Nedelja, 23. 11. 2025, 4.00
4 ure, 41 minut
Boštjan Udovič: Jst bi rad cigajnar bil …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Siolov kolumnist Boštjan Udovič.
"… pa rdeče kape nimam," gre viža slovenske koroške ljudske pesmi, ki je na Slovenskem ponarodela. Pesem še dodaja, da fantič, ki bi rad bil cigajnar, nima tudi pušelca. Če pustimo ob strani navlako ljudskega slovstva, je ta pesem zanimiva z enega vidika, ki je na Slovenskem redek: da se o Ciganih (Romih in Sintih) piše prifrkljivo in prijazno. Stvarnost namreč do njih ni (bila) vedno prijazna.
Romi in Sinti med nami I
Na Slovenskem ni tako malo del – bodisi literarnih ali strokovnih –, ki se ukvarjajo s tem področjem. Če na hitro pogledamo v slovensko literarno zakladnico: Franc Ksaver Meško, Janez Trdina, Feri Lainšček so pisali o Romih; številne ljudske pesmi, kot tista Bežimo, tecimo, Cigani gredo, pa tista, katere verz pravi "Cigan ima črne oči, pri njem so kratke noči," ki jo najdemo v Štrekljevi zbirki slovenskih ljudskih pesmi, so jih omenjali.
Večina teh zgodb ali pesmi popisuje življenje Romov, včasih malce zadržano, včasih prijazno, včasih ljubko, nekako naivno, včasih celo malce ezoterično in erotično. Ena takih pesmi je gotovo Aškerčeva "Ciganka Marija", v kateri kar buhti od zaljubljenosti in erotike. Ne glede na ves eroticizem pa se tudi Aškerc ne loči od stereotipnih predstav o Ciganih: ti naj bi bili temnejše polti, naj bi začarali ljudi … skratka, bili naj bi … drugačni. No, to Aškerčevo balado je uglasbil Benjamin Ipavec in je danes klasičen samospev slovenskih odrov.
A to ni edini glasbeni primerek opevanja življenja Romov in Sintov. Spomnimo se Saške Lendero in njenega komada Mama, ljubim Cigana Jana, ali pa skupine Langa iz Pušče pri Murski Soboti, ki je ves svoj ugled zgradila prav na romski glasbi.
Toda to je le ena stran kovanca. Druga je veliko bolj racionalna.
Na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ki je v ponedeljek slavil svojo častitljivo stoletnico, imamo kar nekaj raziskovalcev in strokovnjakov, ki raziskujejo področje življenja in delovanja Romov. Potem je treba tu omeniti še nestorja slovenske romologije Pavlo Štrukelj in Vaneka Šiftarja, pa tudi druge, ki so se s tem področjem ukvarjali bodisi v nacionalnem bodisi v mednarodnem kontekstu.
Emocionalno in racionalno bi lahko dejali, ko se sprašujemo, kako razumemo Rome in Sinte, ki živijo na Slovenskem. A slika ni tako enostavna in enoznačna. Zdi se namreč, da smo imeli do obeh skupin vedno neke vrste dvojni odnos: po eni strani jih nismo najbolj marali ali smo z njimi celo strašili otroke (na Primorskem ni bilo redko, da so starši svoje otroke umirjali na način, da so jim dejali, da če ne bodo pridni, jih bodo odnesli Cigani), po drugi strani pa smo jim kar malo zavidali njihovo sposobnost nepristajanja na okove družbe, smo jih romantizirali ali orientalizirali … mogoče pa celo vse to hkrati. Seveda in dokler so živeli izolirano od nas.
Romi in Sinti med nami II
Da ne bom filozofiral, bodimo osebni. Moje prvo srečanje z Romi je bilo približno pred tremi desetletji. Na dvorišče je k nam prišlo mlado romsko dekle, ki je prodajalo prte. Niso me zanimali prti, zanimalo me je, zakaj jih ona prodaja … rekla sva dve besedi in kmalu mi je dejala, da "ona noče biti kot drugi Cigani, ona želi svoj denar zaslužiti".
Romsko naselje Trata v Kočevju.
Po prihodu v Ljubljano sem jih srečeval večkrat, kdajpakdaj za Bežigradom, pa še kje. Sploh na Ježici so se radi zadrževali. Tudi ta izkušnja je bila korektna. Dober dan za dober dan.
Nato se je zgodil slavni Drnovškov "A ste vi ljudje!". Bilo je že krepko sredi 2000-ih, ko sem začenjal razumeti, da je morda moja slika o sobivanju Romov in Neromov malce drugačna, mogoče celo malce orientalska, ter da je živeti v okolju, v katerem imata tako skupina Romov kot večinskega prebivalstva drugačne načine življenja veliko težje, kot si mi, ki v tem okolju ne živimo, predstavljamo. In tematika me je vedno bolj zanimala, vedno več sem bral o tem, se tudi pogovarjal. A redko sem dobil koga, ki je o tem res želel neobremenjeno govoriti. Kar tudi veliko pove.
V vsej tej zapletenosti mi pa ni bilo jasno še nekaj: zakaj imamo v isti državi dva popolnoma drugačna sistema upravljanja z romskim prebivalstvom: eden je znan kot prekmurski, drugi kot dolenjski. Tega še danes ne razumem in se sprašujem, kaj s(m)o v Prekmurju naredili prav in česa na Dolenjskem nismo.
