Nedelja, 3. 8. 2025, 4.00
2 tedna, 6 dni
Nika Kovač: O genocidu in stradanju ljudi v Gazi ter slovenski politiki, ki se boji sveta brez sadnih jogurtov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,46
Nika Kovač
Genocid v Gazi v teh dneh dosega nove grozljive razsežnosti. Izraelska vojska je s tiho ali glasno podporo svojih zaveznic ubila že več kot 60 tisoč ljudi in večina od njih je bila civilistov. Več kot polovica vseh žrtev so ženske in otroci. Poleg njih je v tem velikem taborišču smrti še več kot sto tisoč ranjenih, med njimi so številni ostali brez udov, s težkimi opeklinami in travmami. Dva milijona ljudi, skoraj vse prebivalstvo Gaze, so razselili. V zadnjih tednih ljudje tam umirajo tudi zaradi lakote ali pod streli, ko v vrstah čakajo na hrano za preživetje. Zakrivila jih je zavestna odločitev vlade v Izraelu, da prepove in povsem onemogoči dotok vse humanitarne pomoči, ki jo zagotavljajo Združeni narodi.
Narediti nekaj, da se morija konča
Očitno je, da je Netanjahujev režim za sprožitev genocida nad palestinskim ljudstvom uporabil grozodejstva Hamasa, ki še vedno zadržuje talce. Mednarodna skupnost dolgo ni storila nič, vsekakor pa ne dovolj, da bi to preprečila. Zato je aktivno ali pasivno sokriva za vse, kar se dogaja v Gazi.
Ob odkriti ameriški podpori Netanjahujevega režima so, metaforično rečeno, krvave tudi roke Evropske unije. EU zaradi vpliva najmočnejših držav do danes ni storila še praktično ničesar: ni uvedla sankcij, ni prekinila trgovinskega sporazuma z Izraelom, niti se ni uskladila glede prekinitve sodelovanja v okviru akademskih programov, čeprav sistematično kršijo človekove pravice v Gazi, kjer se dogajajo vojni zločini in uničujejo civilno prebivalstvo. EU se je odločila za pasivnost in tiho sodelovanje z Izraelom, čeprav je sama uradno ugotovila, da Izrael sistematično krši človekove pravice in s tem osnovno podlago za izvajanje sporazuma med EU in Izraelom, ki zadnjemu prinaša velikanske ekonomske in druge koristi.
Otroci v Gazi
Številni prostovoljci gibanja My Voice, My Choice imajo tišine EU dovolj. Pozivali so, da moč gibanja usmerimo v pritisk na evropske odločevalce. Pred dvema mesecema smo si zato zadali preprost cilj: zbrati podpise in aktivno delovati v smeri zahtev, da Evropska unija prekine trgovski sporazum z Izraelom, ga torej sankcionira in pripomore k ustavitvi grozot v Gazi. Pod peticijo se je podpisalo več kot 360 tisoč ljudi. Ob tem se je gibanje povezalo z ljudmi v Palestini, tudi z zdravnicami in zdravniki, ki v Gazi vsak dan delujejo v razmerah, ki si jih večina Evropejk in Evropejcev sploh ne more predstavljati. Kljub pomanjkanju zdravil in transfuzijske krvi, opreme in hrane, ostajajo v Gazi in v nemogočih razmerah rešujejo življenja.
Prejšnji teden so nas iz Sindikata vzgoje, izobraževanja in kulture (SVIZ) obvestili, da je njihov izvršni odbor na pobudo ene izmed učiteljic sprejel sklep o podpori peticiji za prekinitev trgovinskega sporazuma z Izraelom in končanje genocida v Gazi. Že nekaj tednov pred tem so sindikati iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ki združuje zaposlene v javnem sektorju, podpisali poziv za ustavitev genocida nad Palestinci, ki so ga sklenili z besedami: "V času, ko obeležujemo 30-letnico genocida v Srebrenici, smo dolžni vsi skupaj genocid nad Palestinci obsoditi in ustaviti. Več kot 60 tisoč ubitih Palestink in Palestincev v 22 mesecih, med njimi 18 tisoč otrok, je krvava sled, ki ostaja na vesti celotnega človeštva."
Napad na svobodo govora
Nekaj dni po tem, ko so v sindikatu Sviz objavili peticijo za suspendiranje trgovinskega sporazuma med EU in Izraelom ter končanje genocida v Gazi in ob tem članstvo pozvali k podpisovanju, se je oglasila uveljavljena političarka, nekdanja učiteljica in ravnateljica, nekdaj državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, poslanka v državnem zboru in predsednica odbora za izobraževanje pri strokovnem svetu stranke SDS ter na družbenem omrežju X (prej Twitter) zapisala: "Zahtevali bomo informacijo javnega značaja, kateri učitelji, v kateri 'javni' šoli so podpisali peticijo SVIZ in 8. marca, da EU prekine trgovinski sporazum z Izraelom!" Ob tem je dodala, da bodo tako prešteli in vedeli, "koliko je dejanskih učiteljev in koliko političnih aktivistov".
Izjava Mojce Škrinjar o zbiranju podatkov o učiteljicah in učiteljih, ki nikakor niso informacije javnega značaja, je jasna grožnja pedagoškim delavkam in delavcem, ki napoveduje nadzor nad njihovo civilnodružbeno in sindikalno dejavnostjo ter predstavlja klic po omejevanju ustavno zagotovljene svobode govora in združevanja. Razkriva nerazumevanje demokracije, pomanjkanje empatije in človečnosti, tudi zanikanje tragedije, ki se dogaja v Gazi. Je pa tudi napoved priprave seznamov "nezaželenih" oseb, ki jih poznajo v totalitarnih režimih.
