Konec sveta, kot ga poznamo: referendum, okraji in volitve na nož

In vendar je že malo praskanja po vsebini obeh dovolj za ugotovitev, da sta obe precej problematični. Izkaže se, da temeljita na precej sumljivih predpostavkah, sila kreativni matematiki in imata nasploh približno toliko smisla kot filmi Romana Končarja. Predvsem pa gre v obeh primerih za (samo)prevaro, da bi bil rezultat ljudskega izražanja volje drugačen, če bi bili pogoji za njeno izražanje drugačni. Ta samoprevara pa ima lahko uničujoče posledice.

Kreativno molčanje

V mariborski in ptujski volilni enoti je udeležba zadnjih 34 let vedno za deset odstotnih točk nižja kot v obeh ljubljanskih volilnih enotah. Teza, da bi več volišč na podeželju to spremenilo, je šibka. Foto: Ana Kovač Bistvo Janševega poziva državni volilni komisiji je, da bi več volišč na podeželju nujno pomenilo večjo volilno udeležbo v teh okrajih. In ko Vodja razpreda, da je v nekaterih ljubljanskih okrajih udeležba 20 odstotkov višja kot v okrajih v ptujski in mariborski volilni enoti, seveda premeteno zamolči podrobnosti.

Recimo to, da je bila v mariborski in ptujski volilni enoti udeležba zadnjih 34 let vedno za deset odstotnih točk nižja kot v obeh ljubljanskih volilnih enotah. Posledično se rahlo nadpovprečna udeležba v okraju ene od ljubljanskih volilnih enot v primerjavi z rahlo podpovprečno udeležbo v enem od okrajev v ptujski volilni enoti zdi dosti bolj dramatična, kot je v resnici.

Vodja SDS tudi zamolči kontekst, da je v svojo primerjavo vzel kar polovico vseh volilnih okrajev v Sloveniji, kar nujno pomeni, da bo imel za svojo manipulacijo na voljo precej okrajev, ki tako ali drugače odstopajo od povprečja. Nenazadnje pa Janša in Vrtovec nista povedala niti tega, da je imel na zadnjih volitvah najvišjo udeležbo kranjski tretji okraj.

Morda tega nista omenila zato, ker sta bila v tistem okraju v parlament izvoljena Branko Grims in Matej Tonin.

A še bolj kot nebuloznost Janševe in Vrtovčeve argumentacije v oči bije odsotnost nečesa drugega. Namreč, da sta bila oba člana vlade, ki se je skozi zlorabo represivnega aparata naravnost trudila za visoko volilno udeležbo v ljubljanskih volilnih okrajih.

Kdo ima koga za norca

Jernej Vrtovec si na podeželju lahko omisli eno volišče na vsakih 500 metrov, a dokler se bodo Maršal Tvito in njegovi postreščki vsakič, ko so na oblasti, sadistično znašali nad prestolnico (za podeželje pa v resnici naredili bore malo), bo udeležba proti Janši v Ljubljani višja od udeležbe za Janšo nekje na obronkih Ptuja.

Dokler se bodo v SDS sadistično znašali nad prestolnico (za podeželje pa v resnici naredili bore malo), bo udeležba proti Janši v Ljubljani višja od udeležbe za Janšo nekje na obronkih Ptuja. Foto: Anže Malovrh/STA Janševo in Vrtovčevo plozanje torej ne zdrži niti najbolj osnovne presoje in upravičeno se lahko vprašamo, koga imata vodji opozicijskih strank za norca: sebe ali volivce. Se pravi, svoje volivce, ki jim vnaprej ponujata razlago, zakaj volilni izid marca morda ne bo tak, kot se njima zdi, da bi moral biti.

Prav to, da rezultat ni bil tak, kot se je njim zdelo, da bi moral biti, pa je zmotilo tudi pobudnike zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V pritožbi, ki so jo vložili na državno volilno komisijo, so ugotavljali, da kampanja ni bila poštena, ker sta v njej aktivno sodelovali tudi Cerkev in Zdravniška zbornica, ne da bi svoje sodelovanje prijavili. Dodatno so zatrjevali, da je ta nepoštena aktivnost povzročila ravno zadosten premik volilnega telesa, da je zakon padel.

Netipične definicije tipičnih izrazov

Konkretno, pritožniki so ugotovili, da je bil zavrnitveni kvorum presežen za štiri odstotke in da je zaradi "majhnih razlik med obema referendumoma, majhnimi razlikami med glasovi za in proti ter neznatnega preseganja zavrnitvenega kvoruma teža nepravilnosti tolikšna, da bi lahko vplivala na izid referenduma", zaradi česar zahtevajo razveljavitev rezultatov in ponovno glasovanje.

