Branko Soban: Stoletje za nekaj Dragomerov

Gradili so ga namreč celi dve leti. Si predstavljate? Dve leti za povsem navaden avtocestni priključek. Brez avtoceste, ki je že narejena. Če bi za vsak tak priključek na slovenskih avtocestah (za vsakega posebej, kajpak) porabili toliko časa kot za en sam Dragomer, bi bili vsi na naše že precej zdelane ceste priključeni šele po nekaj stoletjih ...

Viadukti, predori, viadukti...

Pred časom, bilo je nedavno, sedim v prijetnem baru v 27. nadstropju stolpnice v Okajami. Tihem, mirnem mestu, približno na pol poti med Hirošimo in Osako, znanem po parku Korakuen, tretjem najlepšem na Japonskem, in po pravljičnem junaku Momotaru, ki ga poznajo vsi japonski otroci in kajpak tudi odrasli. Skozi steklene stene bara se odpira prekrasen pogled na glavno železniško postajo pod mano. Nanjo se malone vsakih pet minut pripelje hitri vlak šinkansen, za hip postoji in se kot dolga bela kača brž odpelje naprej. Tisti, ki se tod ne ustavijo, kot raketa švignejo mimo in že čez hip izginejo v daljavi.

Mnenja Branko Soban: Orožje za Evropo, testirano na živih tarčah

Tiri za šinkansen so kajpak na stebrih, ločeni od tračnic za navadne vlake spodaj pod njimi, ki so prav tako udobni in vedno polni. Vse je urejeno, natančno, organizirano. In ko se voziš s šinkansenom po razgibani in zeleni japonski pokrajini, se samo čudiš. Viadukti, predori, viadukti. Proga se velikokrat približa avtocestam, kjer so spet eden za drugim mostovi, predori, mostovi. In potem sledi logično vprašanje: koliko tisoč let bi v Sloveniji potrebovali za dograditev takšne vrhunske prometne infrastrukture?

Mestni predor pod morjem

Naključje je hotelo, da sem bil le dober mesec kasneje v Dalianu, sedemmilijonskem kitajskem mestu nedaleč od Severne Koreje. S kitajskim hitrim vlakom gaotie iz Pekinga vožnja traja vsega pet ur. Mesto, ki me je zanimalo predvsem zaradi nekdanjega zgodovinskega pristanišča Port Arthur na koncu polotoka Liaodong, je zgovoren dokaz, kaj vse je Kitajska naredila in zgradila v nekaj pičlih desetletjih. Neverjetno hiter preskok iz zaostalosti v super moderno družbo. Iz nekdanjega ruskega Daljnega vzhoda (Rusija je ta del Kitajske izgubila po porazu v vojni z Japonsko leta 1905) je namreč tod bliskovito zrasla sodobna regionalna metropola Dalian.

Ravno v času mojega obiska je bil dograjen pet kilometrov dolg predor pod morskim zalivom, ki je močno skrajšal pot z enega dela mesta na nasprotno obalo. In ko se od tod voziš proti Lüshunu, nekdanjem Port Arthurju, ki je v bistvu že lep čas del Daliana, spet vrhunske avtoceste, predori, mostovi, viadukti, ob cesti pa številne moderne zgradbe z visokotehnološkimi podjetji – resda so jih zaradi covida pred nekaj leti kar precej zaprli.

Mnenja Branko Soban: Kliči 8647 za umor

In ko gledaš vse to – in takšnih mest, kot je Dalian, je na Kitajskem seveda na stotine –, se že spet (retorično) vprašaš: koliko časa bi mi v Sloveniji potrebovali za takšen infrastrukturni preskok in preobrat? Tu se mi kar sama po sebi ponudi primerjava s cestarjem iz Hrabalovega romana, ki kar naprej ureja svojo cesto, ker je vedno potrebna popravila …

Rekord za solkanski most

Letos mineva natanko štirideset let od odprtja znamenite osimske ceste čez italijansko ozemlje iz Solkana v Brda. V Goriškem muzeju so ob tej priložnosti junija odprli sijajno razstavo, ki je vredna ogleda. Na otvoritvi so bili denimo tudi nekateri inženirji, ki so neposredno sodelovali pri tem zgodovinskem projektu, na primer Tomaž Vuga in Gorazd Humar. Za Jugoslavijo in Italijo je bila otvoritev ceste leta 1985 velik politični dogodek, za Brice pa seveda neskončno pomembna življenjska pridobitev, saj je bila pot do Nove Gorice in naprej v notranjost Slovenije naenkrat veliko krajša in udobnejša.

