Volk dlako menja, nravi ne

Po njihovih dosedanjih profilih sodeč in po prevarah, s katerimi so se dokopali do možnosti vladanja, se njihove nravi ne bodo niti malo spremenile. Še huje bo.

Ko v izhodiščih zapišejo, da so za njih v ospredju družina, delo in dom, se ni težko spomniti, kakšen odnos so do teh vrednot imeli v preteklosti. Tolkli so po delu, kot ga je razumela dosedanja vlada, po minimalni plači, nagrajevanju, socialni varnosti, javnem sektorju in delavskih pravicah, nadaljujejo pa z gnevom do sindikatov. Razprava ob tuti fruti interventnem zakonu, ki delo in širšo družbo potiska v neoliberalne okvire, je bila groteskna. Kot napihnjeni baloni so ustoličevali nova pravila, ki jih poslopje državnega zbora ni poznalo – tudi ne v obdobju, ko je hišo zgradila in naselila povojna oblast.

Ko rečejo, da so proti korupciji in kriminaliteti, dobro vemo, kako so vsakič zatrli vse možnosti uveljavitve prepovedi opravljanja javnih funkcij politikom s kriminalno preteklostjo.

Ko v koalicijskem sinopsisu zapišejo, da "sprejemajo zgodovino našega naroda in države takšno, kot je", vsi natančno vemo, da prisegajo le na tisto, ki jo razlagajo sami. Poznamo njihovo spreminjanje in reinterpretiranje zgodovine, kjer so odpor slovenskega naroda postavljali ob bok fašizma in nacizma ter ga z veseljem denuncirali tudi v tujini. Zdaj pravijo, da bodo poudarjali tiste zgodovinske dogodke, ki so nas združevali, in ne tistih, ki so nas razdvajali. A res? Zakaj bi jim verjeli, če je desnica postopoma, načrtno in premišljeno, čez leta oblikovala svojo resnico o naši preteklosti, kot tudi teren, kjer je ravnanje v skladu z moralnimi načeli vse manj vredno.

Predsednik DZ Zoran Stevanović Foto: Ana Kovač

Ko umanjka etika

V tednu, ki je za nami, je bilo kar nekaj pomembnih obeležij in priložnosti spominjanja – od prvomajskih razmišljanj, kaj danes pomeni delo ter kaj je v domačem in tudi v svetovnem merilu pomenila edinstvena OF do ustanovitve prve slovenske vlade po drugi svetovni vojni in obletnice Titovega odhoda ter Marxovega rojstva. Skoraj vsi ti zgodnji majski datumi so bili s strani podpornikov bodoče oblasti oškropljeni z blatom, prikazani kot negativne točke preteklosti ali pa so služili za slabšalni pljuvalnik. Spomin je reševalo nekaj tistih, ki verjamejo v zgodovino ali so jo celo živeli. Pa tudi dobro izvedena državna proslava – najbrž zadnja v nizu profesionalno izvedenih predstav.

Z lažmi in brez sramu

Ko je tok vode vse močnejši, postane zemlja krhka. Brez urejenih vodotokov se lahko zgodi erozija, ki ogrozi bivanje. Nekaj podobnega se nam dogaja na področju etičnih standardov, ko v družbi postopno slabijo občutki, kaj je prav in kaj je narobe.  

Prvak SDS Janez Janša Foto: Ana Kovač Za erozijo spomina in pozabo je treba pripravljati teren. Torej nenehno ponavljati in brez sramu, korak za korakom, ustvarjati vzporedno preteklost. Pred desetletjem je Janez Janša 27. aprila, na dan upora proti okupatorju, objavil, da način praznovanja upora in širjenje laži ne zasluži oznake OF, ampak OF – fuck off!  Češ da je mit o narodno-osvobodilnem boju zgolj življenje v laži.

Kdor prebira Domovino, ne pa knjig ali v DZ ne posluša Martina Premka, najbrž verjame to, kar pravijo danes domoljubi: da prva slovenska vlada v okviru osvobodilnega boja, ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini, ni bila sploh vlada, ampak vojaška hunta (!), torej vojaška in ne civilna oblast. Ker je bila ustanovljena nekaj dni pred koncem vojne, naj bi dobila predznak banditov in ne zmagovalcev nad njimi.

