Sobota, 18. 4. 2026, 4.00
6 dni, 23 ur
Kolumna
Gospod 65 % ali zakaj me zdravniški karton ne določa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,89
Jure Marolt
Naslov se kakopak ne navezuje na kakšne politične kalkulacije. Bolj življenjske. Ko sem izvedel za diagnozo multiple skleroze (kdor je ne pozna, gre za kronično avtoimunsko vnetno bolezen osrednjega živčevja, pri kateri imunski sistem napada mielinsko ovojnico živcev – najpogosteje prizadene ljudi med 20. in 40. letom starosti, najbolj se odraža v splošni utrujenosti, težavah z gibanjem in ravnotežjem), sem po lestvici EDSS, ki ocenjuje stopnjo prizadetosti in pozna deset stopenj, pristal na stopnji 3,5. Stopnja 0 je tukaj sveti gral, vse okej, normalno si gibljiv. Stopnja deset si že pod rušo, tega se vsi izogibamo. Pri meni pa je 65 % gibanja še neoviranega. Tako ali drugače. Gospod 65 %.
Torej če daš od sebe vedno sto odstotkov in več, je pri mnogih precej drugače. Če dam jaz svojih 100 %, je to tvojih 65. Ampak v resnici se trudim toliko, kot mi je dano. Brez nerganja. Brez samopomilovanja. Brez obžalovanja. In predvsem brez primerjav s tistimi, ki tovrstnih težav nimajo. Tudi če mi ne uspe, to ne pomeni, da se nisem močno potrudil. Le začel sem s precej drugačnimi pogoji in vsak napor od mene zahteva nekoliko več.
Na ulici, v trgovini, na sestankih, na pijači srečaš ogromno ljudi, ki imajo povsem svoje zgodbe. Kar je za nekoga samoumevno, je za drugega zelo zahtevno. Vidiš, da se trudi. In vsakega posameznika, ki se iskreno bori, lahko le občudujemo – ne glede na njegovo zdravstveno stanje. Ker se ni vdal zahtevnim pogojem življenja. Ker je morda tako ali drugače gibalno oviran (ali kakorkoli drugače, seveda). Ki za povsem lahke korake porabi 70 % več energije kot nekdo drug. Pa gre vedno dalje. Kljub vsem oviram. Vedno in le naprej.
Na mojih 65 % gledam takole. Za svoje otroke sem lahko 110 % očka. Tega mi nihče ne more preprečiti. Morda ne bom z njimi tekel okoli igral, zato pa sem lahko najboljši bralec pravljic, igralec družabnih iger, razumevajoč starš, kar jih je. Tega mi nihče ne bo preprečil. Lahko sem 110 % partner, mož. 110 % prijatelj. Vse to so stvari, ki so v moji domeni. Povsem vseeno mi je, ali sem na nekem zdravniškem listu označen kot Gospod 65 %. Za številne sem nezamenljiv in vse. Za tiste, ki so zame daleč najpomembnejši.
Sem eden tistih, ki ima bolj nemiren spanec
Živimo v družbi, ki nas silno rada predalčka. Ti si to in to. V mojih/naših primerih gre pogosto tudi za to, kaj nisi več. Dejstvo pa je, da sem jaz ogromno. Neskončno. Vse. To si tudi ti. Naj živiš življenje brez težav ali pa te težave spremljajo na skoraj vsakem koraku, ti si vse. Ne prodaj se prepoceni. Ne sprijazni se z danim položajem. Vedno išči svojih 100 %, tudi če je tvoj izhodiščni položaj slabši. Se boš pač moral bolj potruditi. Nič zato. In veš, zakaj si tega sposoben? Ker si tudi ti vse.
Sem eden tistih, ki ima bolj nemiren spanec. Če človek hitro ne zaspi, začne pogosto preveč razmišljati. O neskončno nepomembnih stvareh, kot so denar, grd pogled mimoidočega ali zlobni spletni komentar. Jaz se zdaj iskreno trudim drugače zapeljati zgodbo. Če ne zaspim, razmišljam samo še o tem, kako postati boljši človek. Za moje daleč najboljše otroke, za čudovito ženo, za skupnost kot celoto. Kako sem lahko jutri boljši, kot sem bil danes … Morda je še najpomembnejše to, da želim biti boljši človek do sebe. Da od sebe ne pričakujem preveč, da si znam oprostiti in predvsem da se znam pohvaliti, ko mi nekaj dobro uspe. V veliki meri gre za malenkosti, ki jih kasneje poskušam uresničiti. Morda se bomo igrali skrivalnice. Morda narišem strip. Ženi skuham kosilo. Pa mi ne uspe vedno. Ampak nikoli zaradi premalo truda.
Nikoli nisem maral pomilovanja
Nekdo je 40 %. Nekdo drug 65 %, tako kot jaz. Tretji deluje na najboljših obratih in vedno lahko da od sebe 100 %. Vsem je skupno to, da so ljudje, ki želijo največ od tega življenja. Tega se sicer lotevajo na različne načine, ampak njihov končni cilj je isti. Specifično zdravstveno stanje pa te lahko prisili v to, da začneš na življenje gledati drugače. Še zdaleč ni več pomembno vse. Lahko pa so nekateri tvoje vse.
Nikoli nisem maral pomilovanja. Kako je ta ali ta bogi, res nima sreče itd. Kdor je drugačen, še zdaleč ni zaradi tega kaj manj srečen ali celo nesrečen. Trenutno odkrivam mnoge stranpoti in bližnjice vsakdana, ki jih preprosto moram poznati, da si olajšam nekatere prej samoumevne stvari. Torej odkrivam življenje na novo, se spopadam z njegovimi izzivi, podkrepljen z novimi ugotovitvami. Vsakdan znova se učim. Tudi v tem je nekaj grozovito lepega.
Gospod 65 %. Številka, ki me je na začetku te nove poti močno obremenjevala. Ker izpostavlja neki manko. Ker si tako nekaj manj. Danes pa mi ta številka predstavlja nov izziv. Kako bo sčasoma? Kdo bi vedel. Če o tem pretirano razmišljam, me le užalosti. Zato iščem svojo prisotnost v tem trenutku. Preteklost in prihodnost me ne zanimata.
Zdaj iščem to, kako v določenih trenutkih in vsakodnevnih položajih to številko spremeniti v 100 %. Da jo pač navijem do konca. Ker ni zdravniški karton tisti, ki me določa, ampak predvsem moje misli in dejanja. Katerakoli številka že si ti, ne pozabi – za nekoga si vse.
