Janja Garnbret
Nedelja, 24. 8. 2025, 12.05
2 uri, 26 minut
Intervju z Darjo Garnbret, mamo najboljše športne plezalke na svetu
Mama Janje Garnbret: Nikoli si nismo predstavljali, da bo Janja dosegla vse to, kar je
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,64
Darja Garnbret je izjemno ponosna na to, da je njeni hčerki Janji Garnbret tako zelo mar za druge. "Janja vedno pravi: Sledi svojim sanjam in delaj tisto, kar imaš najraje."
"Zelo sem vesela, da je Janja tako srčna in da podpira talente, ki želijo biti uspešni v športu. Preprosto ji je mar za druge," je ob robu dobrodelnega plezalnega maratona v Slovenski Bistrici, s katerim je Janja Garnbret za mlade športne talente zbrala dobrih 61 tisoč evrov, v intervjuju za Sportal povedala ponosna mama Darja Garnbret. Kako sama spremlja hčerino kariero, ji spremljanje tekem še vedno povzroča stres, jo navijači prepoznajo in prosijo za skupno fotografijo ter kje vidi svojo hčer po koncu tekmovalne kariere?
Janja Garnbret je s svojim dobrodelnim 24-urnim plezalnim maratonom, pri katerem so se ji v Plezalnem centru Slovenska Bistrica pridružili številni ljubitelji plezanja, za program Botrstvo v športu zbrala dobrih 61 tisoč evrov. Dobrodelna prizadevanja hčerke sta na dogodku še posebej ponosno spremljala Janjina starša Darja in Vili Garnbret. Pred Sportalov mikrofon smo povabili mamo Darjo, ki nam je ponudila edinstven vpogled v odraščanje kraljice športnega plezanja. Ta prihaja iz družine, ki ji je bilo plezanje popolna neznanka.
INTERVJU: Darja Garnbret
Darja, kako se starš počuti, ko otrok organizira dobrodelni dogodek, kakršnega je v prejšnjih dneh v Slovenski Bistrici vaša hči Janja Garnbret?
Zelo sem vesela, da je Janja tako srčna in da podpira talente, ki želijo biti uspešni v športu. Preprosti ji je mar za druge. Rada podpira športnike, jih spodbuja in jim daje napotke. Vedno pravi: sledi svojim sanjam in delaj tisto, kar imaš najraje.
Nekateri športi zahtevajo ogromno finančno angažiranje družine. Kako drago je bilo na začetku Janjino plezanje?
Takrat plezanje še ni bil drag šport, potrebovala je le plezalke. (Darja Garnbret je v enem od intervjujev za Sportal razkrila, da so Janji najprej kupili rabljene plezalne čevlje, češ da nikoli ne veš, kako dolgo bo otroka šport zanimal.)
Spominjam se, da nam je bilo najpomembnejše, da Janjo podpremo v tem, kar jo veseli, da se gibalno razvija in da ima poleg šole še neko dejavnost. To je bil takrat, pri sedmih, osmih letih, ko je začela plezati, naš cilj.
Ko je leta 2006, pri sedmih letih, prvič preizkusila balvansko steno (na fotografiji je sicer težavnostna), je vedela, da je to to. Njen talent je prepoznal tudi žal že pokojni plezalec in alpinist Rok Šisernik, ki je bil Janjin prvi trener.
Prvi dve leti je plezanje kombinirala s plesom, ko pa so se začeli treningi prekrivati, smo ji rekli, naj se odloči. Moram priznati, da sem sama bolj navijala za ples, ona pa je izbrala plezanje. Poleg tega je počela še marsikaj, obiskovala je glasbeno šolo, kjer je igrala piščalko, plesala, ogromno brala, enkrat tedensko pa sva na mojo željo hodili na bralne urice v knjižnico. Res jo je zanimalo vse.
Ko se je začela ukvarjati s plezanjem, o tem športu nismo vedeli prav nič, sva se pa z možem postopoma učila. Spremljala sva jo na vseh tekmovanjih, zelo pa nama je bilo všeč tudi to, da sva spoznala starše drugih plezalk in plezalcev. Z njimi smo spletli prijateljstva in se družili tudi zunaj telovadnic.
Meni osebno je bilo zelo všeč tudi to, da sem ob obiskovanju Janjinih tekem spoznavala različne slovenske kraje. Od Ptuja, Škofje Loke, Mozirja, Ribnice na Dolenjskem pa do Tržiča. Najbolj sem se veselila trenutka, ko sem v roke vzela razpored tekem in razmišljala, kam vse me bo letos pot zanesla (smeh, op. p.).
Na začetku rezultati sploh niso bili pomembni. Prvi dve leti Janja na tekmah ni dosegla nobenega vidnejšega rezultata, ampak nič za to. Vedno sem ji govorila: "Nič zato. Če ti rada hodiš na tekme, bomo pač hodili na tekme." Priznam, da si takrat nismo niti predstavljali, da bo Janja dosegla to, kar je dosegla.
No, po dveh letih pa so se začeli kazati tudi rezultati in prišlo je obdobje petih, šestih let, ko je zmagovala na vseh tekmah. Takrat pa si tudi starši nehote začnejo želeti, da bi otrok zmagal. Starši pač postanemo taki. Tako je.
Moram pa vseeno povedati, da sem kot prava stroga mama vedno poudarjala, da je šola na prvem mestu. To sem ji vedno govorila in glede tega nikoli ni bilo nobenih težav. Vedno je imela "zic leder",’ kot pravimo, učila se je tudi do dveh zjutraj, če je bilo treba. Vedno je bila dobra učenka.
