Sobota, 15. 2. 2025, 22.08
2 dneva, 11 ur
Boštjan Udovič: (Nova) Gorica, Mussolini in dan spomina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,08
Velika zaveznika v silah osi – fašistični diktator Benito Mussolini in nacistični führer Adolf Hitler
Pred letom dni, prav nekje v tem času, sem paberkoval s svojimi občudovalci jabolčnega soka o tem, kaj je pomen Evropske prestolnice kulture ter zakaj mislim, da bo čudovita ideja o povezovanju (obeh) Goric padla v vodo. Takrat so ob praznjenju kozarcev vsi trije zmajevali z glavo ter me tolažili, da sem spet (starostno) cinično-sarkastičen in črnogled. No, leto pozneje dobivam SMS-sporočila, da … A pojdimo po vrsti.
Plemenit namen GO2025
Tekmovanje za Evropsko prestolnico kulture je skoraj kot tekmovanje za miss sveta. Mnogo je poklicanih, a malo izbranih. Posledično je bil velik uspeh, da je Novi Gorici in Gorici uspelo zmagati v letu 2025. In to si moramo šteti v čast.
K temu je verjetno veliko pripomoglo tudi to, da sta to mesti, ki sta dejansko eno mesto, dve odtrgani krili pljuč enega telesa. A zgodovina je tako presodila, mi smo tisti, ki moramo s tem živeti.
Trud vseh organizatorjev je bil velik, tudi sobotna prireditev, ki je bila simbolično na slovenski kulturni praznik, je bila vsebinsko bogata. Torej – vsemu naštetemu ne gre oporekati. A na drugi strani ostaja kljub vsej sobotni lepoti grenak priokus – ne zaradi Nove Gorice in Gorice, ampak predvsem zaradi tega, ker takšni dogodki, kot je bil sobotni, nekako polagajo pajčolan na podlago, ki pa vseeno morda ni tako lepa, kot se zdi na prvi pogled.
Slovesnost ob skupnem začetku Evropske prestolnice kulture Gorica - Nova Gorica 2025 je bila prejšnji konec tedna veličastna in vsebinsko bogata.
Mussolini
Ne, ne bom se spuščal v vprašanje, kdo je bil Benito Mussolini. Za Slovence gotovo oseba, ki je vredna vse obsodbe. Naj na kratko spomnim le na preganjanje naših ljudi, ki so govorili slovensko, na preganjanje naše primorske duhovščine, na preganjanje naših učiteljev. Pa na potujčevanje naših imen, priimkov, celo nagrobnih spomenikov. Da, vse to je poosebljal Mussolini.
Če to razširim še na dogodke po letu 1941, ki so se iz moje rodne Primorske razširili na Ljubljansko pokrajino, gremo lahko še dlje. Mussolini je bil rabelj Slovencev. Zanj nismo bili kaj veliko vredni. In obstati smo smeli le, če bi se poitalijančili. Kdor se ni, je to plačal s požigom domačije, pitjem ricinusovega olja … ali pa kratkomalo z ustrelitvijo. Tako, kot so svojo ljubezen do domovine plačali naši bazoviški junaki.
A ne slepimo se. Mussolini je tak morda za nas, Slovence, morda še za Hrvate, a za premnoge Italijane je Mussolini skorajda svetnik. Človek, ki je poskrbel, da so bili vlaki točni, ki je zlomil mafijo, predvsem pa je do navadnih ljudi pripeljal vodovod, kolovoze spremenil v ceste, Italiji pa dal prestiž, ki ga ni imela vse od rimskega imperija.
O tem pričajo tudi spomeniki v Italiji, med drugim tudi tisti, ki mojim študentom ob ekskurzijah v Rim in Vatikan vsakič vzame dih, saj stoji čisto, čisto ob italijanskem zunanjem ministrstvu – Farnesini.
Da, to je ta zagonetka razumevanja in deljenega spomina. Vsaka nacija namreč v sebi nosi svoj spomin. In v modernih mednarodnih odnosih je najtežje oblikovati skupen spomin. Tudi spomin o tem, kaj je bil fašizem in kdo je bil Benito Mussolini.
"Za premnoge Italijane je Mussolini skorajda svetnik. Človek, ki je poskrbel, da so bili vlaki točni, ki je zlomil mafijo, predvsem pa je do navadnih ljudi pripeljal vodovod, kolovoze spremenil v ceste, Italiji pa dal prestiž, ki ga ni imela vse od rimskega imperija."
Dan spomina
Dva dni po izjemnem dogodku v Novi Gorici in Gorici smo bili priča vsakoletni italijanski folklori dneva spomina (Il giorno del ricordo), ki je bila tokrat veliko blažja kot pretekla leta, ko se je v to vmešala celo italijanska televizija RAI. Lansko in predlansko leto je bilo to celo zabeleženo v festivalu Sanremo.
Tako smo v italijanskih občilih (pa tudi v naših) spet lahko poslušali o ljudeh, zmetanih v fojbe, izgnancih (bolje bi bilo rečeno optantih) iz Istre, Dalmacije, Kvarnerja in tako dalje. A z občutno razliko. Če smo v preteklih letih tudi z mesta najvišjih oblasti poslušali o Titovih partizanih, ki jih je gnala sla po ubijanju, se je letos besednjak bolj umiril in se je, če že, govorilo predvsem o (Titovih) komunistih. Nasploh pa je bil večji poudarek na žrtvah, ki so umrle ob koncu druge svetovne vojne. Zdelo se je, da je propagando nadomestila pieteta.
