umetna inteligenca
Petek, 28. 3. 2025, 22.02
3 tedne, 2 dneva
Lucija Mulej o umetni inteligenci: Kdo bo v prihodnosti delal za koga?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,88
Izr. prof. dr. Lucija Mulej
Temačni hodniki podatkovnih centrov brnijo v enakomernem ritmu, medtem ko algoritmi nenehno predelujejo informacije. Milijarde vrstic kode odločajo o prihodnosti poklicev, pravičnosti in celo o tem, kdo bo dobil službo in kdo bo ostal v ozadju. A kdo nadzira t. i. umetno inteligenco (UI)? Kdo zagotavlja, da ne ponavlja napak človeške pristranskosti? Kaj če v ozadju tiho raste moč, ki ji človek ne bo več kos?
Svet postaja prizorišče tekme, ki je ne vidimo. Medtem nastajajo poklici, ki so bili nekoč znanstvena fantastika – predavatelji etike UI, analitiki pravičnosti algoritmov, arhitekti etičnih sistemov. To niso le službe prihodnosti, temveč nova obramba pred tehnologijo, ki ne pozna moralne presoje. UI ne pomeni zgolj avtomatizacije – pomeni preobrazbo družbe, kjer se morajo prepletati tehnologija, družboslovje in etika, če želimo ostati gospodarji lastnih odločitev.
UI kot razsodnik– pravičnost ali iluzija?
Pristranskost je del človeškega uma. Nihče ni povsem objektiven. Evolucijsko smo se razvili tako, da hitro oblikujemo zaključke, razvrščamo informacije in ustvarjamo vzorce, kar nam je v preteklosti zagotavljalo preživetje. A tisto, kar je bilo nekoč prednost, v sodobnem digitalnem svetu pogosto postane ovira. Napačne odločitve imajo lahko daljnosežne posledice, še posebej v svetu, kjer se moč prerazporeja skozi digitalne tehnologije in umetno inteligenco.
Na tem mestu vstopi UI. Večinoma jo dojemamo kot hladno, matematično natančno in neobremenjeno s človeškimi slabostmi. A resničnost je bolj zapletena. Na eni strani ima izjemen potencial za razkrivanje vzorcev, ki jih ljudje pogosto spregledamo, na drugi strani pa jo oblikujemo prav mi – z vsemi svojimi pristranskostmi in omejitvami.
Z roko v roki z algoritmi – prihodnost brez čustev?
UI obdeluje ogromne količine podatkov in odkriva vzorce, ki jih ljudje pogosto spregledamo. Analizira preteklost in hitro zazna nepravilnosti.
Predstavljajte si, da bi analizirali svoj najstniški dnevnik – bi opazili, kako se je vaše razmišljanje spreminjalo čez leta? Ali pa pisma iz vojnih časov – bi razkrila, kako se uradna zgodovina razlikuje od osebnih zgodb?
UI nikoli ne počiva, nikoli ne dvomi o sebi, nikoli ne okleva. Nima notranjih konfliktov, intuicije ali empatije.
A kako presoja UI? Ker nima zavesti, čustev in vesti, o morali ne more razmišljati na človeški način. Moralna presoja je namreč del izkušenj in vrednot, ki jih oblikujemo v družbi. Vzgoja in občutek odgovornosti sta bistvena za učlovečenje in presegata zgolj analizo podatkov.
UI sprejema odločitve na podlagi programiranih smernic, ki jih določijo razvijalci, a sama ne razmišlja o pravičnosti, etiki ali posledicah. Človeška pristranskost je prisotna povsod – na primer pri zaposlovanju se pogosto nagibamo k ljudem, ki so nam podobni, ne da bi se tega sploh zavedali. Prav zato nam UI omogoča širši pogled na svet, a hkrati se moramo zavedati, da nima moralne presoje.
UI v sodnem sistemu: priložnost ali tveganje?
Algoritmi že danes analizirajo sodne primere in odkrivajo nepravilnosti v sodbah. V prihodnosti bodo lahko še natančneje prepoznavali sistematične nepoštenosti, na primer strožje kazni za določene družbene skupine, ter sodnikom pomagali z objektivno analizo primerov. UI bo morda služila kot orodje za preverjanje skladnosti sodnih odločitev z zakonodajo in etičnimi standardi.
Kljub temu ne bo mogla nadomestiti sodnika, saj bo končna odločitev vselej zahtevala tudi moralno in čustveno presojo, ki je umetna inteligenca (še) ne more imeti.
Podobno je pri pravnih dokumentih – UI že zdaj samodejno generira pogodbe, kar olajšuje delo pravnikom in podjetjem. V prihodnosti bo morda ustvarjala še bolj izpopolnjene dokumente, a vprašanje ostaja, ali bodo ti dovolj robustni za kompleksne pravne situacije. Zato bo strokovnjak še naprej ključen člen pravnega procesa.
UI kot terapevt: pomoč ali hladna analiza?
Umetna inteligenca ni le tehnološki pripomoček, temveč lahko postane tudi orodje za čustveno podporo in pomoč pri soočanju s stresom. Aplikacije, kot so Woebot, Wysa in Replika, ponujajo tehnike za obvladovanje stresa, vodene meditacije ter varno okolje za izražanje misli in občutkov. Čeprav ne morejo nadomestiti terapevta, so lahko prvi korak k izboljšanju duševnega stanja in lajšanja osamljenosti.
