Konec sveta, kot ga poznamo: Referendum o Natu in teorija mačke

Namesto tega so izvoljeni predstavniki ljudstva presenečeno ugotavljali, da imajo njihova glasovanja v parlamentu dejanske posledice. Pa tudi, da so politične stranke (seveda vedno tiste druge, ne njihove) za etapno zmago pripravljene požgati osnovne demokratične postulate in ogroziti integriteto države. Za dramatične vložke je skrbel tudi Branko Grims, ki je prisotnim žugal z besedami: "Koga je zdaj strah, gospodje?"

Leto 2000 je klicalo in hoče krizo nazaj

Kdor je mislil, da gre za opis šalabajzerstva v zvezi z referendumoma o investicijah v obrambo in o članstvu v zvezi Nato, ta se globoko moti. Izkazuje se namreč, da je v naravi slovenske politike, da se vsake toliko zapleza do te mere, da ne more več ne naprej ne nazaj, zato organizira helikoptersko reševanje iz nastalega položaja.

Poletna vročina ne dene dobro slovenskim vladam. Že leta 2000 se je takratna Bajukova vlada ujela v nepotrebno zanko. Foto: STA Zgornja prigoda se je namreč dogajala pred natanko četrt stoletja. Takrat je tik pred parlamentarnimi počitnicami Bajukovi vladi pod vodstvom Janeza Janše vročina stopila v glavo do te mere, da je sklenila, da država nima veljavnega volilnega sistema in da je zato razpis volitev oktobra tistega leta pod vprašajem.

Sledilo je panično reševanje nastale situacije, eminentna imena ustavnopravne stroke so se kot po naključju začela zbirati v parlamentu in nazadnje je Janši zaradi vsega skupaj celo razpadla koalicija. Takratna stranka SLS + SKD, ki je bila druga najmočnejša stranka v državnem zboru, je namreč podprla spremembo ustave in tako demokratično in v okviru vladavine prava pomagala rešiti krizo, ki jo je zakuhal Janša in ki je za marsikoga mejila na poskus državnega udara.

Interesi države pred interesi stranke

SLS (+ SKD) je za svojo državotvornost pred 25 leti plačala strašansko politično ceno. Izgubila je več kot polovico poslancev, velik del na račun novoustanovljene NSI, in se v resnici ni nikoli več pobrala. In četudi danes SLS ne v intelektualnem ne političnem dometu ni več niti senca svoje pretekle podobe, bo na njenem (skorajšnjem?) epitafu pisalo, da je v ključnem trenutku znala postaviti interese države pred svoje lastne.

Natančni kronisti takratnega dogajanja bodo sicer pripomnili, da je SLS preprosto ugotovila, da bi ji večinski volilni sistem, ki ga je takrat forsirala SDS, preveč škodoval, in zato naredila vse, da je v veljavi ostala bolj ali manj nespremenjena ureditev. Kar je sicer res. A hkrati ostaja dejstvo, da je stranka skočila z Janševega vlaka v hipu, ko je spoznala, da ta drvi v nedemokratično brezno banana republike.

Pretekli teden na tnalu sicer niso bili demokratični postulati države, a nacionalna varnost po pomembnosti ne zaostaja prav dosti. Pravzaprav lahko brez težav trdimo, da demokratična ureditev brez nacionalne varnosti ni mogoča. In obratno, da je nacionalna varnost brez demokratične ureditve zgolj krinka za avtokracijo. Ena drugo potrebujeta. Še posebej v razmerah, ko ruska osvajalska vojna v Ukrajini in vedno glasnejše teze o nepravičnosti nekaterih meja po Evropi širijo zatohli duh prve polovice 20. stoletja.

Jaša L. Zlobec je imel prav

Avtorju teh vrstic je ideja, da so v slovenski politiki vsi isti, inherentno mrzka. Če nič drugega, so, prosto po Orwellu, vsi isti, a nekateri so bolj isti kot drugi. In vendar se je tokrat enostavno nemogoče izogniti sklepu, da so v zgodbi o referendumih o obrambnih izdatkih in o članstvu v Natu zamočili vsi po vrsti. Kardinalno. Kot da bi jim, kot pred četrt stoletja, vročina preveč stopila v glavo.

