Sobota, 26. 7. 2025, 4.00
7 ur, 31 minut
Kolumna
Boštjan Udovič: Zunaj Nata ni rešitve!*
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,53
Začetek julija ni bil vroč samo po zunanjih temperaturah, ampak tudi na političnem prizorišču. Stranka Levica je v državnem zboru predlagala referendum o vlaganjih v obrambo, pridružili so se ji še v SD, predlog pa so podprli tudi v NSi in SDS. Pri tem je zasnovano referendumsko vprašanje v njegovi dvomljivosti razumel vsak po svoje. A bolj kot to, kaj se je zgodilo, se postavlja vprašanje, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. In kaj nam je storiti, da se to ne bo več ponovilo.
Na začetku je bila beseda … mir ...
Odpor dela Slovenk in Slovencev do Nata in z njim povezanih stvari ni nov, umestimo ga lahko že v čas snovanja samostojne države, ko je skupina mirovnikov predlagala, da bi Slovenijo razglasili za nevtralno državo. Posledica te politične misli je današnji 124. člen naše ustave, v katerem sta izrazito poudarjeni "mirovna politika ter kultura miru in nenasilja".
A mirovništvo kot gibanje se na Slovenskem ni končalo z ustanovitvijo lastne države, ampak se je le umaknilo našemu prvemu cilju, vstopu v Evropsko unijo. Če je bila Slovenija pri tem cilju zelo enotna, smo se pri vstopu v Nato razdvajali že od vsega začetka.
Tako ne čudi, da se je odpor do Nata vse bolj stopnjeval konec leta 1990, krepil pa se je še posebej po letu 2000, ko je Slovenija proti Natu zakorakala s še bolj strumnimi koraki. Če je bila podpora za vstop Slovenije v Nato decembra 1998 še okoli 60-odstotna, je bila leta 2000 tik nad 50 odstotki (vir), dve leti pozneje pa je bil položaj še slabši.
Prav to je takratno Drnovškovo vlado prignalo do sklepa, da je treba na tem področju nekaj ukreniti. Vlada je sklenila, da bo uvedla "izobraževalno kampanjo" za Nato, ki je v veliki meri padla na pleča ministra Antona Grizolda. Ta se je pojavljal kot razlagalec prednosti in slabosti Nata – bi rekli po domače – skoraj v vsaki vasi. In ni mu bilo tuje pogovarjati se s skeptiki, prav tako ne z nasprotniki Nata. Z univerze je vedel, da k uspehu vodijo samo kultura dialoga in argumenti.
Referendum leta 2003 je pokazal, da smo se Slovenke in Slovenci odločili, da v Nato gremo, resda s krepko manjšim odstotkom kot za to, da gremo v Evropsko unijo. A vseeno je bil odstotek kar zrel – 66,08 odstotka tistih, ki so na referendum prišli, je podprlo slovensko članstvo v Natu.
… nato je bil občutek … varnosti
Bilo je leto 2004. In bíla se je vojna v Iraku in Afganistanu. Evropa je živela v miru. Slovenci smo bili zadovoljni, da smo vstopili v EU, računali smo na nemške plače in zdelo se nam je, da nam nihče več nič ne more.
A kmalu se je naša pravljica sesula, gospodarska kriza je zakorakala v deželo, vlade so postrgale po številnih loncih in najlažje je bilo postrgati po izdatkih za obrambo.
Tako so začela sredstva, ki smo jih vlagali v varnost in obrambo, strmo padati. Slovenci smo za lastno obrambo leta 2014 namenili 0,97 odstotka BDP, kar je bilo skoraj pet odstotkov manj kot leta 2013. Leta 2015 je delež padel na 0,93 odstotka, stabilen čez en odstotek je bil šele po letu 2018.
Če vzamemo za primerjavo nam sorodne države: Slovaška že od leta 2014 v svojo obrambo vlaga krepko več kot Slovenija. Seveda, boste rekli, Slovaška ni primerljiva z nami.
