Sobota, 23. 5. 2026, 4.00
2 tedna, 6 dni
Kolumna
Budalaščine slovenske zakonodaje oz. Družini neprijazna država
Ta kolumna je nastala "od spodaj navzgor". V zadnjem mesecu sem bil udeležen v dveh zame zelo neverjetnih (in neprijetnih) pogovorih, v katerih sem ugotavljal, da je slovenska zakonodaja, ki bi morala ščititi najšibkejše, popolnoma neživljenjska in daleč od ustavno zagotovljene kategorije varovanja družine. A pojdimo po vrsti.
Primer 1: družinski član zboli za rakom
Pred mesecem sem bil nekako neuradno obveščen, da je od znanca partnerka zbolela za rakom. Ob pogovoru o tej težki besedi in temi, ki se jo na Slovenskem vsi ogibamo (poglejmo npr. samo osmrtnice, kjer nikjer ne najdete besede rak, ampak metaforo huda in dolgotrajna bolezen), smo prišli tudi do dileme, ali partnerju/partnerki ali soprogu/soprogi pripada bolniški dopust za nego družinskega člana, ki bi ga lahko partner/-ka uveljavljal/-a npr. v prvih dneh po kemoterapiji.
Chatnil sem in vtipkal potrebno v Strica googla in dobil odgovor: "Seveda, da, jasno! Pripada." Njah. Kot se rado pogosto zgodi, sta mi tako stric Chat kot stric Google prodala veliko megle in nedorečenosti. Ampak jasno je bilo napisano, da pravica do bolniške za nego ožjega družinskega člana svojcu pripada.
Ker pa sem še iz analogne dobe, sem preveril to pri viru, tj. pri pristojnih osebah. In glej ga, zlomka, zadeva ni tako enostavna. Svojcu v takem primeru resda pripada pet dni neplačane bolniške, plačane pa niti ura. "Kako!" sem bil siten v svoji zvedavosti, "če zakon piše tako in tako!"
Dobil sem lakoničen odgovor, da moram poleg 30. člena zakona brati še 29., pa še kakšnega zraven. In da to res piše, ampak je ta določba izvotlena oz. neuporabna v realnem življenju, saj se je zares ne da udejanjiti. "Kar torej preostane posamezniku, ki se znajde v takšni situaciji, je, da vzame pet dni neplačane bolniške," je zavzdihnila pristojna uradnica in mi s svojim globokim vzdihom dala vedeti, da se tudi njej zdi ta določba neumna, ampak tako pač je.
Seveda se nisem dal. Poklical sem svoj ešalon pravnikov, da oni meni to raztolmačijo (misleč, da je uradnica samo nevedna) tako, kot hočem jaz. In dobil minuto za minuto isti odgovor. Da, pet dni brezplačno. Čeprav piše, da ti pripada, ti dejansko ne pripada. Eden od njih mi je celo strupeno pripomnil, da je zakonodajalec to pravico vpisal, ker jo je moral, zaradi prava EU, ampak kam bi pa prišli, če bi naš Zavod za zdravstveno zavarovanje "pri tem narodu, ki rad hodi na bolniške, plačeval še bolniške za vse svojce – mame, očete, dedke, babice, strice, tete. Saj nismo komunalna banka!"
Odložil sem telefon in pogledal za minuto ali dve v bel zid, besen kot ris. Ob tem sem se spraševal, kam plujemo. Razumem, ta moj znanec si lahko privošči teh pet dni brez plačila, ampak … kaj pa tisti, ki si jih ne morejo, ki že komaj prebijejo iz dneva v dan? A jih ne postavljamo v neenakopraven položaj? Morda bodo doma pustili svojca samega v najtežjih trenutkih, ker si ne bodo mogli privoščiti, da ne bi prišli v službo? Kopica vprašanj, nič odgovorov.
In v tem trenutku me je prešinilo še nekaj, kar nam je kot mulcem (z rahlim puhom pod nosom) razlagala profesorica Karmen Šterk. Dejala je, da če ti umre svojec, ti država dovoli, da žaluješ en dan. Ni mi dalo miru, pa sem pogledal Zakon o delovnih razmerjih, in ja, drži. 165. člen je jasen: če se poročite, vam umre partner, otrok, starši … imate pravico dobiti izredni dopust najmanj en dan. Če vam umre brat ali sestra, pa niti to. Kaj bomo z brati ali sestrami, ko jih šljivi.
Je vse našteto skladno z 2. členom Ustave, da je Slovenija socialna država?