Da ne naštevam naprej preinterpretacije, ki včasih spominjajo na trditve Berlusconijeve vlade, ki je za streljanje slovenskih talcev v Loškem potoku, na katere so merili fašisti, javno trdila, da so talci Italijani, storilci pa Slovenci.

Današnji fantiči

V desetletjih napajanja iz tovrstnih vrelcev zanikanj ali obračanj resnic, poniževanj borcev in bork so zrasli današnji fantiči, pravi "Jugend" vojščaki, ki danes z užitkom in brez vsakršnega obzira zmerjajo predsednico republike za komunjazarko ter v parlamentu grobo napadajo delavske svetovalce in sindikaliste, ki bi jih bilo treba ukiniti, najbrž tako kot je v tridesetih letih storil Hitler.

Ti fantiči brez sramu in celo s ponosom uničujejo spomenike, čemur odrasli fantje celo ploskajo. Nekdanji vrhovni in ustavni sodnik Jan Zobec npr. v Pravni praksi (!) rezanje glave kipa Josipa Broza v Velenju opravičuje kot državljansko nepokorščino, njemu podobni krivoborci, kot je Igor Omerza, pa v isti stanovski reviji utemeljujejo odstranjevanje simbolov kot politično nujnost. Janšev prijatelj Miroslav Pačnik, ki je pohabil odličen spomenik kiparja Avgustinčiča – Tito mu je poziral na zasedanju Avnoja v Jajcu – pa svoje dejanje celo upraviči v knjigi Obglavljeni diktator, izdani pri medijski firmi, ki predstavlja sramoto za novinarski posel. Za obglavitelja je bil Tito diktator, njegovo rezanje glave pa pojasnjuje kot stvar poguma.

Tito pozira za kiparja Augustina Augustinčića. Foto: Wikimedia Commons / Avtor neznan

Bolj ko se poslavljajo še zadnji, ki so preživeli drugo vojno, bolj glasno nam poskušajo manipulanti brisati ves moralni kapital, ki so ga naši starši in stari starši ustvarili v zoperstavljanju okupaciji.

Povezovanje v undergroundu

Izjava, ki jo zdaj zapišejo v izhodiščih za koalicijsko pogodbo, da bodo "gradili na družbenih temeljih, ki nas povezujejo", me spominja na ljubljanski spomenik Žrtvam vseh vojn, ki ga sestavljata dva monolita. Pod zemljo ju povezujejo skupni temelji, ki naj bi brisali razdeljenost družbe na osnovi različnih ideologij. Temelji povezovanja so torej skriti, prisotni kot prispodoba, ki pa jo mora ubraniti le drug civilizacijski temelj: strokovno preučena zgodovina. Vemo, da ta zgodovina ne zanika povojnih krivic in situacij, ki so ljudi med vojno postavile v različne vloge, a tudi ne dopušča, da se z njo politično manipulira. Zato je bilo kar nekaj treznosti v grafitih, ki so se pred leti pojavljali na tem spomeniku, npr.: Nehajte se že igrati partizane in domobrance ali Bodeča žica na meji – trupla v Kolpi!, saj se tema obračunavanj z že obračunanim vidi kot odvračanje od katastrof današnjega sveta. Življenje teče dalje in naplavlja nova trupla.

Grafit na spomeniku vseh žrtev vojn Foto: Majda Širca

Zakaj je prejšnji sistem vreden tolikšnega poniževanja in blatenja še desetletja potem, ko smo ga ob osamosvojitvi odpravili? Zakaj blatenje upora proti okupatorju, čeprav ga priznava in v veliki meri občuduje ves svet ter čeprav nam je posledični socializem omogočal spodobno življenje, no, lahko bi še bolj spodobno, če bi bilo bolj svobodno. Ampak spodbujanje razdvajanja se ne bo nehalo, ker kulturni boj koristi kot podžigalec vrednot desnih strank. Z njimi bodo redili svojo politično moč in preusmerjali pogled od preostalih problemov, ki jim niso in ne bodo kos.

Zato bodo kmalu vrnili muzej osamosvojitve, oklestili društva, ki utrjujejo kulturo spomina, zavračali priseljence (ne pa njihovega suženjskega dela), porezali glave še preostalim spomenikom, tiskali nove učbenike in sedanje vojne, ki kopičijo trupla, ustoličujejo imperialiste, razdvajajo in uničujejo svet, oklicali za dejanja prijateljev.

