Majda Širca: Bled in bleda podoba raja

Nekoč …

Ob obisku Bleda in otoka so mi prišli pred oči prizori iz enega prvih povojnih filmskih Obzornikov v režiji Franceta Kosmača, kjer gledamo prvo tamkajšnjo počitniško sezono po osvoboditvi. Nekaj radostno svetega je v posnetkih nasmejanih kopalcev, veslanja po jezeru in mehko posnetih vedut okrog njega. Ob tem slišimo: "V teh hotelih so se nekoč zabavali in sprehajali večinoma siti in oddiha kaj malo potrebni ljudje. Zdaj pa je Bled izročen v uporabo in uživanju ljudstvu. Delovni ljudje bodo prihajali na Bled na oddih in zaslužen počitek, ki jim bo vrnil novih moči za delo." Sporočilo je bilo jasno: konec je z elitizmom, poležavanjem bogatašev in zaslužkarstvom hotelirjev – že pred prvo svetovno vojno je bilo tu šest hotelov, 12 gostiln, kar nekaj vil in privatnikov z več kot 400 sobami, obisk pa je presegal osem tisoč gostov. No, "vsega siti" Juli Molnar npr., eni redkih ženskih gospodarstvenic, ki je po drugi svetovni vojni oživila Grand hotel Toplice, zgradila termalni bazen, na jezeru začela hokej, v bližini pa golf, je po vojni odzvonilo in je končala v majhni sobici, kjer je izdelovala lutke v narodnih nošah. Hotela na srečo niso porušili, v Toplice pa so prihajali vse prej kot proletarci, kot jih je napovedala prva petletka.

Katero je bilo torej tisto socializmu ustrezno ljudstvo, ki ga je nov režim pripeljal na Bled? Sredi 60. let se je po Bledu (in Vrbi) sprehajal Arthur Miller, sem so prišli Pablo Neruda, Alberto Moravia, Ivo Andrič, Chris Barnard, tu je Agatha Christie z možem uprizorila namišljeno kriminalko, da ne omenjamo Bobbyja Fischerja – šahisti so bili tu pravzaprav doma že med vojnama – in jazzistov, od Luisa Armstronga do recimo Gabi Novak, ki jo je Bojan Adamič še nepoznano povabil sem že leta 1959. Seveda se iz tistih časov najde tudi kakšen filmski posnetek Tita, ko mladostno vesla po jezeru (danes bi bil na supu), oddiha vrednega delovnega ljudstva pa ni nikjer kaj dosti.

… in danes

Toliko več pa ga je danes. Ker podobe raja, ki se povsod oglašuje, ne velja zamuditi. A ko prideš na Bled – seveda z ogromno zamudo, ker je cesta nenehno zabasana –, te ne čakajo nebesa, temveč morasto iskanje parkirnega prostora. Spominja na stare čase na morju, ko je pred vsakim koščkom dvorišča bdel varuh, ki te je praviloma odgnal do drugega varuha za avtomobile svete zemlje ali pa te dobro oskubil. Praznih prostorov na Bledu ni, razen tam, kjer bi morali biti ekskluzivni in ponudbe polni. Namreč tik ob jezeru, na najprometnejšem delu sprehajalne poti, je niz zapuščenih teras in praznih lokalov. Pika na blejski smetani pa je nekakšno skladišče ob njih, ki služi za infantilno komercialno razstavo. Na potencialno najbolj rajski obali, kjer se drenjajo sprehajalci in stopajo eden po drugem, je v kontejnerskih prostorih, podobnih mehanični delavnici, razstava lego kock s pirati s Karibov, gusarji, kavboji, dinozavri in Luko Dončičem v naravni velikosti. Za slabih 20 evrov na družino.

