prazniki
Nedelja, 20. 4. 2025, 4.00
10 ur, 11 minut
Boštjan Udovič: Jejmo in pijmo, dokler živimo!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
Ko to berete, so vaše mize najverjetneje že polne velikonočnih dobrot. Poprtniki, pince, pofarbana jajca, bohotna šunka, pa morda še kaj so lepo razporejeni na praznični mizi. Seveda je to vse rezultat pridnih rok naših gospodinj in gospodinjcev, a vprašanje, ki se postavlja, je, ali vemo, zakaj sploh jemo vse to, kar je na mizi, ali pa morda samo jemo.
Simbolika velike noči in mladoletja
Na Slovenskem ni velike noči brez potice (ki jo danes najdemo že v stotih oblikah in vrstah) ali posebnega velikonočnega kruha (kruh s sadjem), ki ga v mojih krajih poznamo kot pinco, ponekod (čeprav mi Dolenjci pravijo, da je to bolj za božič) se pojavlja še poprtnik ali še kakšna drugačna kruhova dobrota. Vse te jedi v krščanstvu simbolizirajo njihovo nadpomenko: kruh. Tisto, kar nasičuje lačne.
Šunka in drugo meso sta za kristjane simbol Kristusovega darovanja za grehe sveta, pirhi različnih barv po legendah pet Jezusovih ran, pa tudi simbol novega življenja, hren – ki se ga na Slovenskem bojimo kot hudič križa – simbolizira žeblje, zato peče. A da ne bi preveč peklo, ga hitro omečimo s smetano, skuto ali drugimi mlečnimi pripravki. Ne bi bilo namreč fajn, da bi nas po veliki noči zaradi krutega hrena bolel želodec!
Na velikonočnih mizah pa se v tem času znajde še kakšna druga jed. Morda pizdunkula (kot rečemo regratu na Primorskem), (divje) špar(o)ge, drug nabor zelišč ali še kaj tretjega. Vse to ni namenjeno samo prehranjevanju, ampak nosi v sebi veliko simboliko – simboliko porajanja novega življenja.
In prav v tem je tudi za tiste, ki niso Kristjani, čar velike noči. Ta namreč vedno pade v čas, ko brstijo češnje in breskve, ko se narava prebuja iz zimskega spanja, ko se živali, ki so mirno drnjohale v svojih brlogih, začnejo prosto sprehajati po poljih.
V tem spomladanskem zorenju, oz. kot to lepše opiše Gregorčič v svoji pesmi Človeka nikar!, v tem spomladanskem vrtenju in prelivajočem se življenju pogostokrat pozabljamo, da je pomlad prav tisti letni čas, ko naj tudi človek odvrže staro obleko in se odene v novo.
Ne samo obleko. Smisel velike noči in pomladnega brstenja je tudi v tem, da odvržemo stare (nepraktične in slabe) navade ter se odenemo z novimi, boljšimi in takšnimi, ki bodo pomagale pri tem, da bomo drugačni. Velika noč tako daje vsakomur simbolično možnost, da začne znova.
Seveda je ta nov začetek stvar vsakega posameznika, a priložnost, ki se nam ponuja, velja zagrabiti. Tudi pri hrani, ki se bo znašla na naših mizah.
Od #masternikoline …
Pred dnevi sem vozeč se v službo poslušal oddajo na Radiu Ognjišče s sestro Nikolino. Kdor tu pa tam kdaj posluša njene predloge, kako kaj skuhati, pripraviti ali speči, ve, da je verjetno sestra Nikolina v "praksi" to, kar je dr. Janez Bogataj v "teoriji". Bistvo slovenske gastronomije.
Dr. Janeza Bogataja poznamo vsi, vsi vemo, da če kdo res ve, kaj je v gastronomiji pristno slovenskega, potem je to on. Manj znana je sestra Nikolina, ki pa ji gre vsa zahvala za vse njene pogoste izjemne recepte, razmisleke in tudi predloge, kako kakšno stvar v gastronomiji izboljšati.
A njeno delo ni padlo z neba. Sestra Nikolina nadaljuje plemenito delo sestre Felicite (Kalinšek) in sestre Vendeline (Ilc), naslednice Magdalene Pleiweis, ki je prva spisala Slovensko kuharico. Obe sestri sta slovensko gastronomijo ne samo dodobra popisali, ampak jo tudi umestili v slovenski (gastronomski) nacionalni kanon. In to je tisto, kar se mi zdi ob prihajajočih se velikonočnih kuharskih mojstrovinah nujno poudariti.