Ustvarjalka vsebin za otroke Rachel in deklica iz Gaze
Rachel je ustvarjalka vsebin za predšolske otroke, s katerimi jih nagovarja k čustvenemu izražanju, jih spodbuja, da o čustvih govorijo in pojejo ter da raziskujejo svet, v katerem živijo. Ob preletavanju vsebin o genocidu v Gazi je naletela na videoposnetek, v katerem so si otroci med ruševinami na telefonu ogledovali posnetke njenih vsebin. Odločila se je, da bo svojo platformo uporabila za to, da spregovori o življenju otrok v Gazi in predstavi njihovo življenje ter se s tem priključi vsem, ki hočejo končati njihovo morijo.
Organizirala je tudi zbiranje sredstev za humanitarno pomoč, zato je bila deležna številnih napadov in kritik. A to je ni ustavilo: "Vsakič znova bom tvegala vse, da bom stala z njimi. Pomembni so mi vsi otroci!" Na drugem mestu je dodala: "Zelo pomembno je, da se povežemo, čeprav se nikoli ne bomo strinjali o vsem ... Ves čas srečujem ljudi, ki imajo drugačna mnenja, kot jih imam o dogajanju sama. Skupno pa nam je, da ne želimo, da bi ljudi še naprej ubijali, stradali in razčlovečevali. Želimo si, da bi lahko otroci odrastli."
Tisti, ki pozivajo k preštevanju in pripravi "črnih seznamov" učiteljev in učiteljic, podpisanih pod peticijo za prekinitev trgovinskega sporazuma z Izraelom in končanje genocida v Gazi, bi se morali zavedati, da je bila v Gazi samo do maja 2025 več kot pet tisoč otrokom, starih med šest mesecev in pet let, postavljena diagnoza akutne podhranjenosti. Več kot 470 tisoč ljudi je bilo že takrat uvrščenih v najvišjo kategorijo lakote: med njimi tudi otroci in nosečnice. Stanje je toliko bolj alarmantno, ker so bolnišnice uničene, za zdravstveno oskrbo praktično ni pogojev. Ljudje ure stojijo v vrsti za hrano in umirajo zaradi dehidracije, izčrpanosti in pomanjkanja osnovnih hranil. Vse to je realnost genocida v Gazi.
Smrt deklice Ayat
Informacije o dogajanju v Gazi spremljam tudi na Instagramu na profilu vrstnice in novinarke v Gazi Wizard_Bisan1. Objavlja poročila o dogajanju, tudi iz svojega življenja. V sredo je objavila zapis ob smrti sestrične Ayat. Deklica je v enem od napadov utrpela hude opekline. V bolnišnici, ki bi delovala v okoliščinah, kot jih poznamo v Evropi, bi jo morda lahko rešili, v Gazi to ni bilo mogoče. Čakala je na evakuacijo in premestitev v ustrezno bolnišnico. Imela je vse potrebne dokumente, manjkalo ji je le dovoljenje izraelskih oblasti za izhod iz tega velikega obkoljenega taborišča smrti.
Med čakanjem na dovoljenje je njeno telo počasi odpovedovalo. Tri dni pred načrtovanim prevozom je umrla zaradi zastrupitve krvi. Bila je premajhna in prešibka, da bi lahko preživela brez ustrezne zdravniške pomoči in nege. Zgodba Ayat je zgodba o smrti ene same deklice. Ena smrt, ena tragedija. A podobnih zgodb je na stotine. Vsak lahko prispeva po svojih močeh, da se ta morija prekine, tudi s podpisovanjem peticij, denimo te, za prekinitev trgovinskega sporazuma med Izraelom in Evropsko unijo. Gre za vsa dejanja, ki izvajajo pritisk na odločevalce, da prekinejo grozodejstva v Gazi.
Lahko zgradimo svet, v katerem imajo vsi ljudje hrano, tudi sadne jogurte
Kolumno pišem z upanjem, da jo bo Mojca Škrinjar prebrala in dogajanje v Gazi premislila s človeške plati in brez strankarske agende.
Pred štirimi leti, ko je bila Mojca Škrinjar še poslanka v državnem zboru, je dejala: "Med letoma 1980 in 1991, še zlasti pa med 1980 in 1985, kot običajen državljan nisi dobil sadnega jogurta." Tisti, ki so živeli v tem obdobju, vedo, da izjava ni bila resnična, in so njeno avtorico hitro postavili na laž. Če pa je vanjo dejansko verjela in je to občutila kot velik osebni problem, si lahko skuša vsaj predstavljati, kako je v Gazi, kjer ni vode in osnovnih živil. Gaza je svet, v katerem ni praktično ničesar, kar ljudje potrebujejo za preživetje.
Že ko ugotavljamo, da bi se genocid lahko zgodil, kaj šele ko se ta izvaja, ljudje ne smemo molčati. Svoj glas moramo zastaviti za tiste, ki ga nimajo. Naša mala, prelepa država je bila v zadnjem letu in pol eden od takih glasov, ko je priznala Palestino, ko je podpirala sankcije za preprečitev genocida in nenazadnje s četrtkovo odločitvijo, da bo zaustavila vse trgovanje z orožjem z Izraelom. A mora in zmore več. Tudi mi vsi. S sporočili, da mora svet, čeprav ranjen in razdeljen, postati prostor človečnosti.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
