Robert Golob
Nedelja, 10. 8. 2025, 4.00
9 ur, 11 minut
Konec sveta, kot ga poznamo: vojna v Gazi za domačo potrošnjo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,11
Aljaž Pengov Bitenc
Najslabša stvar, ki se lahko v prihodnjih tednih zgodi slovenski politiki, je, da se morija v Gazi konča. Kajti izraelsko-palestinska vojna v Gazi in etnično čiščenje, ki ga v enklavi izvaja vojska pod vodstvom premiera Netanjahuja, sta postala najnovejša fronta v kulturni vojni, ki jo – v odsotnosti dejanskih idej – bije slovenski politični razred. Kako je tudi ne bi, saj je tveganje minimalno, izplen pa potencialno precejšen.
Hrbtenico so našli tik pred volitvami
Glede na žolčnost javne razprave bi lahko sklepali, da ima Slovenija na Bližnjem vzhodu strateške interese. In čeravno bi lahko zamižali na eno oko in rekli, da je moralna zunanja politika sama po sebi strateški interes države, ostaja neprijetno dejstvo, da je blatnodolska zunanja politika v odnosu do genocida v Gazi hrbtenico našla šele tik pred volitvami.
Velja tudi obratno: slovenska desnica je prav tako tik pred volitvami ugotovila, da je obstoj države Izrael ključna predvolilna tema, okoli katere lahko poenoti velik del svoje volilne baze, ne da bi jim bilo treba v resnici tvegati karkoli.
Tako obema političnima blokoma bližnjevzhodna vojna služi kot priročna bližnjica za utrjevanje obstoječih svetovnonazorskih in političnih predsodkov.
V izogib nesporazumom naj tu jasno zapišemo, da obstoj države Izrael ni in ne sme biti pod vprašajem. A blatnodolska desnica, predvsem njen fundamentalistični del, je pod ta naslov skrila klasično islamofobijo, družbeno segregacijo, retradicionalizacijo in antiintelektualizem.
Ogroženi alfa samci
Slovenska skrajna desnica in njen Vodja sintagmo "Izrael ima pravico do obrambe" razumeta predvsem kot njuno pravico, da jih drugi branijo pred hordami muslimanskih migrantov. Ti, kot vemo, že vsaj od leta 2015 (po mnenju nekaterih pa že vse od turških vpadov v 16. stoletju) predstavljajo življenjsko grožnjo slovenskim hčeram in materam ter moškosti blatnodolskih alfa samcev.
Na prvi pogled se zdi ironično, da so ti isti liki še pred kratkim trdili, da jih je v nepoštenem boju z oblasti vrgla sprega levičarskih strank, medijev in nevladnih organizacij, ki jih financira liberalna židovska zarota v podobi Georgea Sorosa. Danes pa vsak, še tako brezzob protest proti genocidu, ki ga v Gazi izvaja izraelska vojska, razglašajo za antisemitizem.
A v resnici tu ni nikakršnega nasprotja. Blatnodolski desnici je za Izrael v resnici kaj malo mar. Jim pa še kako pride prav kot simbol učinkovitosti skrajno desnega populizma, ki zna brutalno obračunati s političnimi in družbenimi nasprotniki nasprotniki, ne glede na žrtve. Vse v imenu obstanka na oblasti. Bolj kot obstoj Izraela kot takega jim je pomemben obstanek Benjamina Netanjahuja na oblasti v Tel Avivu.
Bolj kot obstoj Izraela kot takega jim je pomemben obstanek Benjamina Netanjahuja na oblasti v Tel Avivu.
Najmanj kar je, se Janša na ta način lahko sonči v Bibijevi avri. Kar bo že samo po sebi dosežek v kampanji, ki bo – kot za zdaj kaže – spet povsem neinovativna. Morda pa bo vse skupaj šlo še korak dlje in bo maršalov brat v populizmu Stranki v prihodnjih mesecih pomagal s kakšnim nasvetom ali dvema. Ali pa morda s kakšno bolj direktno akcijo. Ne bi bilo prvič.