Najbrž bi morali biti hvaležni, da pritožniki izpodbijajo rezultat za nazaj in ne vnaprej, a funkcionalno med njihovo logiko ter Janševimi in Vrtovčevimi manipulacijami ni velike razlike. Pojdimo po vrsti.

Prvič, zahteva za razveljavitev referenduma očitno uporablja netipične definicije besed "majhno" in "neznatno". Na posvetovalnem referendumu je podpora evtanaziji beležila deset odstotnih točk prednosti. Na zakonodajnem referendumu pa so Primc & Co. zmagali s sedmimi odstotnimi točkami razlike. Povedano drugače, stran ZA je izgubila osem odstotnih točk in pol. To so številke podpore, za katere bi bila večina blatnodolskega političnega razreda prodati vsaj ledvico, če ne kakšnega bolj vitalnega organa (denimo, želodca).

In če kdo res misli, da so štirje odstotki volilnega telesa zgolj "neznatno preseganje zavrnitvenega kvoruma", naj vpraša Vladimirja Prebiliča, kako neznatni se mu dandanes zdijo štirje odstotki volilne podpore. Zelo verjetno bo zgolj debelo požrl in skušal sklicati še kakšen sestanek.

Podcenjevanje volivcev

Mimogrede, zanimiva je tudi teza, da so imele organizacije, ki se niso prijavile kot organizatorji kampanje, odločno večji vpliv kot organizacije, ki so se prijavile. Četudi so imele dostop do javnih medijev, plakatnih prostorov in podobnega zgolj slednje.

A bolj kot kreativna matematika skupine ljudi z impresivnimi znanstvenimi nazivi v oči bode odsotnost nečesa drugega. Namreč dopuščanja možnosti, da si je pomembno število volivcev enostavno – premislilo. Ne zaradi lažnive Primčeve kampanje in ne zaradi Cerkve, ki glede na siceršnji domet beleži precej uborne uspehe pri dnevnopolitičnem pridiganju. Pač pa preprosto zato, ker so pobudniki zakona vodili zanič kampanjo oziroma ker določenemu številu ljudi, ki idejo podpirajo v principu, praktični predlog njene izvedbe ni bil všeč.

Kaj pa, če si je glede vprašanja pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomembno število volivcev enostavno – premislilo? Foto: Shutterstock Človek bi si mislil, da bodo liberalno usmerjeni posamezniki vendarle dopuščali možnost, da si lahko nemajhno število ljudi oblikuje mnenje tudi neodvisno od Primčevih in cerkvenih kampanjskih manipulacij ter bombastičnih izjav tistih zdravnikov, ki iščejo soj medijskih žarometov.

Poleg nenavadno velikega števila sorodnih slepih peg imata zahtevi po več podeželskih voliščih na eni strani ter za razveljavitev rezultatov referenduma drugi strani skupno še nekaj drugega. Hoteli ali ne, obe rušita osnovno zaupanje v demokratični proces.

Rušenje demokratične ureditve

Če je osnovna politična reakcija na slab volilni izid trditev, da je glasovanje neveljavno, potem se smemo vprašati, ali so ljudje, ki so v ta proces vstopili, to storili v dobri veri in skrbi za skupno dobro.

Morda se ta stavek zdi nekoliko nepošten do pobudnikov zakona o prostovoljnem končanju življenja, saj gre vendar za umirjeno skupino (večinoma) starejših občanov. A najmanj, kar je, jim lahko očitamo užaljenost in nesposobnost sprejemanja poraza ter selektivno interpretacijo dejstev, ki služi vnaprej določenemu zaključku, da je rezultat referenduma neveljaven. Zato pa ta očitek vsekakor velja za veterana blatnodolske politične scene Janšo in Vrtovca. Toliko bolj, ker dejstva selektivno in manipulativno interpretirata vnaprej.

Učinek bo v vsakem primeru podoben: relativizacija še tako osnovnih postulatov demokratičnega procesa, kjer bo njihovo spoštovanje odvisno zgolj od tega, ali nam bo rezultat povšeči ali ne.

To pa je idealno darilo tistim državam in skupinam, ki so sovražne sodobnemu pojmovanju človekovih pravic in svoboščin ter ki aktivno delajo za uničenje evropskih demokracij. Bodisi neposredno bodisi prek svojih izpostav. Tudi tistih v slovenski politični areni. V razmerah, ko bodo šle volitve marca prihodnje leto že tako ali tako na nož, je to lahko uničujoče.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Novice Zavržena oba ugovora po referendumu glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Novice Ustavna komisija soglasno za vpis pravice do uporabe gotovine v ustavo

Novice Premier Golob: Zmaga bo visoka volilna udeležba #video