Ni namreč redkost, da v poplavi "novega" pozabljamo na "staro" in preverjeno. A s tem ne delamo usodne napake le za naše brbončice, ampak tudi za našo narodno zavest. Kajti kot pravi naš Ive, si bomo kot narod pisali sodbo sami, posledično pa pomeni, da če bomo pozabili, kdo smo in od kod izviramo, kaj nam bo še ostalo?
Razumem, razumem, da ni smiselno ostati zasanjan v naši preteklosti in da jo moramo oplajati s sedanjostjo, ampak … a je res treba naše pristne šege in prehrambne navade nadomeščati z uvoženimi recepti in hrano? Je res smiselno (velja tudi zame!), da slovensko pinco, poprtnik ali belokranjsko pogačo nadomestimo s panettonom ali colombo? In če že to storimo, ali vemo, zakaj smo to storili?
Ponavadi ne. Pogostokrat to storimo zato, ker so te stvari v kakšni trgovski verigi v akciji in ker potrebujemo nekaj sladkega. In da, ker seveda nimamo časa peči domačih stvari. "Saj veš, da imam veliko dela!" mi je zadnjič pribila dama ne več tako rosnih let, ko sem jo vprašal, kaj bo pekla za veliko noč. "Sama sem za vse, zglancat moram stanovanje, ker dobimo obiske, pa fuge zdrsat. Ni časa, ni časa!" je zavzdihnila. Popolnoma ji verjamem, če imajo fuge prednost pred gnetenjem pince, potem res ni časa.
Toda … kaj pa če gnetenje pince naredimo kot družaben dogodek? Morda bi se pa potem našel čas? Vem, vem, spet pametujem, a moja izkušnja je, da je pecivo, kakršnokoli si že bodi, boljše, če je narejeno s srcem. Četudi je polomljeno, potlačeno, vegasto …, je naše.
Industrijski pekač nikoli ne naredi tako dobre potice, kot jo naredijo naše roke, to velja tudi za druge dobrote. In pri nas doma moj v. d. brata (v realnem življenju pa moj svak) nariba najboljši hren na zemlji. Ker je nariban s srcem. In zato peče prav tako, kot mora.
… do #mastervsebine
In prav na tej točki se odpira ključno vprašanje, kje smo se v instant stvareh v zadnjih letih izgubili. Kje smo izgubili svoj jaz, svojo preteklost, znanje in želje? V času instant življenja, ki ga živimo (premnogokrat ne po naši krivdi), si ne vzamemo časa za postanek in premislek.
Stvari, ki jih delamo, so mnogokrat pogojene s pričakovanji okolja, redko pa si upamo sploh začeti samospraševanje, kaj si želimo mi sami. To priložnost nam ponujajo velikonočni prazniki. Da se ustavimo in razmislimo. V protestantskih deželah so se že na Veliki petek, za nas pa upam, da smo se vsaj včeraj, na Veliko soboto.
Ustaviti se. In premisliti. Kaj si zares želimo. Kakšno naj bo to naše mladoletje. Nehajmo le ustrezati željam drugih oz. biti všečni (in zato pucati fuge na ploščicah), nadomestimo raje formo z vsebino. Četudi bo naša potica razpadla, naš hren bo imel trde koščke, bakala na belo bo bolj rjave barve ali pa jajca pobarvana (kot jih mi v Slovenski Istri radi barvamo) samo s čebulnimi olupki ali refoškom. Vsebina, ne forma!
To bo tisto, kar bo napolnilo naše velikonočne praznike. In če izgubimo to priložnost ta konec tedna, se nam ta lahko ponovi s 27. aprilom, 1. majem ali 13. junijem ali pa kakšnim drugim datumom. Kajti če tega ne storimo, bomo iz človeka s svojimi hotenji in željami postali le bledo blago, ki zadovoljuje potrebe drugih, nase pa pozablja.
Namesto zaključka
"Dovolj teženja, jemo!" si mislite ob tem mojem paberkovanju. Zato zaključujem in vam želim le eno: naj bo današnja nedelja prostor in čas za vsebino in predvsem za vas in vaše najbližje. Četudi je hren še tako pekoč, naj bo nariban s smehom v očeh in pospremljen s toplimi besedami. Grenkobe in grozot je v svetu dovolj, zato jih lahko premagamo le z Lučjo. Drugače bomo ostali v Temi. Tega pa si ne želimo, mar ne?
Blagoslovljene praznike želim!