Pritlehna računica
Največja opozicijska stranka in njeni sateliti si torej na vsak način prizadevajo vojno na Bližnjem vzhodu postaviti v kontekst "mi proti njim", najsi bo ta kontekst kulturni, politični ali civilizacijski. Na levo-liberalnem delu spektra pa si vlada Robetra Goloba na vsak način želi pokazati, da so "naši z nami". In resnici na ljubo, je računica, ki jih pri tem vodi, vsaj tako pritlehna kot Janševa kalkulacija s podporo Izraelu (ki, kot rečeno, to v resnici ni).
Poteze slovenske vlade ne bodo vojne v Gazi skrajšale niti za en dan. Zaradi njih ne bo umrl niti en otrok manj in izraelsko gospodarstvo bo z lahkoto absorbiralo šok slovenskega trgovinskega embarga. Še najbolj smešen pa je embargo na orožje, saj je obrambno ministrstvo v isti sapi ugotavljalo, da je še tisto malo izraelskega orožja, ki ga kupuje naša vojska, izdelano v EU in zato ni podvrženo embargu.
Še več, čeprav si aktualna slovenska oblast rada čestita, da v EU z zgledom kaže, da je možna tudi drugačna politika do Izraela, si je težko predstavljati, da so v Parizu, Londonu in Berlinu čakali, kaj bo naredila Ljubljana, in se potem ravnali po njenih stopinjah.
Premier Golob, zunanja ministrica Fajon in vodja poslanske skupine Levice Matej T. Vatovec to seveda dobro vedo, a se še vedno delajo, kot da plavajo proti toku. V resnici pa se tok svetovnega javnega mnenja končno obrača, slovensko oblast pa še bolj kot usoda Palestincev zanima usoda domače volilne podpore. Zato ji kar naenkrat ni več težko zganjati vsaj na prvi pogled načelne zunanje politike in sprejemati na videz odločnih ukrepov, ki v resnici sploh ne bi smeli biti kontroverzni.
Pravo občinstvo je doma
Embargo na trgovanje z orožjem, prepoved trgovanja z izraelskimi izdelki z zasedenih ozemelj, razglašanje nezaželenih oseb in nenazadnje priznanje Palestine, vse te poteze se zdijo monumentalne. A to zgolj zato, ker pomenijo vsaj minimalen odmik od dosedanjega trdovratnega "izražanja globoke zaskrbljenosti".
Vlada Benjamina Netanjahuja je v rekordno kratkem času zapravila praktično ves zgodovinski, politični in moralni kapital, ki je bil osnova za ustanovitev izraelske države.
Tej niti leta 2025 ne manjka sovražnikov. A glavno grožnjo ji ta hip predstavlja njen lastni premier. Oziroma, če naj si sposodimo meme preštevilnih grozljivk, klicatelj je v hiši.
Kronski dokaz tega je dejstvo, da te dni celo Nemčija s svojo neizbrisno zgodovinsko krivdo do judovskega ljudstva ugotavlja, da je aktualno izraelsko oblast vedno težje zagovarjati na mednarodnem odru.
Slovenija pri vsem tem ni in ne bo igrala resne zunanjepolitične vloge. To sicer ne pomeni, da so poteze Golobove vlade brez vsakršnega pomena, a ciljno občinstvo teh ukrepov je v Blatnem dolu, ne na Jutrovem.
Čeprav so poteze Golobove vlade simbolne, namenjene domači javnosti in nemarno preračunljive, niso ostale neopažene.
Naj odlično ne bo sovražnik dobrega
In vendar. Čeprav so poteze Golobove vlade simbolne, namenjene domači javnosti in nemarno preračunljive, niso ostale neopažene. Neimenovani predstavnik izraelske vlade se je potezi sicer posmehoval. A bistvo je drugje. Celo vase zaverovana Netanjahujeva vlada je čutila, da se mora odzvati na povsem simbolno potezo. In to ni nepomembno.
V politiki načeloma velja tretji Newtonov zakon. Vsaka akcija ima svojo reakcijo. Velja pa tudi zakon nenadejanih posledic. Če je oblast sprejela nek ukrep ali potegnila neko potezo z nekim določenim namenom, obstaja velika verjetnost, da bo vse skupaj imelo posledice še kje drugje. Tako je tudi tokrat. Golobova vlada se je v poskusih pacifikacije lastnega volilnega telesa, morda povsem naključno, spotaknila v bolj moralno in bolj pravično stališče glede vojne v Gazi, kot ga je imela pred tem. In to, ne glede na plehkost premisleka, ni slabo.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
