Sobota, 25. 4. 2026, 4.00
7 ur, 16 minut
Al prav se piše kaša ali kaſha
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Boštjan Udovič
»[S]e šola novočrkarjev srdita z ljudmi prepira starega kopita,« se glasi Prešernov verz o sporu med jezikoslovci 19. stoletja. No, kot lahko beremo, se je tudi na Slovenskem v preteklih tednih vnel podoben spor o Pravopisu 8.0, ki je še v nastajanju. Kdo ima prav, bo kot vedno povedala zgodovina, a ne glede na končno vsebino moramo priznati, da nekaj šteje tudi proces. A pojdimo od začetka.
Pa začniva pri Homeri …
Ni jih tako malo v deželi Kranjski, ki vedo za mojo občutljivost za slovenščino. Verjetno to izvira z domačega dvorišča, kjer je vedno vladalo merilo »Beri, da bo kaj iz tebe!«, pa tudi iz osnovnošolskih klopi in izjemnega posluha za slovenščino tršice Rožane Špeh.
Nadgradnja te ljubezni do materinščine se je nadaljevala v srednji šoli. Vesna Vlahovič, izjemna profesorica in učenjakinja, je generacijam piranskih gimnazijcev tlakovala pota ne samo v skrivnosti slovenskega jezika, ampak tudi v sociolingvistiko. To nam je poleg poznavanja literarnega in jezikovnega kánona dalo vpogled tudi v umeščenost jezika v družbi, za kar ji še danes ostajam neskončno hvaležen.
[Opomba: Pod njenim mentorstvom je ekipa zagnanih gimnazijcev izdala knjižico in video Po poteh glagolice na tleh Slovenske Istre, katerega predstavitve se je udeležil nestor učenja Stare cerkvene slovanščine na Filozofski fakulteti prof. dr. Janez Zor. Lahko si predstavljate, kako smo bili mladi pavi ponosni, da je provinco obiskal nekdo iz Ljubljane.]
Njeno delo so, ko je za leto dni odšla na porodniški dopust, nadaljevali starosta primorske slovenistike Jože Hočevar ter Mateja Androjna in Lilijana Gustinčič. Vsak od njih je na svoj in svojstven način odstiral pota in lepote naše slovenščine.
Tako ne preseneča, da sem se v tretjem letniku gimnazije odločil, da bom pač slovenist. No, človek obrača, Bog obrne. Informativni dan, predvsem pa eskapada na njem enega od takratnih profesorjev na slovenistiki, sta mi, mlademu biku, študij slovenistike priskutila. In Filozofske fakultete nato (iz trme) nisem prestopil še leta …
Sem pa vesel, da je danes ekipa na Slovenistiki veliko bolj odprta, prijetna in simpatična, kot je bila v tistih letih, ko sem se nanjo želel vpisati sam.
Meje mojega jezika
»Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« je slavni Wittgensteinov vzklik. Temu lahko mirno dodamo še misel profesorja Andreja Finka, da je »jezik orodje in izraz naše samobitnosti«. Kombinacija obeh gesel se verjetno ves čas od mojega faliranega študija slovenistike preliva tudi v meni. Ne zaradi tega, ker bi trpel, ker mi je umanjkal naslov diplomiranega slovenista, ampak predvsem zato, ker vem in čutim, da je treba jezik, ki je podlaga našega bistva, neprestano razvijati.
V tem kontekstu se ne more nihče čuditi, da sem del svojega tudi poklicnega življenja povezal s svojim hobijem, tj. s preučevanjem slovenskega jezika ter celo s tresočo roko nanizal nekaj znanstvenih objav na to temo.
A če želimo slovenski jezik razvijati, samo tu pa tam kakšna znanstvena razprava, ki jo berejo redki, morda najbolj zagreti, ni dovolj. Potreben je družbeni angažma, saj lahko jezik ohranjamo in razvijamo le, če vsak s svojimi močmi aktivno prispevamo k njegovim značilnostim.
Zato sem bil tudi vesel, da je tokratna oblika Pravopisa začela nastajati drugače – ne od zgoraj navzdol, kot smo običajno navajeni, ampak od spodaj navzgor, kar je za hierarhično družbo, kot je slovenska, redko.
Nastajanje Pravopisa 8.0
Začetki prenove pravopisa segajo v 2019. Morda malce pozno, bi rekel človek, a boljše pozno kot nikoli. Sam namreč že vsaj petnajst let jadikujem, da je »stari« Pravopis v mnogočem preživet in ga moramo dopolniti in popraviti. Če izpustim meni vedno trpeče »volivce, molivce in bravce« namesto »volilcev, molilcev in bralcev« (te mi še Word podčrta …), je gotovo ena od preživetih stvari še velika začetnica, pa tudi številne novosti, ki jih zaradi starosti Pravopisa v njem ni in ne more biti.
Čeprav sem v javni razpravi podal kar nekaj predlogov, se bom ustavil, tudi zaradi poklicne deformacije, predvsem pri veliki začetnici. Aachenski medsporazum, Dunajski pravilnik, Aachenski protokol … so v mojih člankih prevestne lektorice (moj zdajšnji lektor je pri tem veliko bolj širokogruden in širokosrčen) vedno spremenile v malo začetnico.
Prenova Pravopisa je sprožila širšo strokovno in javno razpravo o tem, kako naj se razvija slovenski jezik.
