Konec sveta, kot ga poznamo: Naslednjih 14 dni bo ključnih

Resnici na ljubo, sposobnost ni ravno pridevnik, ki bi človeku najprej prišel na misel ob pogledu na (zaenkrat?) vladajočo koalicijo. Ocene se sicer razlikujejo. Ne zgolj v odvisnosti od političnih preferenc, pač pa tudi glede na to, v katerem delu družbe oziroma gospodarstva se kdo giblje.

O reformah, ki so preklicane na televiziji v živo, ter serijskih spremembah enega in istega davčnega okvira bi verjetno lahko organizirali kakšno delavnico. Improviziranje obljub nekaterim poklicnim skupinam ter kratkovidna gonja proti drugim kličejo kar po celi konferenci. Hecni nepremičninski posli si zaslužijo vsaj kakšno druženje v sodni dvorani.

Krizni začetek in krizni konec

Vendarle pa se zdi, da bo vladi Roberta Goloba svoj (prvi?) mandat očitno uspelo zaključiti na podoben način, kot ga je začela: s kompetentnim blaženjem posledic krize, ki ima zunanje vzroke in na katero Slovenija praktično ni imela vpliva, jo pa kar precej občuti.

Kaže, da bo vlada Roberta Goloba mandat zaključila na podoben način, kot ga je začela – z obvladovanjem posledic krize iz tujine, na katero Slovenija ni mogla vplivati. Foto: STA

K načrtovanju izhoda iz energetske krize, ki je Evropo zaradi ruske agresije na Ukrajino zajela spomladi leta 2022, je menda precej pripomogel novopečeni slovenski premier. Ta je – namesto da bi sedel in poslušal, kot je to v navadi – svojo prvo udeležbo na Evropskem svetu (EUCO) izkoristil za to, da je ostalim 26 voditeljem držav članic pojasnjeval, kako dejansko delujejo energetski trgi in kateri ukrepi bodo najbolj učinkoviti. Končni izid sicer ni bil neboleč, a v resnici smo jo še dobro odnesli.

Slovinský premiér Robert Golob ve vládní funkci zúročil své zkušenosti obchodníka s energiemi. Podle diplomatického zdroje z lídrů EU rozumí projednávaným tématům nejlíp - a mnohým kolegům je na summitu pomáhal pochopit. @CT24zive pic.twitter.com/CgjjgneWcU

— Petr Obrovský (@PetrObrovsky) October 21, 2022

Podobna zgodba se ponavlja te dni. Ekipa na Gregorčičevi sicer ni več mokra za ušesi, a množična evakuacija turistov iz dežele oaz (davčnih in tistih drugih) kljub vsemu ni mačji kašelj. Po uspešnem predsedovanju Varnostnemu svetu OZN  in zavoljo formalnih in neformalnih stikov v regiji se je vlada lahko obrnila na ljudi in institucije, kjer bi sicer naletela na gluha (ali vsaj naglušna) ušesa. Če je državo vse skupaj stalo zgolj nekaj denarja, slabe volje in nepremišljenih izjav o toplih obrokih, se je še dobro izteklo.

Neznane neznanke

Obstajajo znane neznanke in neznane neznanke. Slednje pogosto predstavljajo največjo težavo. Ta stavek je leta 2002 izrekel tedanji ameriški obrambni  minister Donald Rumsfeld, ko je administracija predsednika Busha mlajšega iskala izgovore za vojaški poseg v Iraku.

Morda gre za naključje, a skoraj četrt stoletja stara domislica, ki je zakuhala ameriško okupacijo v Iraku, zelo natančno pojasni, kako je najnovejša ameriška vojaška avantura v Iranu blatnodolski politiki – vsaj za nekaj dni – dala vsebino.

Kampanja pred volitvami 22. marca je približno tako dinamična kot anemičen polž na pomirjevalih. Potem ko se je politika vsaj zadnje pol leta pripravljala na volitve (nekateri biaseparatistični plakaterji pa že leto dni pred tem), se v zadnjem mesecu uradne kampanje zdi, kot da si vsi želijo, da bi bilo vsega skupaj čim prej konec.

(Z morebitno izjemo Vladimirja Prebiliča, za katerega se zdi, da si želi, da se vse skupaj sploh ne bi niti začelo.)

Kandidatke in kandidati so utrujeni, soočenj je malo morje in v vsebinsko prazni tekmi hitro zmanjka načinov, kako še tristotič povedati eno in isto puhlico. Praktično vse resne politične stranke nastopajo defenzivno in se predvsem skušajo izogniti napakam. V nogometnem žargonu, igrajo bunker in čakajo na priložnosti za protinapad.

Porušena razmerja

Iranska vojna ter v njej ujeti turisti so to nervozno ravnovesje porušili. Vlada je morala vsaj za nekaj dni spet postati vlada (in ne zgolj koalicija kandidatov), opozicija pa je skušala z glasnimi kritikami evakuacijo prikazati kot zavoženo akcijo in iz tega skovati predvolilni kapital.

Učinek je bil ravno nasproten.

Potem ko so se prekladanja po avtobusih, mejnih prehodih in letališčih vendarle končala s poletom proti domovini in ko so prvemu letalu evakuirancev sledila še drugo, tretje in vsa ostala, je postalo jasno, da je vlada reagirala dobro in pravočasno.

Zato ni nenavadno, da so iste desne stranke in njihovi propagandisti, ki so podprti z "neimenovanimi viri na terenu" in na podlagi "analize" ChatGPT-ja kipeli od kritike premierjevega kabineta, kar naenkrat začeli ugotavljati, da evakuacije ne bi smeli politizirati.  

Ni nenavadno, je pa sila dvolično.

Seveda bi bili naivni, če bi domnevali, da na vladni strani te akcije nihče ni gledal skozi predvolilno optiko. Ta je narekovala, da mora vlada poskrbeti za "naše ljudi" (če naj uporabimo pahorjanski populizem). Zato se ni veliko govorilo o tem, da je bilo med evakuiranci – vsaj po neuradnih podatkih – tudi nekaj državljanov sosednjih držav, članic EU. Kar je lepo in prav. Se je pa verjetno našel kakšen vladni piarovec, ki je presodil, da tega ne kaže obešati na veliki zvon.

Slovenija je morda je pri tem res zaobšla kakšne ustaljene mehanizme, a kaj je nekaj pobešenih nosov in lačnih želodčkov proti stotinam sodržavljank in sodržavljanov, ki so na varnem doma. Pravično je in spodobi se, da si članice EU medsebojno pomagajo, pa četudi je imela EU kot celota tokrat malo daljši reakcijski čas (pri čemer ni povsem jasno, ali je to res ali pa gre zgolj za Golobov predvolilni spin).

Večne modrosti Jelka Kacina

Ko se bo delala analiza te predvolilne kampanje, se kaj lahko izkaže, da je njen izid odločila serija dogodkov, ki z blatnodolsko politiko sploh ni imela neposredne zveze. A ker je en teden v politiki dolga doba, se velja spomniti besed nekega drugega nekdanjega obrambnega ministra, ki je leta 2020 slikovito pripomnil: Naslednjih štirinajst dni bo ključnih.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.