Dogovor o poskusu reševanja nastalega položaja ne zasluži nikakršnih pohval, pač pa zgolj razočarani: "A je bilo treba?" Foto: Ana Kovač Levica se je s figo v žepu šla politični teater za lastne volivce, ne računajoč, da bo predlog o referendumu potrjen. SD je ugotovila, da je njenim volivcem tak teater všeč, in se mu pridružila. SDS se je piromansko odločila priliti olje na ogenj, NSi pa po napovedani deinštalaciji Mateja Tonina itak spet funkcionira kot hčerinska družba Janševe stranke. In ko jim je zafrkavanje v glasovalni kuhinji eksplodiralo v glavo, je vse skupaj do konca zavozil še premier Golob in v ihti napovedal kar referendum o članstvu v zvezi Nato.

Če naj parafraziramo pokojnega Jašo L. Zlobca, pizdarija je bila popolna in kri bi lahko tekla v potokih. Zato včerajšnji dogovor o poskusu reševanja nastalega položaja ne zasluži nikakršnih pohval, temveč zgolj razočarani: "A je bilo treba?" Kajti zdaj je največja vladna stranka vložila predlog za razveljavitev sklepa o razpisu referenduma, za katerega ni nihče računal, da bo sprejet. Izgovor, ki bo služil kot kritje za tovrstni proceduralni sofizem, je nejasno oblikovano referendumsko vprašanje. Prozornejšega izgovora si ne bi mogli izmisliti.

Rešitev, okoli katere so se stranke, kot kaže, večinsko poenotile, ni ne elegantna ne državotvorna. Je zgolj najmanj slaba med številnimi slabimi rešitvami. Čestitk pa si ne zasluži nihče od udeleženih. Tudi če bo včerajšnji dogovor zdržal glasovanje v parlamentu, bo slovenska politika v končni fazi še malenkost bolj otročja, institut referenduma pa še malenkost bolj razvrednoten.

Deng Šiaoping sreča Otta von Bismarcka

Če bo dogovor zdržal.

Vse skupaj temelji na predpostavki odgovornega obnašanja istih likov, ki so to zgodbo pred osmimi dnevi zakuhali. Če so se takrat na istem bregu znašli Levica, SD, SDS in NSi, se bodo morale tokrat karte precej premešati. Med drugim bo tudi zanimivo videti, med katerimi rjuhami bo tokrat pristala Stranka.

Premier Golob je imel prav, ko je rekel, da bo ravnanje SDS največ povedalo o njih samih. Foto: Bojan Puhek Njen Vodja je včeraj sicer na družbenih omrežjih signaliziral, da ima koalicija dovolj glasov, da razreši nastalo situacijo. In vendar je odgovornost zanjo tudi njegova. Zato je imel premier Golob prav, ko je rekel, da bo ravnanje SDS največ povedalo o njih samih. Tako kot je njegova napoved referenduma o članstvu v Natu največ povedala o njem samem.

Otto von Bismarck je njega dni pripomnil, da je politika umetnost možnega. S tem je povezana tudi ugotovitev, da stvari nihajo levo, desno, gor in dol. In vendar je v nastali situaciji dosti primernejši anglofonski dovtip, da politika prinaša čudne posteljne partnerje. 

Pred tednom dni so se na istem bregu znašli Levica, SDS, SD, NSi in del Demokratov. Če bo včerajšnji dogovor preživel do glasovanja v parlamentu, ste lahko prepričani, da bo takratna "koalicija" ravno tako več kot nenavadna.

A kot je dejal pokojni kitajski voditelj Deng Šiaoping, ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, pomembno je le, da lovi miši.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Novice Svoboda za razveljavitev referenduma. Levica proti, bo Goloba rešil Logar?

Novice 69 odstotkov Slovencev zavezanih Natu

Novice Robert Golob z ustavnimi pravniki. Kaj mu svetujejo?