Foto: Majda Širca Spajanje starega z novim 

Arhitekturnih napak je bilo v povojnem Bledu kar nekaj – od nesmiselnih rušitev do gradnje nesrečnih novih pozidav tipa "gadafi" centra, ampak nekaj prestiža je ostalo. Tito je tako naročil, da je za Aleksandra Karađorđevića začeto vilo Bled dokončal Viktor Glanz, kot tudi Belveder, t. i. Titovo čajnico, s katero protokol vrsto let ne ve dobro, kaj početi. Pri vseh teh vstopih garnitur novega sistema v stare prostore je v današnjem času nastalo nekaj nedopustnih zardevanj, ki se na prav žalosten način kažejo v primeru zakrivanja poslikave izjemne freske v Titovi vili, kjer je Slavko Pengov leta 1947 poslikal monumentalne prizore iz narodnoosvobodilne vojne z zmagovito podobo ženske, ki v prvem planu nosi jugoslovansko zastavo in otroka. Da ne bi slučajno zmotila kakšnega protokolarnega obiskovalca, alergičnega na odporniške zgodovinske prizore in zmago nad nacizmom – na Bledu je bil center odporniškega gibanja za Gorenjsko –, saj očitno nosi za današnji čas pretežko ideološko breme in vonj po komunizmu, jo pač skrivajo pod zaveso. Zaradi svetlobe, pravijo. Hm. Namesto, da bi nam bil upor v ponos, se izogibamo še tako nežnim simbolnim sporočilom, silimo v nekakšno diplomatsko nevtralnost in se otepamo zadreg, da bi se morebiti kakšen potomec okupatorjev soočil z vse bolj izginjajočimi zgodovinskimi dejstvi. Ampak za dvoumnost je poskrbel že slikar Slavko Pengov sam, saj je pred tem, torej pred drugo svetovno vojno, v cerkvi sv. Martina v sorodnem socrealističnem stilu naslikal sakralne prizore zadnje večerje, kjer je Judež, upodobljen v Leninovih obrisih, o čemer smo tu že pisali.

Simbolni in konkretni prevzem otoka

Ko sem pred leti vendarle prišla na Bled tudi zaradi teh slikarij, sem pred župnijo trčila na meni nepoznanega blejskega župnika in skrbnika Blejskega otoka, ki me je kaj hitro povezal z neuspešnim spodbijanjem sporazuma, podpisanim med državo in Rimskokatoliško cerkvijo (RKC) in mi iz varne post festum razdalje dvolično omenil, da je v tem postopku imela država prav. Bejž no!!! Hitra obnova tistega hinavsko procesiranega sporazuma iz leta 2008, ko je Katoliška cerkev z močnim zaledjem prevzela otoško infrastrukturo in tamkajšnji biznis gre nekako tako: minister Vasko Simoniti še po izgubljenih volitvah tiho prinese na vlado, ki opravlja tekoče posle, sporazum med državo in RKC, po katerem se država odpove denacionalizacijski odločitvi in župniji odda še preostale tri objekte, cerkev pa umakne pritožbo pred evropskim sodiščem za človekove pravice, kamor se je perfidno zatekla po tem, ko so ji bili vsi drugi zahtevki na vseh domačih sodnih instancah (od upravnega in vrhovnega do ustavnega sodišča) zavrnjeni. Kranjsko sodišče zavrne državno spodbijanje sporazuma, kasnejši minister Žiga Turk pa pritožbo opusti, saj se interesi RKC prekrivajo z interesi njegove politične opcije.

V moralnem smislu je Blejski otok postal simbol nenasitnosti Cerkve, mešetarjenja z državnim premoženjem in zgleden primer komplota med Cerkvijo in delom politike.

Nekoč romarji, danes turisti

Ampak danes je vse to irelevantno. Vsi, ki pridejo na otok – kakih 200 jih je na dan –, so zadovoljni. Dobijo kos naravnih lepot in tudi kos prave potice. Še posebej, če zanj poskrbi Bogomila Romana, kot pri Družini pravijo župnijski finančnici in specialistki za potice. Potičnica, ki deluje v Proštiji že vrsto let – mnogo pred v sporazumu zapovedano muzejsko zbirko – dobro poskrbi za obiskovalce otoka, ki se tja pripeljejo s pletno za 20 evrov. V župniji imajo nov slogan: današnji turisti so nekdanji romarji. Biznis je menda zelo uspešen.

Foto: Majda Širca Vprašanje, kaj bo po 45 letih. V kolikor se bo svet vrtel po napovedanih tirnicah, lahko otok postane tudi rezervat.