Foto: P. Nagkič, Arhiv Železniškega muzeja Slovenskih železnic   

Eden ključnih objektov na tej simbolno pomembni cesti dveh prijateljskih držav je bil seveda novi most čez Sočo, zgrajen le pičlih štiristo metrov od starega železniškega, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu. A tudi novi most je nekaj posebnega. Dolg je 238 metrov. S 102-metrskim betonskim lokom, ki je bil tedaj najdaljši v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji. Gradilo ga je ajdovsko Primorje. In koliko časa so ti vrhunski gradbeniki, znani po vsem svetu, a jih danes žal ni več, ker so jih načrtno uničili, potrebovali zanj? Poldrugo leto. Končan je bil decembra 1984, pol leta pred otvoritvijo osimske ceste.

Mnenja Branko Soban: Veliki Gatsby in mali Trump

Zatakne se že pri navadni škarpi

V Dragomeru so za nadvoz in priključne povezave (na že zgrajeno avtocesto) potrebovali dve leti. Toda kaj je Dragomer, kjer ni nobene divje reke, v primerjavi s solkanskim mostom? Ali danes sploh še imamo samostojna slovenska podjetja (brez tujih podnajemnikov, kajpak), ki so sposobna zgraditi takšne objekte? Kdo med njimi bi denimo lahko zgradil še eno črnokalsko lepotico, viadukt, ki je eden najvitkejših in najlepših v Evropi? Mnogim se namreč zatakne že kar pri navadni škarpi.

Zdi se, da je ta država že dolgo brez vsakršne strategije razvoja. In brez jasnih načrtov, kako naprej. Resda sta bila vmes covid in strašna povodenj, a to se, žal, dogaja tudi drugim. Zato to ne more biti izgovor za nesposobnost politične elite in pokvarjeno lojalnost vseh tistih, ki to nesposobnost podpirajo. Slovenija je resda zgradila avtocestni križ. A ne za nas, ampak za tuje tovornjake, ki nam na avtocestah že leta prepuščajo samo en pas.

Mnenja Branko Soban: Kdo je ubil Kennedyja?

Kje so avtoceste proti Hrvaški?

Toda zgolj križ ni dovolj. Skoraj 35 let po neodvisnosti še vedno nismo zgradili avtocest od Postojne proti Reki, proti Sečovljam, Dragonji in od Reke proti Trstu (slovenski del). Še vedno ni avtoceste na Koroško (ta se na srečo gradi) in ne sodobne avtocestne povezave z Belo krajino. Premalo in prepočasi se vlaga v železniško infrastrukturo, ki strahotno zaostaja za tisto v soseščini. Nova proga od Kopra do Divače sicer dobiva končne obrise, toda za gradnjo je bilo spet potrebnih skoraj 35 let. Veliko besed, a vselej zelo malo narejenega.

Prejšnja vlada je ob slovesu denimo razglasila dan spomina na žrtve komunističnega terorja. Takšne odločitve imajo svojo tonažo in močno ugajajo nekaterim volivcem. Toda to niso stvari, ki bi prebivalstvu izboljšale življenje. Namesto razglasitve spominskega dneva, kar zna storiti vsak, ki ima to možnost, bi morala vlada ob odhodu jasno povedati, kaj vse je storila v svojem mandatu. Koliko stanovanj je bilo zgrajenih, koliko domov za ostarele, koliko lokalnih cest, šol, zdravstvenih ustanov, muzejev, kulturnih domov, galerij. Ne, s tem se ne ukvarja (skoraj) nihče. Kar seveda še zdaleč ne velja zgolj za desne vlade. Po tej plati so si namreč prav vse nesramno podobne.

Nihče ne lovi pravih nepridipravov

Veliko lažje se je ukvarjati z manj pomembnimi stvarmi, kot je denimo nenehno iskanje sovražnikov in spodbujanje razprtij, reševanje nutrij, preganjanje migrantov (ki jih skorajda ni) in klicanje k orožju zoper Rome in druge nepridiprave … Toda pravi malopridneži, ki uničujejo državo, se seveda nikoli ne skrivajo v romskih naseljih, ampak praviloma vselej v različnih vladnih, finančnih in kapitalskih institucijah. Tam vlečejo slabe in uničujoče poteze. A tja pristojni preiskovalni organi praviloma le redko zaidejo.

Ta država bo kmalu stara 35 let. Toda od nje je v tem času ostalo bore malo. Malone vse je šlo v roke tujcev. Zato vprašanje: ali si skupnost, ki ne zmore upravljati niti tovarne čokolade Gorenjka, polnilnice mineralne vode Radenska, pivovarn s stoletno tradicijo, železarn, prehrambne industrije, žitnih polj, ki noče svojega letališča in ga z neznosno lahkoto proda Nemcem, spotoma pa uniči še svojo letalsko družbo, sploh zasluži svojo državo? Odgovor zagotovo ni pretežak. In prihodnje leto bodo spet volitve.  

Foto: Siol.net