Nikoli nisva imela nobenih težav. Kar zadeva šport in šolo, je bila vedno zelo dobro organizirana. Spomnim se, da bi v istem času, kot bi morala iti na maturantski izlet, morala na plezalni tabor in da sem ji rekla, naj se odloči. Ali gre na maturantski izlet ali tabor? Brez oklevanja je izbrala tabor.
Kaj pa maturantski ples? Ga je doživela?
Da, na maturantskem plesu smo bili, vendar smo zelo hitro odšli domov, saj je imela naslednji dan na urniku neki pomemben trening. Spomnim se, da je odplesala četvorko in ples z očetom, potem pa smo se že pred polnočjo odpravili domov.
Se spomnite, kdaj ste tudi vi začutili, da je Janja ustvarjena za to, da v plezanju doseže nekaj več?
Mislim, da je bil prvi večji prelomni trenutek leta 2014, ko je v Novi Kaledoniji postala svetovna prvakinja med starejšimi deklicami. Še bolj pa takrat, ko je leta 2016 v Parizu, pri komaj 17 letih, osvojila naslov svetovne prvakinje med članicami.
A to so bili drugačni časi. Čeprav je že dosegala izjemne rezultate, sam šport pri nas še ni bil tako medijsko podprt in ga ljudje preprosto niso poznali. Niso vedeli, kaj sploh pomenijo discipline v športnem plezanju. Pogosto so me spraševali, kaj je balvansko plezanje, kaj je težavnost … Danes tega ni treba več razlagati, zdaj vsi vedo vse.
Kako kot mama doživljate Janjina tekmovanja? Danes, ko se pogovarjava na dobrodelnem dogodku, je količina stresa, ki ga doživljate, verjetno precej manjša kot na tekmah. Ste jo letos spremljali v Innsbrucku, kjer se je po daljšem premoru vrnila na tekme?
Da, letos sva bila v Innsbrucku že petič. Tam mi je še posebej všeč. Vse: mesto, prizorišče in vzdušje na tekmi. Rada obiskujeva tekme, ki so blizu doma, bila sva že v Arcu v Italiji, Pragi, Münchnu … Na tekme sicer sama od sebe ne bi hodila, greva pa zato, ker naju Janja povabi. Poleg tega je lepo spoznavati nove kraje, obisk tekem vedno izkoristiva tudi za ogled turističnih znamenitosti, z veseljem pa zavijeva tudi v kakšen muzej.
Družina Garnbret v Innsbrucku leta 2021
Stres pa je še vedno prisoten. To smo pač mame. Janji vedno rečem, da me je strah in da me skrbi, kako bo šlo na tekmi. Ona pa mi odgovori: "Mama, zakaj te skrbi? Kar bo, pa bo. Saj ti tako ali tako ne moreš ničesar spremeniti. Če se zgodi, da ne bom v finalu, pač ne bom."
Morda mi je po vseh teh letih in številnih tekmah res nekoliko lažje spremljati njene nastope, ker me vedno znova pomiri. Pove mi, da se zaradi nje ni treba vznemirjati, saj na vsaki tekmi tako ali tako da vse od sebe. Vedno pravi, da se na tekme ne hodi zabavat, ampak zmagovat. Veseli me, da je tak človek – vztrajna, odločna, z jasnim ciljem. To ima brez dvoma po očetu.
Vas navijači na tekmah prepoznavajo? Se želijo fotografirati z vama, tako kot se to ves čas dogaja staršem Tadeja Pogačarja?
Da, ampak bolj z mano (smeh, op. p.). Še posebej v Innsbrucku sem opazila, da me kar veliko ljudi prepozna. Mi je pa čudno, ko me vprašajo za fotografijo.
Sta tudi vidva kdaj poskusila plezati?
Da, jaz sem, in to v Innsbrucku
In? Kako vam je šlo?
Ni mi šlo ravno najbolje. Prva napaka je bila že ta, da se nisem ogrela. Preplezala sem šest grifov na balvanih, potem pa nisem zmogla več. Zapestja so me bolela še skoraj 14 dni.
Ste preverjali, ali Janjini plezalni geni vendarle izvirajo z vaše strani?
(Smeh, op. p.) Tudi jaz sem bila v mladosti zelo športno aktivna, nikoli pa nisem plezala, razen po vrvi v šolski telovadnici. Sicer pa sem se ukvarjala z marsičim. Osem let sem se ukvarjala s kotalkanjem. V Velenju smo živeli zraven kotalkarskega kluba, zato sem skoraj samoumevno pristala tam.
Tri mesece sem igrala tudi rokomet, a hitro ugotovila, da je to preveč grob šport in da ekipni športi niso zame. Preizkusila sem še gimnastiko in atletiko, moja učiteljica pa me je celo spodbujala, naj se posvetim teku čez ovire. A včasih je bilo drugače – starši (oče je bil rudar, mama pa je delala v Gorenju in gradila sta hišo) sploh niso vedeli, s čim vse se ukvarjamo.
Janja je stara 26 let, toliko kot Tadej Pogačar, ki že razmišlja o koncu športne kariere. Kje vi vidite Janjino prihodnost po koncu tekmovalne kariere?
Mislim, da bo ostala v plezanju. Tudi sama je že izrazila željo, da bi postala trenerka, jaz pa jo še bolj vidim v športnem menedžmentu. Ima izjemno širino, rada pomaga drugim in spodbuja mlajše generacije, da razvijajo svoj talent, a na koncu bo seveda sama izbrala svojo pot.
Preberite še:
