umetna inteligenca
Nedelja, 14. 12. 2025, 4.00
2 uri, 3 minute
Kolumna
Tomaž Ambrožič: Umetna inteligenca tekem ne bo dobila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,61
Tomaž Ambrožič
Šport je eden redkih prostorov, kjer kljub vsem spremembam v družbi še vedno verjamemo v poštenost, red, disciplino in jasno določena pravila igre. V športu smo navajeni, da rezultat nekaj pomeni. Da je znoj iskren, da je zmaga zaslužena, da je človek tisti, ki ustvarja razliko. A hkrati živimo v času, ko se pred našimi očmi odvija ena največjih tehnoloških revolucij v zgodovini – vzpon umetne inteligence. In vprašanje, ki se ga šport še ni zares lotil, je preprosto: kaj bo s športom, ko bodo algoritmi znali analizirati bolje od trenerjev, soditi hitreje od sodnikov in napovedovati natančneje od najboljših poznavalcev?
UI ne prihaja v šport zato, da bi ga spremenila. Prihaja zato, ker je šport vedno prikaz tega, kar se dogaja v družbi. Vse, kar se zgodi v tehnologiji, prej ali slej pride tudi v šport. Zato je pomembno, da o tej prihodnosti ne razmišljamo kot o grožnji, temveč kot o priložnosti – ob predpostavki, da jo bomo znali upravljati.
Bo UI pripomogla k pravičnejšemu sojenju?
Najprej bo UI posegla v tisto, kar športu pogosto jemlje živce in pravičnost: sojenje. Danes je analitika hitrejša od človeškega očesa in objektivnejša od vsakega posameznika. Kljub temu ostaja VAR pogosto predmet sporov, ker ga vodijo ljudje s svojo interpretacijo in strahovi. V prihodnjih letih bo del teh odločitev prevzela umetna inteligenca. Ne bo sodila namesto človeka, bo pa bistveno zmanjšala dvome, subjektivnost in napake. Če želimo ohraniti dušo športa, moramo ohraniti tudi zaupanje v rezultat – in tukaj lahko UI postane zaščitnica pravičnosti, ne njen grobar.
Drugo področje, kjer bo UI igrala odločilno vlogo, je zdravje športnikov. Profesionalni šport je postal tako intenziven, da telo včasih preprosto ne sledi več ambicijam, urnikom in pritisku okolice. Napovedovanje poškodb, personalizirani treningi, nadzor obremenitev in psihološka diagnostika bodo del vsakdana. Ne zato, da bi športniki postali roboti, ampak zato, da bi ostali zdravi. Že danes lahko analitika iz korakov, srčnega utripa in gibanja zazna tveganje za poškodbo, še preden jo športnik sam začuti. In če je šport prostor, ki zdravi in dviguje kakovost življenja – potem ni nič narobe v tem, da tehnologija pomaga ohranjati človeka v središču.
Tretje področje zajema komercializacijo, sponzorstva in vrednotenje športnih pravic. UI bo v tem segmentu naredila revolucijo. Sponzorji bodo prvič lahko natančno vedeli, koliko vrednosti res dobijo: koliko izpostavljenosti, pri katerih ciljnih skupinah, v katerih trenutkih, s kakšnim čustvenim nabojem. To bo športne organizacije prisililo, da bodo bolj profesionalne, bolj transparentne in bolj strateške. Hkrati pa se odpirajo vrata nevarnosti: šport lahko postane produkt, optimiziran po merilih algoritmov, ne več po merilih človečnosti. Tu bo ključna vloga voditeljev športa – da tehnologija služi športu, ne obratno.
In na koncu: ključen element prihodnosti je in bo ostal navijač. Vedno bolj postaja jasno, da je šport globalen medijski produkt, v katerem je izkušnja gledalca enako pomembna kot izkušnja športnika. UI bo vsakemu posamezniku omogočila svoj način gledanja tekme: svoj komentar, svoj obrazloženi taktični vpogled, svojo kamero, svoj personaliziran posnetek. Če bo želel navijač razlago strategije, jo bo dobil – in še veliko drugega, kar mu bo popestrilo izkušnjo gledalca. No, nekaj je jasno, šport je najmočnejši takrat, ko se gledamo v oči, ne v ekrane.
Kaj se bo zgodilo z dušo športa?
Šport je emocionalen, ne racionalen. Ni nastal zato, da bi optimizirali, merili ali napovedovali rezultate. Nastal je zato, da smo ljudje skupaj doživljali napetost, srečo, neuspeh, pravičnost, poraz in zmago. Noben algoritem ne zna poustvariti občutka, ko ekipa doseže gol v sodnikovem dodatku. Noben model ne razume, kaj pomenita bratstvo v garderobi ali solza na podelitvi medalj.
Zato je prihodnost športa v resnici odvisna od ene preproste odločitve: ali bomo UI uporabili, da bo šport še bolj človeški – ali pa bo šport postal le še eno področje, kjer bodo prevladovali podatki, dobiček in optimizacija?
Vseeno pa je po mojem mnenju ključen odgovor na dilemo in strahove glede UI nedvoumen. Umetna inteligenca, ki bo v nekaj letih sama pisala knjige, posnela televizijske serije in filme, ustvarjala glasbo, ne bo nikoli mogla ustvariti resnične športne tekme.
Znoj, žulji, kri in solze sreče ostajajo tu za večno. Tega dvoboja šport ne bo izgubil.