Normalizacija nepoštenosti

Za staro šolo, ki se je naslanjala na etiko in vest, je veljalo, da laganje in izogibanje posledicam lastnih dejanj ni dostojno. Era populizma postavlja vse to na glavo. Če se poslanec potem, ko brezsramno popljuva predsednico države, loti še zasmehovanja etičnega kodeksa, ki poleg poslovnika definira parlamentarna pravila, češ da je zanj manj vreden od lovskega, bi nas morale zaskrbeti preference volivk in volivcev. Mogoče je nekomu tako korajžno nakladanje všečno, saj zveni podobno kot za šankom. V bistvu pa spodbuja neetično vedenje, ki postane sprejemljivo tudi za druge. Kjerkoli pač – v šoli, na ulici, v medsebojnih odnosih in v družbi na splošno, saj vzori vlečejo, še posebej iz hrama demokracije. Izvotljena načela, ki jih z nevednostjo, poenostavljenim pogledom na svet in hlastanjem po všečnosti poglabljajo "junaki našega časa", vodijo k razvrednotenju družbe. Na prvi pogled ljudje temu celo ploskajo, ker je pač fajn, če ni nič več sveto razen lastnega ega in če se jutri prekliče to, kar se danes obljublja.

Vrnitev v preteklost

Proti družbi brez notranjega kompasa se sploh ni preprosto boriti.

Za štart v prihodnost bi bila najprej potrebna vrnitev v preteklost. Tja, kjer se je rodila demokracija. Potrebovali bi etična sidra, o katerih je npr. Platon pisal štiri stoletja pr. n. št. Kaj pomeni pravičnost posameznika do države, kakšna je zdrava družba in zakaj naj jo vodijo modri, izobraženi vladarji – najbolje kar filozofi, kajti edini resnično razumejo resnico in pomen dobrega.

Majda Širca Foto: Siol.net

Gigesov prstan nevidnosti

Velja se spomniti na mit o pastirju Gigu iz Platonove Države in razprave o pravičnosti. Prstan, ki si ga nadene pastir, ga namreč naredi nevidnega, kar mu omogoči, da brez posledic ubije kralja, zapelje kraljico in prevzame oblast. Primer omenjam zato, ker je večno aktualen in nas sprašuje, ali človek brez nadzora ostane pravičen, ali je pravičnost notranja vrednota ali posledica strahu pred posledicami.

Večina ljudi ravna moralno, ker pač ve, da neetično ravnanje škoduje. Naj preskočim v aktualno situacijo: družbeni dogovor k pravičnosti je vgrajen tudi v parlamentarna pravila, zato obstaja načelo, da nadzor nad funkcioniranjem vitalnih državnih organov, torej nad porabo javnih sredstev ter obveščevalnimi in varnostnimi službami, opravlja opozicija. Če tovrstna odgovornost umanjka, torej če oblast nadzoruje samo sebe, to pomeni padec vrednot, avtokracijo ter totalitaristično in neetično ravnanje.

Izigravanje teh načel, natikanje prstana, ki te naredi nevidnega in sprosti vsa tvoja temna dejanja, smo nekako ponotranjili, ne da bi jih tudi zapisali, saj ni bilo potrebno, ker so bila samoumevna in so v dosedanji parlamentarni zgodovini tudi tako funkcionirala. Zdaj naj bi ta princip izigrali koalicijski prefriganci ob kolaboraciji Resni.ce, ki se je šele ob javnem pritisku izognila vodenju opoziciji namenjenih delovnih teles. Resni.ca je bila ponovno pred resnico, da ne more parkirati zaradi kšefta, temveč zaradi etičnih pravil.

Bo hrbtenica popuščala pod težo koristi?

Etično ravnanje ni samoumevno – zahteva notranjo trdnost, vest in odgovornost. Ker je tega vse manj ali nič, se ob kovanju oblasti soočamo s kar nekaj ostrimi opilki. Poglejmo nekaj takih, ki režejo te dni.