Poklici, ki vključujejo čustveno delo, so pogosto izčrpavajoči, saj zahtevajo veliko empatije in notranjih virov. UI lahko razbremeni tako ponudnike storitev kot tudi uporabnike, saj omogoča boljšo organizacijo, refleksijo in uravnotežen pristop k delu. Poleg tega lahko analizira vzorce v čustvenih odzivih in pomaga pri zgodnjem odkrivanju stresa ali izgorelosti, kar bi lahko prispevalo k bolj učinkovitemu duševnemu zdravju v delovnem okolju.
Čustveno delo, ki ga opravljajo terapevti, socialni delavci in svetovalci, je pogosto spregledano, čeprav ima ključno vlogo pri družbeni stabilnosti. Monografija The Managed Heart: Commercialization of Human Feeling (1983) avtorice Arlie Hochschild poudarja, da čustveno delo oblikuje poklicne in osebne izkušnje ter da lahko tehnološki napredek spremeni to dinamiko. V tej luči lahko UI služi kot dopolnitev, ki ne nadomešča človeške empatije, temveč jo podpira in ohranja.
Nove poklicne poti v dobi UI
Ker vrednote, kot so pravičnost, enakopravnost, transparentnost in odgovornost izhajajo iz medkulturne etike in morale, morajo biti enako upoštevane tudi pri razvoju UI. Njihova integracija je ključna za zagotavljanje tehnologije, ki ne le optimizira procese, temveč tudi podpira človeške vrednote in družbeno blaginjo.
V tem kontekstu nastajajo novi poklici, ki bodo igrali ključno vlogo v prihodnosti: raziskovalci zgodovine morale, analitiki pravične presoje podatkov, arhitekti etičnih algoritmov, specialisti za UI-protokole v zdravstvu, etični svetovalci za UI v podjetjih ter moderatorji pravičnosti pri vladnih organih. Ti strokovnjaki bodo bdeli nad tem, da UI ne zgolj pospešuje delovne procese, temveč deluje v skladu s temeljnimi etičnimi in moralnimi načeli.
Vzporedno s tem se vse bolj kaže potreba po novih študijskih smereh, ki bodo povezovale humanistiko, družboslovje in tehnologijo ter v ospredje postavljale etični razmislek in kritično presojo. Prihodnost UI ne bo odvisna le od tehnoloških inovacij, temveč tudi od sposobnosti človeške družbe, da vzpostavi ravnovesje med napredkom in odgovornostjo.
UI ne pomeni zgolj avtomatizacije – pomeni preobrazbo družbe, kjer se morajo prepletati tehnologija, družboslovje in etika, če želimo ostati gospodarji lastnih odločitev.
Skrivnosti kodirane prihodnosti: človek proti lastnemu stvarstvu
Umetna inteligenca ima ogromen potencial za izboljšanje kakovosti življenja na različnih področjih – od prava in medicine do ekonomije, podjetništva, umetnosti in duševnega zdravja. V medicini omogoča hitrejšo in natančnejšo diagnostiko, v industriji optimizira proizvodne procese, v financah izboljšuje napovedi in zmanjšuje tveganja. Napredni jezikovni modeli in prevajalniki pa povečujejo dostopnost informacij in olajšujejo globalno komunikacijo. UI tako odpira nove možnosti za inovacije in napredek, hkrati pa nam omogoča, da se osredotočimo na bolj ustvarjalne in kompleksne naloge.
Vendar pa se ob tem pojavljajo tudi resna etična in praktična vprašanja. Avtomatizacija lahko vodi v izgubo delovnih mest in poveča ekonomsko neenakost, saj so koristi pogosto skoncentrirane v rokah velikih tehnoloških podjetij. Algoritmi niso nepristranski – učijo se iz preteklosti in v njej lahko najdejo predsodke, ki jih nato kodirajo v prihodnost. Hladna, neizprosna logika UI lahko neopaženo oblikuje svet, kjer človek postaja zgolj statistični podatek, strojno obdelan in kategoriziran.
Poleg tega UI nikoli ne počiva, nikoli ne dvomi o sebi, nikoli ne okleva. Nima notranjih konfliktov, intuicije ali empatije. Toda ravno v tem je moč človeka – v sposobnosti sočutja, prilagodljivosti in ustvarjalnosti. Nicholas Carr v knjigi The Shallows: What the Internet Is Doing to Our Brains (2010) opozarja, da lahko tehnologija spremeni način, kako razmišljamo; oslabitev globoke koncentracije in refleksije pa vodi v površnost in odvisnost od instantnih odgovorov.
Zato je UI lahko naša zaveznica, a ne gospodarica. Če jo bomo uporabljali premišljeno, kot orodje, ki krepi človekove sposobnosti, ne pa jih nadomešča, nas čaka prihodnost, v kateri UI ne bo vladala, temveč soustvarjala. Izziv prihodnosti ni v tem, ali bomo UI obvladali – temveč ali bomo kot družba dovolj modri, da bomo ob njej ostali ljudje.
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