Pojasnilo, ki mi je bilo dano, je bilo, da moj zapis »z veliko« ni pravopisno točen, da velike začetnice tu ni, ker sporazum pač ni lastno ime. Moje vitje rok, da Londonska spomenica ni »kar ena spomenica« (saj je vrnila Primorsko k Sloveniji) ter da Dunajski pravilnik »ni kar en pravilnik« (saj je temelj sodobnega razumevanja diplomacije), je bilo neuspešno. Po načelu pametnejši odneha sem nato mnogokrat zamahnil z roko, samo da je članek lahko nadaljeval svojo bridko pot do tiskarja.
Podobno je bilo s prazniki. Koga bi hudič vzel, če bi Božič ali Velika noč napisali z veliko? Da ne govorimo o Novem letu ali Dnevu reformacije? In še – imamo institucijo, ki se imenuje Vlada Republike Slovenije ali vlada Republike Slovenije? Je Zoran Stevanović predsednik državnega zbora, Predsednik Državnega zbora ali predsednik Državnega zbora. No, o dedku mrazu, Dedku Mrazu ali dedku Mrazu pa sploh ne bom …
Javna razprava, ki jo je ob snovanju Pravopisa 8.0 omogočil ZRC SAZU, se mi je zdel korak v pravo smer. Zato sem k njej aktivno prispeval, udeležil sem se tudi razprave, podal pisne pripombe ter eno od njegovih snovateljic tudi na hodniku kdajpakdaj povprašal, zakaj predlagajo kakšno rešitev, ki se je meni zdela nedobra in neposrečena. In moram priznati, da tudi če sem jo vprašal z dvomom, mi je vedno dala pojasnila, pri katerih sem razumel, da je Pravopis pač živa stvar, ki živi z jezikom in jezik z njim ter v njem. To se mi zdi tudi tisto ključno sporočilo nastajanja Pravopisa 8.0.
Pravopis kot policaj ali semafor?
Ko sva zadnjič z izjemno profesorico za stilistiko poročevalstva na naši fakulteti paberkovala o tem in onem, sem malce pojamral, da se mi zdi predlog osnutka Pravopisa morda preveč širok, da dopušča preveč, da bi jaz zadeve raje bolj predpisal, da bi dobili ne samo neke vrste priročnik, ampak tabelo za obnašanje v jeziku.
Z nasmehom in toplo besedo, kot zna le ona, mi je pojasnila, da Pravopis ni policaj, ampak je naslon, priročnik, nekaj, kar nam pomaga, da sledimo uporabam v živem jeziku. Moram priznati, da mi sprva tak pogled ni bil všeč (ker sem jezikovno bolj konservativen), ampak potem, ko sem razmišljal, sem ugotavljal, da ima prav.
Pravopis namreč ne sme biti tisti, ki nas kaznuje, ki nas z ravnilom tepe po prstih. Obratno. Biti mora tisti, ki nas izobražuje, ki nam kaže pot, predvsem pa nam omogoča rasti v jeziku. Zato je dilema o tem, ali predpisati na trdo ali bolj na mehko, lažna dilema. Pravopis bo namreč veliko več naredil za jezik in družbo, če bo hkrati normativen in vključujoč.
V tem kontekstu razumem razpravo med Komisijo za slovenski jezik SAZU in ZRC SAZU kot plodno razpravo. Sploh če berem Slavistično revijo iz leta 2003, v kateri so strokovnjaki različnih svetovnonazorskih pogledov ocenjevali takratni svežepečeni Pravopis.
Kljub vsemu pa želim poudariti, da je smiselno, da je javna razprava predvsem vsebinsko primerna, ad rem in ne ad personam. Na vseh straneh. Predvsem pa naj se vanjo ne vmešava politika. Gre za popolno strokovno razpravo, katere zaključki bodo v sprejeti v korist nas vseh, predvsem pa bodo v prihodnjih letih določali ne samo naša življenja, ampak predvsem življenja mladih.
Pravopis 8.0 bo tako priročnik za našo mladež, ki ji znanje slovenščine, kot vidimo iz rezultatov nacionalnega preverjanja znanja, šepa. Z omejevalno politiko ali celo reševanjem težav od zgoraj navzdol ne bomo prišli nikamor oz. bomo mladim slovenščino samo še (bolj) priskutili.
Namesto zaključka
Dilema o kaši ali kashi ni dilema, ampak spopad misli. Misli, da jezikovne politike v naši državi nikoli ne smemo krojiti s strahom ali obrambo obstoječega stanja. Nasprotno, slovenski jezik je nacionalni zaklad, ki ga moramo plemenititi in razvijati. Z ognjem in mečem nam to ne bo uspelo, dosežek bo že, če nam bo tudi z vključevalnostjo modernega jezika uspelo mladim prikupiti slovenski jezik.
Tega pa Pravopis sam ne bo mogel rešiti, to je naloga bodočih učiteljev in profesorjev slovenščine, ki pa bodo črpali iz Pravopisa. A oni imajo še težjo nalogo od aktualnih pravopiscev: biti morajo ne le v koraku s časom, ampak pred časom. Izziv, ki jih čaka, ni lahek, je pa nujno potreben, da slovenščino ohranimo.
O tem se pa verjetno vsi strinjamo, mar ne?
