Sobota, 21. 3. 2026, 4.00
2 uri, 32 minut
Kolumna
A lahko malo manj resno?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,77
Jure Marolt je Siolov kolumnist.
Luka Dončić in Anamarija Goltes sta se razšla, ker … To je bil le clickbait, brez skrbi. Razloge zato poznata onadva, tudi če jih kdaj izvemo, to ne bo ne izboljšalo ne poslabšalo naših življenj. Naj človeka dihata v miru.
Why so serious? Preprosta misel, ki jo največkrat pripisujemo Jokerju, zlobnežu in največjemu nasprotniku legendarnega Batmana, se danes odraža v vseh porah družbe, ki je postala, blago rečeno, noro občutljiva. Ampak ni občutljiva in preresna le družba, temveč skoraj vsak njen element. Karkoli rečemo, si nekdo to interpretira na sebi lasten, ponavadi sovražen način. Ko pogledamo kakšen nekaj desetletij star film, morda prelistamo kakšno knjigo starejšega datuma, hitro pridemo do istega zaključka: oh, danes pa kaj takega zagotovo ne bi rekel, saj bi ga takoj linčali!
Nekdaj so nas učili, da moraš imeti trdo kožo, ki bo prenesla nizke udarce in grde besede. Danes ti takoj nekdo priskoči na pomoč, ti stopi v bran, ko se počutiš ogroženega. Ampak večina besed iz ust večine ni žaljivih. Morda le na svet in vse, kar ga sestavlja, gleda drugače kot ti. Želim reči le to, da drugačno še ne pomeni napačno. Zaradi tega res ni treba biti užaljen. Če pa poskusiš razumeti nekoga drugega, boš hitro doumel, da univerzalni prav ne obstaja in da ima vsak svojo resnico. Še dobro, da jo ima.
Trma? Užaljenost?
Pogrešam večjo sproščenost, dobronamerno bockanje, preizkušanje meja. Tudi če jo kdaj prestopiš, se opravičiš in v prihodnosti ne ponoviš te napake. Greš dalje. Vsaka naša beseda in misel pa ne moreta biti do onemoglosti premišljeni. Seveda je nekaj povsem drugega, če si namensko žaljiv in zloben, če je to zate edina prava pot. Potem si zaslužiš vso grajo, ki prihaja v tvojo smer. Ampak več smeha, malih zbadljivk, prijetnih nevšečnosti in vsega drugega, kar nam polepša vsakdan. Več nasmehov na obrazih. Manj resnosti …
Ko življenje pred tabo postavi izzive in prepreke na svoji nepredvidljivi poti, ki je skupna vsem nam, si primoran v to, da znova razporediš svoj vrednostni sistem. Hitro ugotoviš, da so nekatere stvari zelo pomembne, spet druge povsem brezpredmetne. In slednjih je veliko več kot prvih. Trma? Sila neumno čustvo. Užaljenost? Za kaj že, če je z besednim gnevom tisti, ki nam ga je sporočil, veliko več povedal o sebi kot o nas. Jeza? Če smo zadovoljni v svoji koži, bomo hitro prebrodili tudi to.
Morda smo pa zato tako resni
Verjamem, da je v naših srcih dovolj prostora za vsa čustva. Hkrati se moramo znati spopasti z vsemi situacijami. In ena grda beseda ali drug grd pogled nas ne moreta ali smeta iztiriti. Why so serious?
Ciklično se v naša življenja prikradejo bolj ali manj težka obdobja. Mnogim od njih se ne moremo izogniti, ker na to preprosto nimamo vpliva. Vedno pa je v naši domeni to, kako bomo na določeno situacijo reagirali. Naš odziv je samo naš. Tudi ko se nam primeri kaj objektivno slabega ali hudega, to še ne pomeni, da moramo zaradi tega biti poklapani ali nesramni. Morda nam to predstavlja le nov izziv. Veselim se tega, da ugotovim, ali sem močnejši od njega.
Zelo preprosta ugotovitev – če bo deset ljudi pohvalilo kakšno vaše dejanje in ga bo le eden grajal, si bomo tega enega mnogo bolje zapomnili. Njegove besede bodo pri nas nosile veliko večjo težo.
Zelo preprosta ugotovitev – če bo deset ljudi pohvalilo kakšno vaše dejanje in ga bo le eden grajal, si bomo tega enega mnogo bolje zapomnili. Njegove besede bodo pri nas nosile veliko večjo težo. Zakaj nas je večina tako usmerjenih, ne vem. To močno presega moje intelektualne sposobnosti in dojemanje sveta. Želel pa bi si, da bi dobro veliko bolj cenili kot slabo. Oboje je namreč sestavni del naših življenj. Le da nas eno osrečuje, drugo pa žalosti. Morda smo pa zato tako resni. That's why we're so serious …
"Če je pa tako super, si ga pa še domov vzemi"
Našo večjo resnost naj bi pogojevala tudi naša starost. Ker z leti postajamo bolj zreli, nimamo več časa, volje in energije za vse neumnosti tega sveta. Se strinjam, preprosta in razumska evolucija posameznika. Kljub temu lahko vsak od nas vsake toliko naredi tudi nekaj malo trapastega. Da obudi tisto otroško, ne otročje v sebi. Da se spomni na dni, ko je bilo vse mnogo bolj preprosto in sproščeno. Da obudi to, kar je bilo nekoč njegov ključni element.
Tudi zato s tako neprikrito naklonjenostjo ljudje obujajo spomine na pretekle dni. Poveličujemo, idealiziramo jih. A ker mora biti želja vsakogar, da je prisoten v tem trenutku, tukaj in zdaj, ne moremo preveč časa preživeti v preteklosti. Danes ustvarjamo spomine prihodnosti in zato pač moramo kdaj tudi prestopiti navidezne meje. Kdaj si lahko, pravzaprav moramo dovoliti malo več. In teh dejanj družba ne sme takoj obsojati. Ker življenje kot tako še zdaleč ni le resno.
Ta misel pa nas pripelje do srečnega konca. Življenje zna biti nepredvidljivo, smešno, hudo, polno izzivov, naporno … nemogoče je našteti vse, kar lahko postane. A ne sme biti le resno. Mi, kot sestavni del vsake družbe, ne smemo biti preveč resni. Niti takoj užaljeni. Moramo biti pripravljeni na nepričakovane udarce in nanje enakovredno odgovoriti. Če nam to uspe s ščepcem humorja, še toliko bolje.
Nedolgo tega mi je žena zaupala, da me je njena prijateljica poslušala na določenem podkastu. Kako lepo se izražam, kako pozitivno razmišljam itd. Nekaj časa je tako moja žena poslušala to prekomerno olepševanje svojega partnerja, ki ga sama še predobro pozna, potem pa ji je rekla: "Če je pa tako super, si ga pa še domov vzemi." Mene je to iskreno nasmejalo.
