Sobota, 21. 6. 2025, 5.38
2 uri, 32 minut
Ljubezen na bojišču: ko se zakon spremeni v travmo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,14
Lucija Mulej
"M., 42-letna učiteljica iz okolice X, je ostala sama z dvema otrokoma, potem ko se je partner odselil zaradi nove zveze. Ni šlo za dramo, kričanje ali sodne bitke. Šlo je za tihi odhod, po letih izgubljene bližine in nenehne čustvene odmaknjenosti. On je utihnil, ona je molčala. Vztrajno je ohranjala stabilnost za otroka – vsako jutro sendviči, vsak večer zgodbe za lahko noč. A v sebi je tiho propadala …"
Ločitve so postale nova norma, zakoni pa vse bolj dogovorjene zveze interesov in predstav. Ali še verjamemo, da je zakon prostor ljubezni – ali zgolj orodje za upravljanje biološke in socialne ekonomije?
Ko se partnerja ločita, se redko ločita le drug od drugega. Ločita se tudi od idealov, obljub, projekcij in neizgovorjenih notranjih bitk. Statistike kažejo (2023), da se vsak tretji zakon v Sloveniji konča z ločitvijo. Po nekaterih demografskih napovedih bo do leta 2030 že vsak drugi zakon razpadel. Romantične sanje o srečnem koncu vse pogosteje zamenjajo pravni dokumenti, terapevtske ure in dolgotrajni spori glede skrbništva.
Ljubezen, zakon in strast – trikotnik, ki redko preživi čas
S. ljubi svojega moža. Skupaj sta že petnajst let, imata lepo hišo in dva otroka. A v njej nekaj tli – tisto, kar je nekoč gorelo. Dotik, ki ni predvidljiv. Pogled, ko zaigra srce. Ne išče drugega moškega – išče del sebe, ki je med plenicami, položnicami in urniki postal tih. Ljubezen ni izginila. Strast pa je. In včasih se sprašuje: ali je zvestoba sebi lahko izdaja drugega?
Zakon je bil skozi večino zgodovine institucionalizirano sredstvo nadzora nad premoženjem, spolnostjo in potomci – in ne prostor romantične ljubezni. V agrarnih družbah je ohranjal dedno kontinuiteto, v meščanskih časih statusni red in družbeni kapital. Šele romantična doba – z Rousseaujem, Goethejem in pozneje hollywoodsko mitologijo – v zakon vnese idejo ljubezni kot temeljne vrednote.
Kot opozarja poljski sociolog Zygmunt Bauman (Liquid Love, 2003), se sodobna ljubezen vse bolj uklanja tržnim principom, kjer intimni odnosi niso več trdne vezi, temveč projekti, ki jih posameznik vzpostavlja, dokler mu ustrezajo. V takšni dinamiki postane ljubezen potrošniški izdelek – sredstvo za osebno izpolnitev, a ne več prostor vzajemne rasti in dolgotrajne navezanosti.
T. in M. sta bila poročena 18 let. Imata dva srednješolca, psa, kredit in navzven urejeno življenje. A v zadnjih petih letih se ne dotikata več, ne pogovarjata, razen o logistiki.
Ustvarili smo ideološki trikotnik: ljubezen naj bo večna, zakon varen, strast trajna – a slednjo rušita rutina in ponavljanje. Posameznik 21. stoletja si želi vse: stabilnost in vznemirjenje, bližino in svobodo, zato mnogi pobegnejo – v novo telo, nov odnos, novo iluzijo.
Zakon kot biokemijska in socialna pogodba
Antropološka literatura že dolgo opozarja: ljudje nismo nujno (naravno) monogamni. Monogamija je kulturna tvorba, zasidrana v religiji; je patriarhalna pogodba med družinama, ki izhaja iz potrebe po nadzoru nad dedovanjem in žensko spolnostjo. Evolucijsko gledano smo "serijsko monogamni": povezovanju za določen čas sledi razhod, nato nov cikel ustvarjanja. Seveda so izjeme.
N. in R. sta bila na začetku neločljiva. Strast, skupne noči, smeh brez konca. Po dveh otrocih, desetih letih zakona in treh selitvah se gledata kot sostanovalca. Dotiki izginejo, pogovori postanejo tehnični. Oksitocin je zamenjal občutek dolžnosti …
Spolnost sproži val biokemičnih reakcij – oksitocin, dopamin, serotonin – ki ustvarijo občutek bližine in navezanosti. A ti procesi niso večni. Biologija si želi razmnoževanja. Duh rasti. Duša pripadnosti. In zakon je pogosto razpet med ta nasprotja.
Zato danes mnogi pari ne živijo več skupaj v polnem pomenu besede – pa čeprav so še vedno formalno poročeni. Vse več je ločenih spalnic, simboličnih ločitev znotraj skupnega doma, čustvene in spolne abstinence ter "odnosov mirovanja", kjer vsak živi svoje življenje v isti pravni formi.
Gre za tiho epidemijo čustvene oddaljenosti, ko zakon še obstaja, ljubezni pa že zdavnaj ni več. Vprašanje ni več, ali so ločitve poraz. Vprašanje je, ali zveza brez čustvene, seksualne in psihološke živosti res pomeni uspeh.
Otroci kot valuta tihe vojne
Miha je star osem let. Vsak teden sliši drugačno resnico: pri mami, da oče zamuja in se ne trudi; pri očetu, da mama pretirava in ga obrača proti njemu. Nihče ne kriči, nihče ga ne tepe. A Miha čuti napetost, ki je ne zna poimenovati. Postane previden, utišan, lojalen obema – in hkrati nikomur. Ne razume še, da je postal valuta v boju dveh odraslih egov.
Psihologija ločitev razkriva neprijetna dejstva: ženske pogosto (nezavedno) uporabijo otroke kot orožje v bitki za čustveni nadzor. Moški zdrsavajo v pasivno-agresivne šovinizme, kjer čustveno zanemarjanje nadomesti dialog, izogibanje pa prevzem odgovornosti. Vmes pa so – otroci. Ne kot povezovalni člen, temveč kot plen v boju za samopodobo.
A., 39-letni podjetnik, je po razhodu s partnerko vložil zahtevo za skupno skrbništvo nad šestletnim sinom. S partnerko nista bila poročena, a je bil ves čas vključen oče – prisoten, skrben, čustveno navezan. Po razhodu je mati predlagala, da otrok živi izključno z njo. Ko je A. temu nasprotoval, se je začela tiha vojna: majhni očitki, subtilna manipulacija, izključevanje iz šolskih dogodkov. Naenkrat so učitelji komunicirali le z mamo …
Sodišča vse pogosteje poročajo o čustvenem odtujevanju – ko eden od staršev otroka psihološko odmakne od drugega. V ozadju poteka vojna, medtem ko na površju vlada tišina. Otroci živijo v represiji, ne v miru. Nehote postanejo pogajalsko sredstvo – kot valuta v tihem spopadu odraslih egov. Namesto zaščite postanejo dokaz, maščevanje ali vir moči.
In v takih pogojih se otroci naučijo izbirati najboljše iz "obeh svetov", kar jih odmika od osebne in čustvene odgovornosti – bistvenega koraka iniciacije v odraslost.
Samohranilstvo in otrokocentričnost: med herojstvom in pastjo
R. je po ločitvi prevzel sina, potem ko je mati prostovoljno odšla v tujino. Tri leta je bil popolnoma predan oče: je kuhal, hodil na roditeljske sestanke, usklajeval delo in nego. A ko se je mati nenadoma vrnila, je zahtevala skrbništvo – in ga s pomočjo odvetnikov tudi dobila. R. ni bil nasilen, ni bil neodgovoren. A v očeh sistema je bila "mati" še vedno osnovna enota starševstva. Ostal je brez sina več dni v tednu – in z občutkom, da mu je bila starševska vloga odvzeta ne glede na dejstva ...
Po ločitvi pogosto sledi samohranilstvo – ki se danes romantizira kot simbol neodvisnosti, trdoživosti in starševske predanosti. Mnoge matere (in redkeje očetje) postanejo čustvena opora, avtoriteta, logistični koordinator in finančni steber družine. Njihova pot je tiha herojska epopeja, stkana iz odpovedovanj, nočnih skrbi ter bojev za ravnotežje med delom in ljubeznijo.
Ob tem ne smemo spregledati pojava otrokocentrične družbe. Kot pišeta Ulrich Beck in Elisabeth Beck-Gernsheim: "Ljubezen do otroka nadomešča pretekle oblike družbenega reda – kjer ni več tradicije, se pojavi čustvena navezanost kot novi temelj družine." A prav ta navezanost – če ni uravnotežena – lahko preraste v simbiotsko zlitost, ki zavira otrokovo individualizacijo ter zamegli razmerje med ljubeznijo in odgovornostjo.
Družina – kakršnakoli že – bi morala biti ekosistem odnosa, ne teren boja ali instrument potrjevanja identitete. In otrok – vselej subjekt, nikoli sredstvo.
In kaj zdaj?
Kaj če prihodnost partnerstva ni monogamna, ni zakonska – temveč zavestna? Ne enkratna prisega, temveč dinamičen dogovor. Ne ideal popolnosti, temveč prostor za rast, ranljivost in spremembo.
A. in J. sta se po desetih letih zakona odločila, da ne želita več živeti skupaj – a se nista razšla. Vsak si je ustvaril svoj prostor, svoje življenje. Vendar sta vsak teden šla na sprehod. Govorila sta o otrocih, strasteh, dvomih, tudi o privlačnostih do drugih. Nobenega skrivanja. Brez igranja vlog. Po letu dni sta se znova odločila, da živita skupaj – a po novih pravilih, ki sta jih oblikovala skupaj: več svobode, več dialoga, manj avtomatizmov.
Potrebujemo nove modele.
Več čustvene pismenosti. Več poguma za resnico. Manj sramu ob razhodu. In več etike v vseh fazah odnosa – tudi ob njegovem koncu.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