Prav, razumem. Poglejmo druge države. Albanija – od 2014 več kot en odstotek za lastno obrambo, Hrvaška – krepko čez 1,5 odstotka. Vam tudi ti dve nista všeč, ker mi ne spadamo na jugovzhod in na vzhod? Prav: Francija – skoraj dva odstotka, Nemčija – krepko čez en odstotek, Danska enako (vir 2). Torej? Kje smo se mi izgubili?
Aha, že vem, Avstrijo mi boste pomolili pod nos. Nevtralna je in za lastno obrambo porabi odstotek lastnega BDP. A pri Avstriji je tako kot pri Hamletu. Obstaja namreč velika razlika med videzom in resnico.
Avstrija in njena nevtralnost
Avstrijska nevtralnost ni klasična nevtralnost, kot jo razumemo v mednarodnih odnosih, ampak je neke vrste vsiljeno prostovoljna nevtralnost. Posledično ta nevtralnost nikoli ni bila zares … nevtralna. To Avstrijci redko povedo na glas, ker je za to fasado nevtralnosti skritih tudi mnogo notranjepolitičnih zadev. A vseeno se včasih zgodi, da kdo tudi v Avstriji reče bobu bob, tako kot se je zgodilo pred leti, ko sem bil na nekem tečaju na dunajski Diplomatski akademiji.
Mi, prihajajoči iz vseh ("podivjanih") dežel srednje in vzhodne Evrope, smo znali avstrijskim profesorjem in diplomatom postavljati neprijetna vprašanja, tudi o avstrijski nevtralnosti, njihovem odnosu z nacizmom in še o čem.
Avstrijski kancler Christian Stocker
Na moje vprašanje, ali je Avstrija res nevtralna država in koliko je bilo v hladni vojni v njej res nevtralnega pridiha, mi je eden od pomembnih avstrijskih diplomatov odgovoril naslednje: "Mi smo nevtralnost dobili. Dobili. Nismo si je izborili. Zato smo jo uporabljali le takrat, ko nam je to ustrezalo. Na primer: Sovjetska zveza se je v času hladne vojne vseskozi pritoževala, da Avstrija nima načrtov za napad z zahoda, ki bi jih kot nevtralna država morala imeti. In veste, kakšen je bil naš odgovor? 'Delamo, delamo jih, samo še nismo tam.' Zares pa teh načrtov nismo nikoli naredili."
No, drugi primer, kako naj bi se izvajala avstrijska nevtralnost v praksi, sem slišal v tem istem času v neki pivnici, kjer je bilo sproščeno ozračje in si je morda vsak od vpletenih upal povedati več, kot bi povedal uradno v razredu. Na moje provociranje, ali bo Avstrija kdaj postala članica Nata, sem dobil odgovor, da gotovo ne. "Zakaj bi? To stane. Mi imamo toliko tankov, da jih lahko porinemo v Donavo in ustavimo Ruse za kakšen dan. Vmes bo pa tako ali tako Nato (iz Nemčije) prišel in nas rešil."
Če pustimo ob strani ti dve anekdoti, pa še tisto tretjo, ki kroži po dunajskih eckih, da se avstrijska nevtralnost vedno meri po spoliranosti spomenika Rdeči armadi na Schwarzenbergplatzu (boljše odnose kot želimo imeti z Rusko federacijo, v boljšem stanju je spomenik), lahko hitro ugotovimo, da sta formalno avstrijska varnost in obramba zagotovljeni z avstrijsko nevtralnostjo in lastno obrambo, dejansko pa Avstrija, če bi se zgodili kakršnikoli "nesrečni dogodki" (beri: napad nanjo), potihoma račun na zaščito zahodnih zaveznikov in Nata. Na to kaže tudi izjava aktualnega avstrijskega kanclerja, ki sicer javno članstvu v Natu pravi njet, a nima težav s francoskim jedrskim dežnikom.