Če so bile italijanske slovesnosti bolj spravljive, pa so se doma in v Evropi vžgali določeni, ki so v razpihano žerjavico vrgli svoj košček karbida. In kot vsako leto 10. februarja smo se z dnevom spomina ukvarjali bolj mi kot Italijani. Kar je v odnosih, ki jih gojimo s sosednjo državo, velik nesmisel.
Kaže pa vseeno to na neko težavo, ki jo imamo doma, in sicer da bi morda morali vseeno vzeti kakšen špegl in se postaviti v kožo druge strani. Ne pozabimo, tudi mi imamo svoj dan spomina. Slavimo ga 15. septembra. In pred kratkim smo ga preimenovali v "dan priključitve Primorske k matični domovini".
Dan vrnitve ali priključitve? Uradno po novem v Sloveniji 15. septembra obeležujemo dan priključitve Primorske k matični domovini.
Če torej povzamem cinizem zgodovine (in moderne politike med Slovenijo in Italijo): oboji praznujemo spomin na isto zadevo – Pariško mirovno pogodbo. Italijani z dnevom spomina na njeno sklenitev, mi pa njeno uveljavitev. A ne glede na to, da je bila pogodba samo ena, je naš spomin o tem, kaj je ta pogodba dala, še kako razdeljen.
O fojbah in domačih izdajalcih
O fojbah je bilo v slovenskem prostoru v preteklih letih premalo povedanega. Na začetku naj bralcu pojasnim, da je fojba izraz za kraško jamo, podobno vrtači. Vanje naj bi jugoslovanske oblasti pri prodiranju v Trst leta 1945 vrgle številne Italijane. Razlog za to naj bi bilo etnično sovraštvo do Italijanov.
Tej tezi poleg mnogih drugih zgodovinarjev nasprotuje tudi profesor tržaške univerze in italijanski zgodovinar Raoul Pupo, ki trdi, da pri zločinih v fojbah ni šlo za etnično sovraštvo, ampak bolj za obračun z vojaškimi in paravojaškimi enotami jugoslovanskega, nemškega in italijanskega izvora.
Izjemno dobra knjiga o tem zanemarjenem delu slovenske zgodovine je knjiga profesorja Jožeta Pirjevca in sodelavcev z naslovom Fojbe, o kateri profesor Dušan Nećak zapiše, da ta knjiga "pobojev ne zanika, jih ne opravičuje, pa tudi bagatelizira jih ne".
Da bom še malo oseben: da zločini v fojbah nimajo nič kaj veliko z etničnostjo, ampak predvsem z medosebnim obračunavanjem, potrjuje tudi naša družinska zgodba. Moja nona (po materini strani), v vojni partizanska kurirka, naj bi bila tik nad fojbo, saj naj bi jo tja spravil eden od domačih izdajalcev, ki je še pravi čas "zamenjal bandero" ter se prikupil novi oblasti.
Očital naj bi ji, da se je spečala s sovražnikom ter da mora to plačati s svojim življenjem. Skorajda tik pred streljanjem naj bi interveniral nek okrajni partizanski poveljnik s priimkom Udovič, ki je pobil zgodbo tega domačega izdajalca in nona je preživela. (To zgodbo je sicer povedala moji materi šele po tem, ko je izvedela, da se bo poročila z nekom, ki se je prav tako pisal Udovič).
Italija 10. februarja obeležuje dan spomina – na obdobje po koncu druge svetovne vojne, ko so morali Istro, Dalmacijo in Kvarner zapustiti številni Italijani. Veliko pa naj bi jih končalo tudi v fojbah. Na fotografiji spomenik nad fojbo v Bazovici.
Kakšno je bilo to sovraštvo do moje none? Etnično? Seveda ne. Bil je čisti zavržni utilitarizem in maščevalnost nekega posameznika. Človeka brez načel in dostojanstva. Toda tudi ta človek ni bil izoliran od sveta. Živel je v času, kjer se je zdelo, da Boga ni. In že od Dostojevskega dalje vemo, da če se zdi, da Boga ni, je vse dovoljeno.
A vrnimo se k bistvu.
Kako naprej?
Deljeni spomin je tisto, kar nas kot ljudi določa. Kot pravi Pascal – rodili smo se in umremo sami, živimo pa skupaj. In ta skupna hoja po naši zemlji bo lažja, če bomo šli z roko v roki, z iskrenimi nameni. Poznavajoč preteklost, a gledajoč v prihodnost. Takšni so se mi zdeli govori na ponedeljkovih slovesnostih na tržaškem krasu, to je sporočala sobotna slovesnost v Novi Gorici.
A za skupno prihodnost potrebujemo tudi skupen namen. Ta se pa bolj kot v besedah kaže v dejanjih. Iskren stisk rok predsednikov Pahorja in Mattarellle ter vrnitev Narodnega doma Slovencem v Trstu sta bila gotovo izjemen korak, a čakata nas še vsaj dva: eden v Italiji in eden v Sloveniji.
Italija mora umakniti oznako teroristi za naše bazoviške junake in razveljaviti sodbo zoper njih, mi pa moramo sprejeti dejstvo, da so povojne oblasti (na nežen ali manj nežen način) po letu 1945 izpraznile slovenska obalna mesta in vasi ter številne Italijane pognale čez mejo, v Trst, Padovo ali še kam nižje.
Ti dve dejanji sta po mojem še tisti, ki bosta omogočili, da bomo lahko besede prijateljstva med sosednjima narodoma pretopili v prakso. Drugače pa bomo ostali tam, kjer smo danes. V nekem kólu, ki ga je izjemna dopisnica RTV Slovenija iz Rima Mojca Širok opisala kot "en korak naprej, dva nazaj".
Saj si tega ne želimo, mar ne?
Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boškota. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
