Lucija Mulej: Pogum brez aplavza

Včasih je pogum zgolj to: vstati. Ne po zmagi, temveč po zavrnitvi. Po izgubi. Po tem, ko si v noči z otrokom, ki kriči v bolečini, ki je ne razume – in je niti ti ne moreš zares razložiti. Starševstvo ob duševni bolezni otroka je ena najčistejših oblik poguma: vsakdanji boj, ki ga nihče ne vidi, a se bije s trdovratno ljubeznijo in brezpogojno prisotnostjo.

Pogum ni vedno herojski vzpon. Je tudi tiha odpoved. Umik. Delo brez priznanja. Ljubezen, ki ne zahteva povračila. Zvestoba človeku, ki ga vsi drugi že odpišejo.

Spominjam se gospe, ki je desetletja vsak dan obiskovala svojega moža v psihiatrični ustanovi. Nikoli ni odšla brez knjige, nikoli brez nasmeha. "Ni več tak, kot je bil," je rekla, "ampak jaz sem še vedno tukaj." In prav ta "še vedno tukaj" je srž poguma – trajanje v času, ko bi lahko odnehal.

Thymos – aristokracija duha

Stari Grki so pogumu dali plemenito ime: thymos. Ničesar v njem ni impulzivnega. Ni besen, ni predrzen. Je disciplina duha, ki v času razkroja ohrani strukturo smisla. V Platonovi delitvi duše je thymos tisti vmesni del – med razumom (logos) in poželenjem (epithymia). Je stražar časti. Je notranji aristokrat.

Novice Dr. Lucija Mulej: Branje z zaslonov je kot poljub čez steklo #Spotkast

Ko človek vstane, ne zato, ker se mu to izplača, temveč zato, ker ne more ostati tiho – takrat govori thymos. Ko se otrok postavi za vrstnika, ki ga zaničujejo, ko učiteljica vztraja pri resnici, četudi izgublja zaupanje vodstva, ko pisatelj napiše besede, ki ga lahko stanejo svobode – takrat govori junaška duša.

Včasih je pogumno samo biti

Biti človek – v času, ki kliče po maskah. Biti iskren – v kulturi videza. Biti prisoten – ko bi bilo lažje izginiti. Pogum se ne rodi iz brezhibnosti, temveč iz odločitve, da ostanemo ranljivi, pa vendar pokončni.

Moralni pogum ni vselej nekaj izjemnega, saj ni nujno velik dogodek. Pogosto je to drobna odločitev, da ne sodelujemo v govoricah. Da spregovorimo, ko vsi molčijo. Da ne pristajamo na laži – tudi če zanje ne dobimo nagrade, temveč ceno. Aristotel je pogum razumel kot srednjo pot med strahopetnostjo in nepremišljenostjo. In prav zato je pogum vedno akt razsodnosti. Ne išče nevarnosti, a od nje ne beži. Ne išče aplavza, a si ga ne želi prikriti.

Pokončnost v tišini

Foto: Guliverimage Kjer se končajo argumenti, tam se prične duhovni pogum. Je zmožnost stati v praznini – brez odgovorov, brez gotovosti. Je pogum, ki ne išče zmag, temveč resnico. Kierkegaardov "skok vere" ni skok slepca, temveč budnega duha, ki se zavestno odloči za notranjo integriteto tudi tedaj, ko zunanji svet molči.

To je pogum mater, ki ponoči molijo za otroka, ki jih je že večkrat zavrnil. Pogum partnerja, ki ostane ob bolnem telesu, ko duša odtava. Pogum tistega, ki je vse izgubil, pa še vedno reče: "da" – življenju.

Duhovni pogum ne dokazuje, ne potrebuje metafor. Je bivanjska drža, ki odpira prostor svetemu. Tihemu. Neoprijemljivemu. Je tiho sprejemanje negotovosti kot duhovne pokrajine, kjer ne štejejo besede, temveč vztrajnost srca. In prav ta vztrajnost je oblika poguma, ki presega logiko, presega korist – in včasih preseže celo samega sebe.

Družbeni (politični) pogum – ko posameznik postane etos

Družbeni pogum pa ima drugačno barvo. Je izpostavljenost. Je odločitev, da delujemo v imenu skupnega dobrega, četudi zoper toka. Pogum aktivista, ki stoji pred buldožerjem. Pogum novinarke, ki razkrije resnico. Pogum umetnika, ki s pesmijo predrami tiste, ki so obnemeli.

Toda tudi tukaj obstaja meja. Med pogumom in egom. Med odločnostjo in nasiljem. Med resničnim tveganjem in iskanjem pozornosti.

Nietzsche nas opozarja: kjer ni notranje plemenitosti, oblast postane samovolja. Zato mora vsak družbeni pogum izhajati iz notranje etične vertikale. Sicer postane le orodje manipulacije. Pogum brez modrosti je nevaren. Pogum brez sočutja – destruktiven.

In vendar – pogum, ki se rodi iz vesti, ostaja temelj svobode. Ni ga mogoče zaukazati. Ni ga mogoče ujeti v zakon ali strukturo. A brez njega ne more preživeti nobena skupnost. Pogum je vezivo, ki nas spomni, da obstajajo vrednote, ki presegajo koristi, in dejanja, ki tlakujejo pot prihodnjim generacijam.

Pogum kot navada

V svetu, kjer prevladujejo hitre rešitve in površinski vtisi, ostaja pogum dejanje vsakdana. Ni vprašanje velikih besed ali velikih zmag, temveč tihih odločitev, da vztrajamo v tem, v kar verjamemo – tudi kadar nihče ne opazi.

Prav zato je pogum vedno več kot trenutek. Je navada. Je vaja. Je disciplina biti človek – vsak dan znova. Ne zmagovalec, ne svetnik. Človek, ki se ne neha truditi za več kot le zase.

Naša prihodnost bo morda določena z inovacijami, a bo preživela le, če bo temeljila na pogumu.

V tistem najtišjem, a najmočnejšem viru – v odločitvi, da ostajamo zvesti človečnosti. Da ne obrnemo pogleda stran. Da ne prodamo duše za udobje. Saj "pogum ni samo ena izmed vrlin, temveč oblika vsake vrline v trenutku preizkušnje." – C. S. Lewis.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Lastni arhiv