Romsko naselje Brezje-Žabjak v Novem mestu.
Pred desetletjem sem se znašel v Žabjaku, naselju pri Novem mestu, kjer živi del romske populacije. Ker je moja (slaba?) navada, da rad sam malo izkusim stvari, sem se odmaknil od skupine in zavil na neko drugo "ulico" v naselju ter se malce razgledoval naokoli in kot ljubljanski kravatar takoj postal krajevna znamenitost. Otroci so me začeli obletavati, ljudje so me spraševali, kaj tam počnem in koga iščem. Malo sem se pogovarjal z njimi, predvsem pa me je presunilo, v kakšnih razmerah nekateri živijo.
A sočasno s tem sem poslušal od določenih posameznikov, da nekateri Romi mnogokrat tudi ne želijo, da bi se jim pomagalo. Pa tudi, da se v teh romskih naseljih pojavljajo številne kriminalne dejavnosti, da se ljudje bojijo zase in se počutijo ogrožene. In ključno: da romski otroci pogosto ne obiskujejo osnovne šole, kar jim že izhodiščno daje slabšo začetno pozicijo. To so stvari, ki jih nisem razumel. Predvsem pa ne, zakaj država, ki bi morala narediti red, tega ne naredi.
Lex Šutar oz. La legge è uguale per tutti
Sprejem zakona, ki se imenuje po tragično preminulem Novomeščanu, je zame korak, ki vsaj simbolično vodi v smer urejanja tega področja. Na pravo se ne spoznam dovolj natančno, da bi razumel, ali imajo pristojne institucije že zdaj dovolj pooblastil, da naredijo na tem področju red ali ne, kar pa razumem, je, da je treba to področje dokončno urediti.
A bodimo pozorni: red je treba narediti začenši s posameznikom, ne pa ustvarjati kolektivne krivde. In to velja tudi za urejanje situacije v romskih naseljih in za romsko problematiko nasploh.
Toda, da bi naredili red, je treba začeti na začetku. Sprejeti moramo primerne ukrepe, tiste, ki že veljajo udejanjati. Za nikogar v pravni državi ne sme biti odpustka – najsibodi del večinskega prebivalstva ali katerekoli družbene skupine. Kot pravijo Italijani – La legge è uguale per tutti (zakon je enak za vse). Tako bi vsaj moralo biti.
"Sprejem zakona, ki se imenuje po tragično preminulem Novomeščanu, je zame korak, ki vsaj simbolično vodi v smer urejanja tega področja."
In če bo k temu, da se zavemo, da je zakon in red enak za vse, pomagal Lex Šutar, potem je prav, da je bil sprejet. Tega bi se morali zavedati vsi politični akterji. Kajti naloga države je, da uredi mirno sobivanje vseh državljanov, hkrati pa tudi zaščiti vse državljane: vse, brez razlike. Meni je prav vseeno – Rom ali Nerom, vsak se mora v naši državi počutiti varno. Zame je to tista črta, ki se je moramo držati.
Kljub temu pa moramo biti pri tem pozorni na nekaj, kar se lahko hitro vname kot jesenska slama: nestrpnost do in marginalizacija Romov ne bo rešila problemov. To velja pripomniti sploh v dneh, ko poslušamo take ali onake ideje nekaterih vaških veljakov, ki so s srcem že pri drugoletnih lokalnih volitvah.
Moramo pa storiti še nekaj: država mora poleg kaznovalne politike, ki mora temeljiti na kaznovanju posameznika in ne družbene skupine, narediti več tudi na področju izobraževanja. In to na vseh straneh neba. Le na tak način, z roko v roki, bomo lahko na področju integracije Romov napredovali. Drugače lahko hitro končamo kot kakšen Molenbeek v Bruslju ali St. Denis v Parizu, področja, kamor si država (policija) skorajda ne upa vstopiti.
Namesto zaključka
Smrt nedolžnega človeka v Novem mestu je zadnji klic, da začnemo reševati področje, ki je na Slovenskem že desetletja pozabljeno in zavoženo. Kdo je kriv, da je stanje tako, prepuščam strokovnjakom, kar pa vem, je, da imamo v državi dober zgled, ki bi mu veljalo slediti.
Reče se mu Pušča, romsko naselje v Murski Soboti. Če se je dalo tam, se da tudi drugod. A ne smemo odlašati: vsak dan, ko nečesa ne naredimo, je izgubljen. Zato, "dreto in smolo v roke", draga oblast.
Lex Šutar je (simbolični) začetek. Čaka nas še dolga pot, ampak verjamem, da bomo zmogli. Da se, če stopimo skupaj. In če namesto, da kritiziramo sprejete ukrepe, kar je najlažje (prosto po kolegu Mihi Šepcu), raje skupaj naredimo vse, da bi želeno dosegli brez njihovega udejanjanja.
Kajti vsi si želimo le to, da bi živeli v miru in slogi. A za oboje je treba trdo delati. Saj to vemo, mar ne?
"Nestrpnost in marginalizacija Romov ne bo rešila problemov."