Primer 2: ustvarjanje družine
Pred prvomajskimi smo se dobili z druščino #3moški.com, tako kot se nekajkrat letno. Na moje vitje rok, da smo že stari, mi je eden iz te družbe, v vezi že več kot desetletje, iskren in pronicljiv, v smehu odbrusil, da naj bom tiho, kajti dokler ne potrebujem viagre, nisem star. Da če je kdo star, je on, ki jo potrebuje že nekaj let …
Malo nama je vzel sapo, čeprav smo ga navajeni, da pove, kar misli, ker smo vedeli, da imata s partnerko težave spočeti otroka zaradi njegovih težav, pa tudi zaradi biološke ure, ki se jima izteka. Nato je pogovor šel v bolj ohrabljujoče vode, a vseeno sem ga previdno vprašal, ker se na to (še) ne spoznam, koliko tabletk mu predpiše urolog letno ipd.
Pojasnil mi je, da to ni težava, da pa je težava drugje, da te tablete kar stanejo. Ni mi bilo jasno. Fant ima diagnosticirano bolezen, tablete za to bolezen pa stanejo? Kislo sem se nasmehnil, a me je smeh hitro minil, ko je povedal, koliko stanejo te tablete.
Spet me je oblilo, kot bi stopil pod slap Savice. Bolj kot smo se pogovarjali o tej temi (da je lažje steklo, sta fanta spila še kakšen krigl piva, jaz sem ostajal na bičikleti), bolj sem bil besen in nisem razumel, kako je v naši državi mogoče, da zdravila za njegovo diagnosticirano bolezen niso zastonj. In ker sem mislil, da se dela norca (ali nas vsaj vleče za nos), sem nekaj dni potem stopil v lekarno. Da preverim na svoji koži.
Takole je šlo, gospe in gospodje.
Za pultom mladi lekarnar, jaz pa direktno z vprašanjem: "Mi lahko poveste, koliko stanejo kontracepcijske tablete?" Mladi gospodič mi je pojasnil, da je to kompleksno, da je odvisno, kdo mi jih predpiše itd., da pa so, če jih moji partnerki predpiše ginekolog, zastonj. "OK, super," sem odgovoril. "A imate njeno kartico?" me je vprašal. "Ne, ne, sem hitel pojasnjevati, ne potrebujem še," sem dodal ter načel novo vprašanje: "Koliko pa stane Viagra ali Cialis?" Sledila je zanimiva scena: nagnil je glavo na stran (tako slovensko-katoliško), postalo mu je zelo nerodno, zajecljal je, bolj potiho … in mi povedal ceno. "Med 40 in 50 evri za štiri tabletke." Vzelo mi je sapo.
"Ampak," je rekel še bolj potiho, "potrebujete beli recept za tole. Brez recepta ni nič." Pogledal sem ga, še vedno malce v šoku od povedane cene, ter mu odgovoril, da sem samo poizvedoval o cenah, "da tega še ne potrebujem". Ni mi verjel. Njegova glava je bila še vedno v položaju Dolorose. Zahvalil sem se in poslovil. Ko sem odhajal, sem videl še vedno določeno stopnjo sočutja v njegovih očeh …
Sesedel sem se v bližnjo slaščičarno. Konec koncev si mora človek ob takih temah in šokih malce popraviti okus. Čokoladni gozdiček je bil dober, kava ne najbolj, a vseeno. Odprl sem našo Ustavo.
53. člen piše, da "država varuje družino, materinstvo, očetovstvo […] ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere," slavni 55. člen pa, da je odločanje "o rojstvih svojih otrok svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok."
No, na primeru enega od kompanije #3moški.com nič od zapisanega ne drži. Država mu ne omogoča ne ustvarjanja družine in ne svobodnega rojstva lastnih otrok. To mu, če že, omogoča le lastna denarnica. No. Njemu že, kaj pa morda tistim, ki so v enaki situaciji, pa si 50 evrov za štiri tablete ne morejo privoščiti?
Če k temu dodam (slavno) izjavo kardinala Franca Rodeta iz leta 2008, da se odgovornost do naroda začne v postelji, lahko hitro ugotovimo, da imamo na Slovenskem resno težavo z udejanjanjem Ustave in njenih določb.
Namesto zaključka
Pravijo, da so pravne določbe namenjene zagotavljanju enakosti. Ampak na dveh primerih, ki sem ju predstavil, se pokaže, kako hitro smo lahko neenaki in nezaščiteni ter prepuščeni sami sebi.
Namen zakonov ni v tem, da nas omejujejo, ampak da nam služijo. In če nam ne pomagajo v najtežjih trenutkih našega hodá v tej solzni dolini, potem je s takimi zakoni res nekaj narobe.
Zatorej, gospe in gospodje na Šubičevi, dreto in smolo v roke. Popravite zakone tako, da bodo v skladu z Ustavo, predvsem, pa tako, da bodo ščitili ljudi v njihovih najtežjih trenutkih. Drugače ne bodo izvoltene samo zakonske določbe, ampak tudi ustavne.
Ampak tega si pa ne želimo, mar ne?
P. s. Član #3moški.com se je strinjal z omembo njegovega primera v tej kolumni.