tisoč leti, pri katerih so izgubili sto letal, zagotoviti, da je do dviga blokade maja 1949 Zahodni Berlin preživel.
Likvidacija vrha iranskega režima
Zračni most je nekaj, kar je postalo aktualno v začetku tega meseca, ko so ZDA in Izrael napadli Iran. V soboto, 28. februarja, zjutraj se je zgodilo nekaj neprecedenčnega z vidika sodobne geopolitike. V zračnih napadih je bil likvidiran šef suverene države, vrh iranskega režima, veliki ajatola Ali Hamenej.
Ajatola Ali Hamenej in več predstavnikov iranskega politično-verskega vrha je v soboto, 28. februarja, umrlo po raketnem napadu na kompleks v Teheranu.
Hkrati z njim in na drugih lokacijah pa so umrli še obrambni minister in kup generalov, visokih poveljnikov in predstavnikov totalitarnega teokratskega režima. Izrael je spet dokazal svojo obveščevalno superiornost, uspešnost zavajanja in uspavanja nasprotnika ter učinkovitost uporabe smrtonosnega orožja v daleč oddaljeni prestolnici Irana, Teheranu.
Kontingentni načrt iranskega režima
Nepričakovano in presenetljivo se je kljub temu, da je bil likvidiran politično-vojaški vrh države, odzval režim. V roku dveh ur so se začeli simultani napadi na države v regiji, zalivske države, Jordanijo, Izrael in seveda ameriške vojaške baze. Očitno je, da se je aktiviral kontingentni načrt, vnaprej pripravljen in odobren načrt aktivnosti v primeru likvidacije vrha države.
Sestavni del tega načrta so bili torej vnaprej podpisani in odobreni ukazi Hameneja, kako napasti hkrati veliko število držav in baz. Nekaj, kar je bilo pripravljeno in odobreno po lanskih junijskih napadih na Iran. S temi regionalnimi napadi je Iran tudi svoje mediatorje potegnil v konflikt.
Nihče ne ve, koliko časa bo trajala vojna. Ajatola Ali Hamenej je likvidiran, veliko ključnih odločevalcev tudi, z zračno kampanjo se izvaja degradacija vojaških zmogljivosti.
Očitno je prevladala ocena, da napad na Iran ne sme biti osamljena zgodba, temveč je treba z vidika interesov Irana vzpostaviti regijsko nestabilnost. To je Iranu nedvomno uspelo.
Dubaj kot kolateralna fronta in operativni odziv Slovenije
Posledica tega je tudi dejstvo, da se je Dubaj znašel pod zračnimi napadi in postal iz Švice Zaliva le udeleženec v vojni. Dubaj kot zatočišče bogatih in kot pomembno tranzitno zračno središče je ostal brez zračnega prometa in s stornacijo skoraj 2 tisoč letalskih letov dnevno.
Letališče v Dubaju. V ozadju dim, ki je posledica iranskih napadov.
Med njimi žal tudi skoraj tisoč Slovencev in na desetine oziroma stotine tisoč drugih zahodnjakov. Heterogen protiudar Irana je presenetil tudi ZDA, saj se celoten zadnji teden ukvarjajo z evakuacijo ljudi iz tistih krajev. Slovenija je tukaj pokazala veliko iznajdljivost in operativnost ter v zelo kratkem času pripeljala večino svojih ljudi iz Dubaja.
Za državo brez lastnega civilnega letalstva je to sploh poseben izziv. Velike evropske države se še vedno mučijo z evakuacijami z lastnim civilnim letalstvom, kajti za komercialne lete večina držav iz Zaliva ostaja zaprta.
Zrak ne pokori Irana
Do kdaj, nihče ne ve, kakor tudi, koliko časa bo trajala vojna. Hamenej je likvidiran, veliko ključnih odločevalcev tudi, z zračno kampanjo se izvaja degradacija vojaških zmogljivosti.
Prvi dan je Iran izstrelil 350 balističnih raket in 294 dronov, osmi dan pa le še 15 raket in 12 dronov. Uničeni so številni politični, vojaški in paravojaški objekti, Iran pa je uspel uničiti kar nekaj ameriške vojaške infrastrukture v regiji, vključno z zelo dragimi radarji. Verjetno so k temu z lociranjem natančnih lokacij pripomogli kitajski sateliti. Iran ima 93 milijonov prebivalcev in več kot 1,6 milijona kvadratnih kilometrov teritorija.
Iran je s površino bližu 1,65 milijona kvadratnih kilometrov 17. največja država na svetu.
Velik približno toliko kot Nemčija, Italija, Velika Britanija, Francija, Slovenija, Srbija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina skupaj. Ali se da takšno ogromno državo pokoriti samo s kampanjo iz zraka? Upam si trditi, da ne.
ZDA zadale boleč udarec Kitajski in Rusiji; Čas Irana, živci Zahoda
Iranci podobno kot Afganistanci pravijo: vi imate uro, mi pa čas. Torej vztrajali bodo dlje, kot bodo ZDA pripravljene bombardirati. Scenarij je torej bil padec režima, upanje, da bodo ljudje prevzeli oblast.
Režim je poskrbel, da prave politične opozicije ni. Izkušnje nas učijo, da so se varnostne strukture, ki štejejo nekaj milijonov razpršile po državi izven velikih objektov ter tako postale imune na zračne napade.
Globalna ekonomija krvavi, cene plina in nafte rastejo kar skoraj nikomur ne ustreza. V tej veliki igri so ZDA zadale boleč udarec tako Kitajski kot Rusiji, zaveznici Irana, ki tako kot v primeru Madura v Venezueli nista aktivno pristopile na pomoč.
Nudenje obveščevalnih podatkov ter morda kakšnega drona je daleč premalo za resen učinek na terenu. Največji zmagovalec v tej zgodbi je Izrael, ki je eliminiral vrh države ter poskrbel, da mu Iran ne bo vojaška grožnja vsaj 5-10 let.
ZDA so skupaj z Izraelom v soboto, 28. februarja, začele vojaške operacije proti Iranu kljub nizu pogovorov, ki sta jih Washington in Teheran opravila februarja v Omanu in Švici. Ameriški predsednik Donald Trump je nato kmalu po začetku napadov izjavil, da so bili ameriško-izraelski napadi uspešni in da se bo zdaj z Iranom lažje pogajati o diplomatski rešitvi vprašanj, kot je jedrski program.
Realpolitika po bombardiranju
V državah Perzijskega zaliva raste nezadovoljstvo nad intervencijo, saj ugotavljajo, da je vojna slaba za posel. Iranu je z regionalizacijo konflikta uspelo ustvariti pritisk v državah, da se napadi čim prej nehajo.
Napadi se bodo nehali, to je samo vprašanje časa. Ključno vprašanje ostaja ali bo padel tudi režim? Ne predstavljam si, da se bo raznolik iranski varnostni aparat sam umaknil.
Največja verjetnost je, da bo tisti, ki bo prepoznan kot vrh le-tega postal tudi sogovornik ZDA pri zaključku operacije. Venezuelski scenarij. Pogoj za priznanje pa odrek jedrskemu orožju in grožnji Izraela z izbrisom. ZDA pač nadaljujejo z izvajanjem svoje strategije izrinjanja Kitajske iz energetsko bogatih držav.
Evropa med posledicami tujih vojn
Mi, Slovenija, in Evropska unija smo zgolj opazovalci pri ne tako oddaljeni realpolitiki, ki še kako vpliva na naša življenja. Ostala nam je organizacija zračnega mostu za naše državljane in upanje, da ena od posledic konflikta ne bo migrantski val v Evropo.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