Desni interpreti, ki tako rekoč že vladajo, še veljavnemu premierju očitajo, da ne ravna, kot bi morala tehnična vlada, ko naj bi sprejemala le nujne odločitve. Ob tem pa pozabljajo, da je prav Janševa tehnična vlada pred leti na tiho in skrito paktirala z RKC ter ji mimo vseh pravil predala Blejski otok. Kot če bi za cent ali dva zvišala ceno bencina. Ena tekoča malenkost pač. Predrznost, kaj mi morejo efekt, objestnost, potuhnjenost, koristoljubnost, so kazale na totalitarno razumevanje moči, kjer ni prostora za moralna dejanja.

Med lažjo in utajitvijo spomina ni velike razlike. Na RTV Slovenija bodo menda pohiteli s populistično ukinitvijo mehanizma plačevanja prispevka, ki zagotavlja neodvisnost javnega medija in ga ne sili, da bi klečal pred vsakokratno oblastjo, ki bo nagrajevala le, če bo hrbtenica popustila pod težo koristi.

RTV Slovenija Foto: STA

V tem duhu menjavanje dlak in ne nravi se bo nadaljevalo tudi v kulturi, znanosti, nevladnem sektorju ipd., ker v novi koalicijski garnituri z Resni.co vred ne bodo kar tako odvrgli prstana nevidnosti. Razen če ne bomo mi sami aktivirali svoje moči.

Upravičevanje nadomesti resnico

Ob sestavljanju vlade se odvija teater s kopico sporočil. Ta pasijon ni brez dramaturških vstavkov, čeprav je ključni suspenz umaknjen, saj jim je levi pol odprl čisto pot. Toliko postaj pod težo križa uprizarjajo predvsem zato, da bi krepili vlogo žrtve in da bi se ljudstvo sprijaznjeno, če ne že ploskalo, da nas bo v kaotičnem zgodovinskem trenutku rešila njihova vsemogočna požrtvovalnost. Kaotičnega trenutka ne prepoznajo v obupnem stanju razmer v svetu, ki mu vladajo norci, še manj v vseh korupcijskih aferah, ki bremenijo bodoče nosilce oblasti.

Tone Kajzer Foto: STA Kaotičnost predstavljajo kot posledico levakov, ki so se ukvarjali z zgrešenimi temami, ki niso servisirale elite in praznile kašč v prid večji socialni pravičnosti. Mantra, da bo težko, ampak se bo šef desnice z odločno roko spopadel z razdejanjem, se ob podpori zainteresiranih lobijev postopoma prijema. Predvideni minister Kajzer – tisti, ki je nekoč Janši iz ZDA pošiljal depeše – že plasira namige, da nas bo Bruselj kaznoval; vsa predvolilna zaklinjanja, kdo bo s kom in kdo ne bo, se pozabljajo in utapljajo v polemikah o kavčih oziroma bolje, o nakladanju iz kavča.

Režiser bodoče vlade vidi dlje kot preostali. Obramboslovne strategije in kilometrina mu koristijo tako pri določanju vodji predsednikov zanj kompatibilnih političnih strank – prav mučno je npr. poslušati Tonina, kako mu po brci zdaj lošči čevlje – kot pri Logarju, ki v slabo odigrani stranski vlogi lahko le čaka, kdaj bo iztrošen zletel z odra.

Predpostavljam, da ga tudi vprašanje plačevanja glasov Stevanoviću ne skrbi pretirano, čeprav je potencialno lahko največja korupcijska zgodba. V tem kontekstu se dobro spominjam Zmaga Jelinčiča, ki je vrsto let s svojo stranko bdel nad parlamentarnimi glasovanji kot tisti jeziček na tehtnici, ki je lahko zapečatil usodo še tako dobrih predlogov. "A si prepričana, da mu ne bi plačali, kar zahteva?" je komentiral predsednik vlade potem, ko sem kot ministrica za kulturo Plemenitemu brezpogojno zavrnila izplačilo druge tranše – prvo tranšo so mu nakazali moji predhodniki in ni bila niti malo nežna. Ob tem je poudaril točno to: on je vendarle jeziček na tehtnici. Šlo je za primer neupravičenega plačila za odkup prvih odtisov slovenskega denarja. Verjemite mi, takrat res ni bilo fajn.

In tudi zdaj ne bo.

Mnenja Kaj boš rekel mulcu?

Mnenja Bomo volili dostojanstvo ali politično blato?

Novice Bomo volili lepe in prazne besede?