Za obnovo stavbe Proštija, v kateri je Potičnica, gostinska ponudba in obsežna trgovina z nametanimi spominki vseh vrst, in za revitalizacijo drugih kompleksov na otoku je Slovensko konservatorsko društvo blejskemu župniku dr. Janezu Ferkolju podelilo Steletovo priznanje, češ da je uspešno oživil otok, saj naj bi ga država prej zanemarjala. No, kljub temu da so se denacionalizacijski postopki vlekli dolga leta, je država skrbela za arheološka, dokumentacijska in sanacijska ter druga investicijska dela. V letih 2003 in 2004 je s skoraj 400 tisoč evri obnovila slavnih 99 stopnic, Plečnikov učenec Anton Bitenc pa je že v 50. letih uveljavljal kompleksno prenovo otoka. Seveda ni nikoli pobirala vstopnine. Po uveljavljanju sporazuma, ko z otokom brezplačno rokuje RKC oz. Ljubljanska nadškofija oz. Župnija Bled oz. družba Blejski otok d. o. o., ki jo je za gospodarske posle ustanovila Blejska župnija, je ministrstvo za kulturo v letih 2021 in 2022 sofinanciralo obnove stavbe Proštija (okrog 76 tisoč evrov) in Puščave (okrog 50 tisoč evrov). Puščavnica ob cerkvi Marijinega vnebovzetja je zdaj na pol obnovljena, ne ve pa se, kaj se bo tam dogajalo. Menda naj bi bil tam nekakšen hotelski, rezidenčni, gostiteljski, razstavni … prostor. Nimam podatkov, kdo vse to nadzira, ko gre za javni denar.

Blejski otok – sveti kraj med valovi slovenstva

Za postavitev razstave v Proštiji z delovnim naslovom Slovenija v Simbolih, ki jo narekuje sporazum, je ministrstvo za kulturo leta 2019 sodelovalo s participacijo proračunskih sredstev in dela Narodnega muzeja Slovenije v višini 40 tisoč evrov. Narodni muzej je skrbel za strokovno postavitev, pripravo, restavriranje predmetov in za besedila kataloga – tekste zanj so v Narodnem muzeju oddali, Župnija pa jih (še) ni stiskala. Za postavitev razstave je poskrbela Župnija Bled.

Župnija je že pred leti uvedla vstopnino za obisk otoka. Danes je vstopnina za odrasle 12 evrov, za upokojence in študente 10,5 evra, kar vključuje ogled cerkve Marijinega vnebovzetja z zvonom želja, zvonika in muzejske razstave. Gre za edino cerkev v Sloveniji, za katero moraš plačati, da lahko stopiš vanjo. Kajti pravila igre ima v rokah Cerkev, ki javno dobro razume po svojih interesih in videnjih.

