Sobota, 24. 5. 2025, 5.00
2 uri, 7 minut
Kolumna
Boštjan Udovič: Po Frančišku … Leon
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,33
Boštjan Udovič
Nikoli več ne bo tako, kot je bilo, je verjetno tisto, kar je šlo v zadnjem mesecu mnogim čez in skozi glavo. Slovo papeža Frančiška, ki je svoj pontifikat začel s slavnim "Fratelli e sorelle, buonasera" (Bratje in sestre, dober večer) ter se še dan pred slovesom, na največji krščanski praznik, zapeljal med verne ljudi na Trgu svetega Petra in jih blagoslovil, je bil pretres za mnoge – ne samo kristjane, ampak tudi tiste, ki sami sebe deklarirajo drugače. In prav iz tega izvira napačen pristop mnogih (laičnih ali profesionalnih) vatikanistov, ko s konico šestila že primerjajo pontifikat papeža Frančiška in začetke pontifikata papeža Leona XIV. A pojdimo po vrsti.
Nekaj osebne note
Odstop Benedikta XVI. me je ujel na, če se prav spomnim, krajšem oddihu. V trenutku, ko sem prebral novico, sem uvidel, da je vrag odnesel šalo in da je bilo to dejanje izjemno pomembno. To je bilo veliko dejanje takratnega papeža, ki se je odločil Cerkev in vero postaviti pred sebe. Tu je bil zvest tistemu, kar je dejal v nastopnem nagovoru: da je on ponižen delavec v Gospodovem vinogradu.
In ko je uvidel, da dela ne zmore več, ker je zemlja pretrda, trte presuhe, predvsem pa mnogoteri sodelavci niso vredni tega imena, se je odločil narediti rez. Rez, ki je pretresel Katoliško cerkev in odprl vrata za nekaj novega, drugačnega.
Ob obisku študentov FDV na papeški avdienci se je papež Frančišek nenapovedano pojavil med množico v Baziliki Sv. Petra. Študentka Tjaša Vučko, danes ugledna diplomatka, je izkoristila priložnost in papežu podarila sol iz Sečoveljskih solin.
Nekaj tednov pozneje smo se s študenti mudili na ekskurziji v Rimu in Vatikanu. Čutilo se je, da je Benedikt XVI. sprožil tektonske spremembe. Da bo novi papež nekdo, ki bo presekal določene spone, da bo Petrova barka pogumneje odšla na razburkano morje sodobne razkristjanjene družbe.
Celo "stavili" smo, kakšno ime si bo nadel: med mojim flancanjem o pomenu papeških imen smo se večinoma strinjali, da bo tudi ime drugačno, kot so bila v zadnjih 50 letih. Sam sem bil neodločen med Janezom XXIV. in Leonom XIV., poigraval sem se tudi z imenom Martin VI., kar bi pomenilo, da bo novi papež nadaljeval njegovo delo in povezal vse pole družbe, ki so se danes oddaljili od vere in Cerkve. No, potem smo tik pred začetkom konklava odšli domov, še vedno z nekimi občutki, da bo to drugače …
Tisti večer, 13. marca, sem bil na pevskih vajah. Ravnokar smo zaključevali, ko so me obvestili, da je iz najpomembnejšega dimnika na svetu prišel beli dim. Predčasno smo zaključili, doma sem prižgal Rai in čakal na slavni "Annuntio vobis" … Ko je kardinal Jean-Marie Tauran povedal slavni "Eminentissimum ac reverendissimum Dominum, Dominum Georgium Marium", sem vedel, da nimam pojma, kdo bi novi papež lahko bil. Ko je izrekel še "cardinalem Bergolio", mi je bilo še manj jasno.
Stric Google mi je pomagal, da sem ugotovil, kdo je to. A hkrati me je presenetilo papeško ime – Frančišek. A ne po Frančišku Ksaveriju, ampak po ubožcu iz Asisija. Od tu dalje je bilo jasno, da je Benedikt XVI. s svojim odstopom naredil točno to, kar je naredil Janez XXIII. s svojim aggiornamentom. In da nič več ne bo tako, kot je bilo.
Papež Frančišek
Seveda ni nihče pričakoval, kako globoki rezi se bodo zgodili s Frančiškom in da bo predvsem Cerkev ne samo podanašnjil, ampak v njeno osrčje spet postavil človeka, človeka z obrobja, pozabljenega, odtujenega.
"Pontifikat, poln presenečenj" mi je zadnjič dejal eden boljših poznavalcev vatikanskih hodnikov. Verjetno res. Pontifikat za naslovnice bi verjetno rekli naši novinarji. Tudi res.
Papež Frančišek in kardinal Giovanni Angelo Becciu
A v svojem bistvu pontifikat, ki je sadil številna semena, katerih sadove bomo uživali šele v novem pontifikatu papeža Leona XIV. Kajti kakor vsak dober vrtnar ve, je za stabilno drevo ali rastlino treba veliko dela. Ne samo sajenje, pomembni so zalivanje, vzgoja, obrezovanje. Da se trta ne posuši in da zemlja ne (p)ostane prhka.
