Družba bližnjic: ko hitrost postane nova oblika neumnosti

Svet instantnih rešitev je postal simbol širše kulturne paradigme: prepričanja, da je vsak problem mogoče odpraviti z minimalnim naporom, če le uporabimo pravo tehniko.

Znanje TAKOJ

Nekoč je bilo pridobivanje znanja del osebne iniciacije in prek težjih vprašanj, eksistencialnih ugank in opazovanja življenja so se kalili veliki misleci preteklosti. Univerzitetni kampusi, dolga branja in raziskovanja so oblikovali karakter in mišljenje, osebnost in kompas etike. Študij filozofije in misleci transcendentnih mišljenj so oblikovali arhitekturo duha preteklosti, na kateri počiva sedanjost, kar pa ne velja za primer korporativne iluzije učinkovitosti pridobljenega znanja.

V eni od korporacij, kjer sem pred leti predavala, je direktor z zanosom predstavil nov program "pospešenega razvoja talentov". V dvanajstih tednih naj bi mladi vodje osvojili vse ključne vodstvene kompetence. Vprašala sem ga, ali lahko voditelja res "vzgojiš" v treh mesecih. Nasmehnil se je: "Če ne gre hitro, trg ne čaka." Trg res ne čaka. A človek ni trg.

Kmalu po koncu programa so se udeleženci začeli vračati – utrujeni, cinični, izgoreli. V sebi niso našli moči, ker niso imeli časa, da bi jo izgradili. Bili so napolnjeni z vsebinami, a prazni, saj v njih niso zmogli ustvariti smisla.

Mnenja Ljubezen na bojišču: ko se zakon spremeni v travmo

Danes poglobljen odnos do sveta postaja redkost in privilegij, ki ga iščejo redki.

Pred časom sem srečala mlado žensko, staro komaj trideset let, ki je prišla po nasvet, ker "ne čuti več sebe". Ko sva se pogovarjali, sem ugotovila, da vsak njen prosti trenutek pripada telefonu – meditira z aplikacijo, kuha po receptih z Instagrama, posluša psihoterapevte na TikToku. "Vse imam pod nadzorom," je rekla. A v resnici ni imela več stika s seboj. Nadomestila je proces z informacijo, globino z algoritmom, raziskovanje z navodili.

Resen preskok v rasti zahteva čas, disciplino in sposobnost vztrajanja, a v dobi, ko je fokus izvirni vir monetizacije peščice, vse, kar zahteva čas in poglobitev, bledi.

Odločbe tu, vzgoja tam

Udobje se mapira kot prva in zadnja svetinja. A prav udobje je pogosto najtišja oblika odpovedi – hkrati kazen in kraja svobode.

Izzivov ontološke varnosti ne manjka, saj veste, tistega temeljnega občutka, da svet obstaja znotraj meja znanega, z jasnimi pravili, ki ne odstopajo, in danostmi, ki so gotove.

Foto: Osebni arhiv

Spomnim se učiteljice, ki je na robu izgorelosti v razredu s sedemindvajsetimi otroki, kjer jih je šest z odločbo, trije s tesnobo, dva z napadi panike. Povedala mi je, da večino dni preživi v gasilskem načinu – ugaša požare čustev, a ne neti isker znanja. "Vsak mesec nam pošljejo novo metodo, novo aplikacijo, nov obrazec, a mene nihče ne vpraša, kako bom vsem tem otrokom sploh lahko še gledala v oči."

In vendar nas sodobnost še naprej preizkuša na vseh ravneh. Vzgoja otrok poteka pod taktirko pametnih telefonov in družbenih omrežij; stari svet vrednot se razkraja, novi pa še nima trdnih, usmerjajočih temeljev.

Zato ne prenesemo neposrednih ljudi

V takšnem svetu iskren dialog in pogum zanj postajata redkost. Zdi se, da smo se v dobi virtualnih bombončkov odvadili ljudi, ki so neposredni, in zanimivo je opazovati, kako težko prenesemo, ko govorijo jasno, odločno, neposredno in iskreno – mimo klasičnega diskurza diplomacije, ki je sicer vrlina, a pogosto le spretna oblika pretvarjanja.

Žal je v času všečnosti zaigrana prijaznost cenjena, resnicoljubnost pa kaznovana.