Od tu dalje razprava o enem odstotku za vojsko v Avstriji ni več tako črno-bela, kot jo želi kdo predstaviti. Sploh zato, ker namerava Avstrija v petih letih skorajda podvojiti sredstva za obrambo in se pri tej povezovati tudi z drugimi evropskimi državami.
Slovenija in Nato
Ko smo se leta 2003 odločili, da vstopimo v Nato, smo se zavezali, da bomo polnopravna članica. In če ste bili kdaj člani kakšnega društva ali (golf)kluba, veste, da biti polnopraven član pomeni imeti pravice in dolžnosti. Tipično za nove države članice evroatlantskih integracij pa (žal) je, da poznamo pravice, slabo pa slišimo, ko nam kdo reče, da imamo do teh organizacij kakšne dolžnosti.
Kakšne so torej naše dolžnosti do Nata? Prva je, da aktivno sodelujemo pri sprejemanju njegovih odločitev. Dva, tri, pet ali … 20 odstotkov, vseeno. Ta odločitev je vedno sprejeta tudi z našim glasom. Če imamo drugačne predloge, moramo z njimi priti na dan. Dolžnost članstva v kateremkoli društvu je tudi prispevati k njegovemu razvoju. In če to velja za društvo, velja še toliko bolj za Nato.
Druga dolžnost je izvajanje sprejetih zavez. Si mislite, kako bi vsak od nas pisano gledal, če bi se dva poročila, potem pa se kmalu ne bi držala poročnih zaobljub? Prav sapo bi nam jemalo. Če se ne držimo obljube, da bomo za svojo, poudarjam, svojo varnost in obrambo dali kakšen odstotek, pa – kot bi rekli pri naših sosedih – nikome ništa.
E, ne gre to tako. Obljuba dela dolg, pravi slovenski pregovor, in resnost države se kaže v izpolnjevanju obljub, ki jih je dala. In če želimo biti spoštovana država, se moramo zavedati, da naš (včasih popreproščen) sistem nadmudrivanja na Zahodu ni dobro sprejet.
Tretjič, dolžnost vlagati v varnost in obrambo je dolžnost do nas samih. Mi ne smemo vlagati v varnost in obrambo, ker to hoče Nato, Marija Terezija ali kdo drug. Mi vlagamo v varnost in obrambo zase. Kajti varnost je (po Maslowu) predpogoj za uresničenje naših drugih potreb.
Če ni temeljne varnosti, ni ne sociale ne šolstva ne samouresničenja naših želja in idej. Ničesar ni. In tega bi se morali v deželi pod Alpami končno zavedati. Da enega, dveh, treh ali petih odstotkov ne bomo dali "kar nekam", ampak bomo vložili vase, v varnost nas, naših otrok in vnukov. Če bomo to razumeli, bodo vse razprave, ki smo jim bili priča v zadnjih mesecih, le kot šumenje vetra v laseh.
Namesto zaključka
A da ne bomo končali na kritični noti. Razprave, ki jih je povzročila politika, so bile koristne. Ne samo zato, ker so razgalile marsikaj, ampak tudi zato, ker so postavljale prava vprašanja. Predvsem o tem, kako bomo gradili naši varnost in obrambo. Nastavki so, znanje je, volja je in interes je.
Čas je torej, da zaradi nas samih, ne sosedov ali drugih, svoj odrsani polo (kot je ta teden dejal eden od mojih cenjenih sogovornikov) pobarvamo, spoliramo, mu zamenjamo gume, dodamo klimo … ga torej prenovimo.
Ne potrebujemo več. Ne audija, ne BMW-ja, ne mercedesa. Polo, ki nam bo zagotovil varnost ter s tem tudi socialo, šolstvo in zdravje, je tisto, kar Slovenija potrebuje. Da bo družba blaginje.
Saj si tega želimo, mar ne?
*Naslov je parafraza Ciprijanovega rekla Extra Ecclesiam nulla salus (Zunaj Cerkve ni rešitve).