Čeprav gre za manjšo muzejsko razstavo, so z njo veliki problemi. Nad končno različico razstave s podnaslovom Blejski otok – sveti kraj med valovi slovenstva naj bi imela ključni vpliv nekdanji minister in župnik Župnije Bled, ki meni, da je Blejski otok eden najstarejših in najpomembnejših krščanskih romarskih krajev v Sloveniji. Namreč deset let po uveljavitvi sporazuma, ki predvideva postavitev muzejske zbirke, so v Narodnem muzeju Slovenije v okviru delovne skupine nastali številni scenariji, ki so se zaradi pripomb nenehno spreminjali, še posebej v luči vztrajanja blejskega župnika na izpostavljanju eksplicitnih krščanskih vsebin in zaničevanja preostalih predkrščanskih in arheoloških prvin. Arheološke raziskave pa pričajo o obstoju grobišč in svetišča predkrščanskega izvora, na katerih so postopoma zrasli cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju, in druge stavbe, ki so tekom časa rasle ob prihodu številnih romarjev. Nekdanji direktor Nerednega muzeja Pavel Car je celo razpustil veččlansko strokovno komisijo muzeja, ki se je trudila pripraviti relevantno razstavo s poudarki na slovenskih simbolih, domoljubni literaturi, slikarstvu in drugih elementih, ki bi zajemali zapovedano vsebino. Zagovorniki staroverstva in obdobja pred pokristjanjevanjem so po drugi strani menili, da gre za nasilno zadušitev ostalin, ki jih je kolonialistično zatrlo krščanstvo, in v procesu leta 2016 poskrbeli celo za kazenski pregon, v zgodbo je bila involvirana varuhinja človekovih pravic itd. Gre sicer za zelo pomembno tematiko, ki jo naš prostor, ko se rad ozira v bližnjo, ne pa tudi oddaljeno zgodovino in narodovo podzavest, premalo reflektira. Deloma zato, ker sloni na mitoloških, redko zapisanih in materialno težko ohranjenih dokaznih (muzejskih) predmetih, zaradi česar je obdobje staroslovenstva, poenostavljeno imenovano kot poganstvo, res slabo poznano. Krščanstvo mu je vzelo ves prostor. Mogoče je prav dogajanje okrog Blejskega otoka dalo dodaten elan, da je postala bolj prisotna naša predzgodovina, kjer ni šlo samo za vero, ampak prej za način življenja s posluhom za mesto človeka v odnosu do narave. Spomnimo se npr. zadnjega filma Eme Kugler Nekoč v Posočju, kjer je bilo filmsko zelo težko upodobiti številne mite, pripovedi, domneve, običaje in prirodoverje ter pokristjanjevanje, ki se je nasilno izvajalo. Blejska muzejska razstava sicer ne zamolči tam odkritih sledi prazgodovinske in slovanske poselitve kot tudi predkrščanskega prostora na mestu kasnejše Krščanske cerkve. A za sogovornike staroverstev je menda premalo, saj naj bi Cerkev premočno izsiljevala z izpostavitvijo svojih naracij.

Foto: Majda Širca Menda še ni bilo tako nesoglasnega in strokovno razhajajočega pripravljanja razstave, kot je ta mini predstavitev na Blejskem otoku, zato je bila tudi otvoritev jeseni 2022 tiha in tako rekoč nevidna. Ni povsem dokončana, a tudi ko bo, kritike ne bodo izostale.

Razstava je v prostoru Proštije, ki jo, kot rečeno, večinsko zaseda prodajalna vseh vrst spominkov, pijač, sladoleda in potice, manjšinsko pa razstava. Temu se danes reče dobro gospodarjenje. Pohod po živčnem Bledu, skok na pletno s tričetrturnim postankom na otoku, hitri poteg zvona, kakšna romantična poroka, obred … in protokolno bivanje v sosednji Mežnariji, ki jo je RKC tudi dobila v upravljanje in je zdaj za javnost zaprta.

Nič ni večno

Tista napoved iz Obzornika leta 1946 je bila preroška. Množični obiski lepot na Bledu, predvojne elite, je danes – in ne v socializmu – res zamenjala nova množica, potrebna počitka in konzumacije rajskih podob svetega kraja. A naj spomnimo, da je Prešeren raj razumel kot lepoto, kot čar narave, popolnost nature, najverjetneje tudi sreče človeka v prirodoverski simbiozi, ne pa kot nagrado v onostranstvu za ubogljive, pridne in pokorne.

V tem kontekstu ni pomembno, koliko je vstopnina, kakšna je tam potica in kako se praznuje tamkajšnja poroka, skratka, za kakšen biznis gre. Biznis je inherenten Cerkvi kot inštituciji, ki je daleč od tistega zapisa na Plečnikovem znamenju pred župnijsko cerkvijo na Bledu, ki pravi: "Človek vidi v obraz, bog pa v srce."

Bistvo zgodbe je v dejstvu, da je zahteva o vzpostavitvi muzeja zapisana v sporazumu, kjer je država podarila otok verski organizaciji.

In za konec: Prešernova "podoba raja" iz Krsta pri Savici razloži, da nič ni večno, vse pa pusti za seboj sled. Vse lepo, kar doživimo – v ljubezni, poeziji, naravi in drugje –, pusti za seboj le sliko, spomin, podobo raja, ki pa je minljiva.

Foto: Siol.net

Mnenja Majda Širca: Bremena zgodovine

Mnenja Majda Širca: Dol z orožjem!

Mnenja Majda Širca: Referendumski Blatni Dol