"To, kar delamo, nima več smisla. Sledimo številkam, ne vrednotam." V prostoru je nastala tišina – tista gosta, zgoščena tišina, ki razkrije, koliko smo navajeni molka. Nihče ni odgovoril. Nihče ga ni podprl. A za zaprtimi vrati so ga začeli označevati za konfliktnega, preveč čustvenega, celo nevarnega za kulturo podjetja. In vendar je bil on edini, ki je izrekel resnico, ki so jo vsi že dolgo čutili.

Takšni ljudje ne rušijo reda – spominjajo nas, da red brez smisla ni red, temveč le olepšana tišina.

Lažje je utišati človeka kot utišati nelagodje, ki ga sproži.

Tisti, ki se upajo dotakniti nedotakljivega, so pogosto križani z besedami, obrekovani ali, preprosto, utišani. Ne zato, ker nimajo prav, pač pa zato, ker izpostavljajo resnice, ki ogrožajo udobje – in to je v času instantnih rešitev izvirni greh.

Je všečnost res edina valuta sodobnega sveta?

Všečnost je preprosta, resnicoljubnost pa tvegana. Angleščina razlikuje med "nice" in "kind" – biti nice pomeni biti prijeten, prilagojen, koristen za sistem, biti kind pa pomeni biti dober tudi takrat, ko to ni udobno, ko je iskrenost nepopularna.

Mnenja Lucija Mulej: Pogum brez aplavza

Sodobni človek je ujet v ekonomijo videza. Učimo se, kako zveneti pravilno, ne pa, kako misliti jasno. Vrednost posameznika se vse bolj meri po odzivu, ne po vsebini. Pogum, iskrenost in etična pokončnost postajajo redke dobrine, saj rušijo logiko všečnosti, ki temelji na ugajanju, ne na resnici.

Kot opozarja Byung-Chul Han v Družbi izgorelosti, človek danes sam sebe izčrpava v imenu svobode in dosežkov. Všečnost je postala notranja prisila: nenehna potreba po potrditvi, ki daje občutek sprejetosti, a jemlje mir. Popularnost nam omogoča vidnost in glasnost, a pogosto izbriše pristno vsebino.

Pasti mitov hitrih poti

Podobno kot z všečnostjo je tudi z obsedenostjo, požrešnostjo po "takoj" in "še".

Tujega jezika se ne naučiš v enem tednu. Retorike ne usvojiš zgolj s knjigo. Preteklih napak ne izbrišeš z enim spletnim tečajem. Pa vendar nas virtualni svet prepričuje, da je vse to mogoče – hitro, preprosto, takoj.

Podobnemu trendu sledijo podjetni modeli vzorca "dati malo, dobiti veliko več", ki je postal moralni imperativ našega časa.

Tako živimo – v ekonomiji hitrosti, učinkov in kratkih impulzov. A tam, kjer je vse mogoče, ni več vredno nič. Tako je sodobni človek biokemijsko zasužnjen. Ne s hrano, pač pa z dražljaji. Ne s prisilo, ampak z zasvojenostjo privolitve v hitrost in kraljestvo instantnosti.

Epilog: hvalnica potrpljenju

Bližnjice same po sebi niso problem. Nevarne postanejo, ko začnejo nadomeščati razmislek, potrpežljivost in notranjo disciplino. Sodobni človek ne podleže zlu, temveč privlačnosti lahkotnosti – prepričanju, da je mogoče resne procese nadomestiti s hitrimi odzivi. A ta lahkotnost ima svojo ceno: izgubo sposobnosti presojanja.

Utemeljena preudarnost danes ni znak počasnosti, temveč nujna obrambna spretnost. Predstavlja sposobnost ohranjanja notranjega reda v svetu, ki spodbuja razpršenost. Količina informacij raste hitreje, kot jih zmoremo razumeti, zato se jasnost mišljenja zmanjšuje, odločitve pa postajajo impulzivne.

Potrebujemo ljudi, ki ohranjajo sposobnost presoje – ki znajo vzpostaviti distanco do informacij, preveriti premise ter razlikovati med podatkom in pomenom. Ko udobje postane pomembnejše od preverjanja resničnosti, družba izgubi sposobnost samokorekcije.

Ker izguba preudarnosti vodi v izgubo globine. Brez globine izgubimo merilo in brez merila se vse zdi enako pomembno – dokler ne ugotovimo, da smo izgubili smer.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Društvo Biti novinar

Mnenja Lucija Mulej: vrednost samskih žensk