Bi se pa ob vsem, kar je bilo v preteklih tednih povedanega, morda ustavil samo pri eni stvari, ki jo je Frančišek poosebljal: evangelijsko preprostost. Ne pozabimo, da Jezus k sebi ni klical farizejev in velikih duhovnikov. Za "ribiče ljudi" je postavil preproste fante, ribiče, odrinjene na rob, morda celo cestninarje. V središče svojega delovanja je postavil grešnike, ne tiste, ki so se postili in so to delali, ker jim je to zapovedovala postava, vmes pa so si "grdili obraze".
Papež Frančišek je sledil prav temu zgledu: ni izbiral, ni učil, ni predaval … pokazal je pot, kako je treba ravnati. In s tem vzbudil simpatije tako med vernimi kot nevernimi. Ker je z dejanji pridigal to, v kar je verjel. V Bistvo.
Od Frančiška k Leonu
Smrt Frančiška, ki so jo mnogi pričakovali še v času, ko je bil v bolnišnici Gemelli, je prišla pritajeno, nenapovedano. Mene je tisto jutro velikonočnega ponedeljka ujela na poti iz Kopra domov. Novica, ki je bila v svoji nepričakovanosti pričakovana.
Na svoje družbeno omrežje sem zapisal naslednje besede: "Verjetno ni nič lepšega, kot še zadnjič pozdraviti svoje prijatelje na veliko noč, nato pa se sam, v tihoti na velikonočni ponedeljek posloviti." Danes bi verjetno dodal, da je papež Frančišek odšel tako, kot je živel. Skromno, ponižno, predvsem pa z veliko ljubeznijo do vseh vernih sobratov in sosester.
Ko sem gledal, prebiral in poslušal slovenske in tuje medije, se je zdelo, da se je čas ustavil. Da je neke ere res konec, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Zanimivi so bili osebni utrinki, še posebej me je ganil pogovor s cenjeno zdravnico Metko Zorc, ki je papeža Frančiška obiskala letos, na veliki četrtek. Njeno pričevanje je bilo iskreno, čustveno. Kot mnogotera v tistih dneh.
V naslednjih dneh in tednih je bil svet usmerjen v najmanjšo državico na svetu. Vsi in vse se je vrtelo ob informacijah, kdaj bo pogreb, kje bo pogreb, kako bo potekal itd. Vatikanski piar je delal dvesto na uro in bil pri tem zelo uspešen.
Tudi pogreb papeža, četudi drugačen in skromnejši, je bil veličasten. Medijsko tako pokritega pogreba še ni bilo: pregrevala so se družbena omrežja, komentatorjev je bilo skorajda več kot novinarjev, skratka vsak je želel dodati svoj ocvirek k temu, kar se je dogajalo, predvsem pa kaj se bo zgodilo v novem konklavu. Kot bi vsi želeli biti neke vrste (vatikanska) Baba Vanga …
Leon XIV.
Izbor papeža Leona XIV., predvsem pa kratkost konklava, je bilo presenečenje tudi zame. Računal sem, da bodo beli dim spustili v petek zvečer, ne že v četrtek. A so me prehiteli. Roberta Prevosta ni bilo med mojimi top 5 favoriti. Prvič, ker je relativno mlad, drugič, ker je Američan, tretjič, ker je redovnik. Sklepal sem, da po Frančišku i signori cardinali ne bodo želeli za papeža postaviti še enega redovnika.
Na čelu Cerkve je zdaj papež Leon XIV.
Tako da se je znašel nekje … na šestem mestu, kot kompromisni kandidat. Tam nekje kot dunajski kardinal Schönborn. Zato je odločitev kardinalov (in Svetega Duha) tudi mene presenetila. Pozitivno. Še bolj pa me je presenetilo ime.
Tokrat sem namreč pričakoval Pavla VII., morda intimno še Janeza XXIV. (ja, priznam, Angelo Roncalli me vedno znova in znova navdušuje), pa sem se spet zmotil.
Leon XIV. je presenetil. Z izborom imena, pa tudi s svojim pozdravom. Razorožen mir in mir, ki razorožuje. Izjemno. S tem nastopom je pokazal, kakšen papež bo. Vsebinsko blizu Frančišku, v formi drugačen oz. kot sem zapisal za Večer, bo papež Leon XIV. "umirjeni skrbnik Frančiškove dediščine".
Namesto zaključka
Papež Leon XIV. je komaj začel svoj pontifikat. Zato se ogibajmo primerjavam s predhodniki, predvsem pa ocenjujmo njegova dejanja v kontekstu njegove službe: biti prvi pastir in dajalec zgleda, kako se mora obnašati kristjan. Biti torej v službi človeka in postavljati v središče človeka.
Ni namreč pomembno, kakšne čevlje nosi, niti to, ali bo ogrnjen s hermelinčkom ali štolo. To niso stvari, ki bi morale biti v središču naše pozornosti. Namesto tega se raje osredotočimo na to, kako bo deloval. Prvi koraki kažejo, da bo deloval povezovalno, z iskanjem skupnega ter izgradnjo novega na osnovi prehodnika oz. predhodnikov.
Šele s koncem pontifikata bomo lahko verjetno v celoti razumeli, kaj so nam želeli gospodje kardinali in Sveti Duh z njegovim izborom sporočiti. In morda bomo prav zelo pozitivno presenečeni.
Saj to si želimo, mar ne?
