Naj planinska koča
Četrtek, 23. 7. 2026, 11.54
1 mesec, 1 teden
Gorska reševalna služba Celje
Ko zazvoni telefon, vse drugo za trenutek izgine #intervju
Gore privlačijo vedno več ljudi. V njih iščemo mir, razglede, gibanje in odmik od vsakdana, vendar se lahko razmere na poti hitro spremenijo. Zdrs, nenadno poslabšanje vremena, izčrpanost in napačna presoja so lahko dovolj, da se prijeten izlet spremeni v nevarno preizkušnjo. Takrat na pomoč priskočijo gorski reševalci. To so prostovoljci, ki ob klicu prekinejo delo, družinske obveznosti ali prosti čas in se osredotočijo le na eno: kako čim hitreje in varneje pomagati človeku v stiski.
O tem, kaj se dogaja od trenutka, ko zazvoni telefon, do prihoda na kraj nesreče, smo se pogovarjali z Gašperjem Knezom, predsednikom Postaje GRS Celje, inštruktorjem gorskega reševanja in članom komisije za izobraževanje novih kandidatov. Pojasnil je, zakaj je nesreč v gorah vse več, katere napake pohodniki najpogosteje ponavljajo, kako zahtevno je usposabljanje reševalcev ter zakaj so pri njihovem delu poleg znanja in izkušenj pomembni tudi ustrezna oprema, sodobna tehnologija in zanesljivo terensko vozilo.
Gašper Knez se je gorskim reševalcem pridružil na začetku svoje alpinistične poti, ko sta ga v celjsko postajo povabila prijatelja, s katerima je plezal. Delo ga je hitro pritegnilo, danes pa je predsednik Postaje GRS Celje, inštruktor gorskega reševanja ter sodeluje pri izobraževanju in preverjanju znanja novih kandidatov za gorske reševalce.
Ko pride klic, se vse drugo za trenutek ustavi
Gorski reševalci nimajo klasičnega delovnika. Ko ni intervencij, živijo popolnoma običajno življenje, hodijo v službo, preživljajo čas z družino, trenirajo in se posvečajo svojim dejavnostim. Ko zazvoni telefon, pa se način razmišljanja v trenutku spremeni.
”Takrat se osredotočiš samo na reševalno akcijo, kaj se je zgodilo, kako bo potekala in kaj potrebuješ s sabo,“ pojasnjuje Gašper Knez. Sam ima zato v avtomobilu vedno pripravljen reševalni nahrbtnik in čevlje, da se lahko na teren odpravi tudi neposredno iz službe. Če je vodja intervencije, že med vožnjo usklajuje informacije, preverja razmere in načrtuje potek reševanja.
Največ nesreč povzročijo zdrsi, intervencij pa je vse več
Po njegovih izkušnjah so najpogostejši vzrok nesreč v gorah zdrsi. Do njih lahko pride zaradi spolzkega terena, snega, utrujenosti ali preslabe psihofizične pripravljenosti. Pogoste so tudi različne poškodbe, predvsem zlomi, pri alpinističnih padcih pa so posledice lahko še precej hujše.
Ustrezna obutev, kakovostne čelade in druga sodobnejša zaščitna oprema sicer pomagajo zmanjševati resnost nekaterih poškodb, vendar je skupno število nesreč danes bistveno večje kot nekoč.
Knez ocenjuje, da se je v približno dveh desetletjih število intervencij v Sloveniji povečalo s približno 300 ali 400 na do 800 na leto. K temu prispevata večja priljubljenost pohodništva in rast turizma, zlasti na najbolj obiskanih območjih.
Do samostojnega reševalca vodi več let usposabljanja
Pot do samostojnega gorskega reševalca se praviloma začne v alpinističnem okolju, v katerem izkušenejši člani opazijo posameznike z ustreznim znanjem, sposobnostmi in pripravljenostjo za takšno delo.
Kandidat najprej opravi osebni razgovor, nato pa postane pripravnik. Usposabljanje običajno traja dve do tri leta, odvisno od tega, kako hitro usvoji zahtevane tehnike. Sledi izpit pred komisijo, razdeljen na letni in zimski del.
Knez poudarja, da so merila danes stroga, saj pri znanju, ki je neposredno povezano z varnostjo reševalcev in ponesrečencev, ni prostora za površnost. Na celjskem območju zanimanja za delo ne primanjkuje, povprečna starost članov pa je okoli 40 let oziroma nekoliko več.
Najtežje je takrat, ko gre za življenje ali smrt
Najzahtevnejše so intervencije, pri katerih je poškodovanec v kritičnem stanju. Takrat mora reševalec kljub pritisku, slabemu vremenu in težkemu terenu delovati mirno, zbrano in brez panike.
”Ko veš, da je nekdo na meji med življenjem in smrtjo, je najtežje,“ pravi Knez. Med akcijo adrenalin pogosto potisne utrujenost in nelagodje v ozadje, težji pa so lahko trenutki po njej. Psihološka podpora za reševalce se v sistemu še razvija, odziv na težke prizore pa je zelo odvisen od posameznika. Nekateri dogodek hitreje predelajo, pri drugih se lahko posledice pokažejo v obliki nespečnosti ali dolgotrajnejše stiske.
Lažja oprema, sodobna tehnologija, a teren ostaja enako zahteven
Čeprav se je delo gorskih reševalcev z leti precej razvilo, ostajajo osnovna načela enaka, na teren moraš biti pripravljen v vsakem trenutku. Vsak reševalec ima zato vedno pri sebi osnovno osebno opremo: rezervna oblačila, komplet prve pomoči, plezalni pas, vponke, čelado, rokavice, čelno svetilko in zaščitna očala, ki pridejo prav tudi ob pristanku helikopterja, ko rotor dviguje prah in kamenje.
Dobra novica je, da je sodobna oprema precej lažja kot nekoč. Kot pojasnjuje Knez, se je teža osebne opreme v zadnjih letih zmanjšala s približno osmih na štiri kilograme, kar za reševalce pri večurnih intervencijah pomeni veliko razliko.
Pomemben del njihovega dela danes je tudi tehnologija. Vsak član ima radijsko postajo, pri iskanju in orientaciji pa si pomagajo z GPS-napravami ter telefonskimi aplikacijami, v katerih lahko hitro določijo koordinate ponesrečenca.
Posebej intenzivno sodobne navigacijske sisteme uporabljajo ekipe za reševanje izpod plazov in vodniki reševalnih psov, pri čemer je natančnost iskanja še toliko pomembnejša. Kljub vsej tehnologiji pa Knez poudarja, da nobena naprava ne more nadomestiti znanja, izkušenj in dobre presoje na terenu.
Dacia Duster – vozilo, ki gorske reševalce pripelje čim bližje ponesrečencu
Vsaka minuta je pri reševanju pomembna, zato je možnost, da se reševalci z vozilom poškodovancu čim bolj približajo, velika prednost. Prav zato imajo pomembno vlogo pri delu reševalcev tudi terenska vozila.
Kot poudarja Gašper Knez, jim Dacia Duster zaradi štirikolesnega pogona, velike oddaljenosti od tal in terenskih zmogljivosti omogoča vožnjo po kolovozih, gozdnih vlakah in drugih zahtevnih poteh, kamor z običajnim osebnim avtomobilom ne bi mogli. Prav njegova okretnost je po besedah Kneza ena največjih prednosti, saj se lahko pripelje tudi tja, kjer večja terenska vozila nimajo več prostora za manevriranje.
Kot drugo prednost Dacie Duster navaja njeno kompaktnost. Zaradi ravno pravih dimenzij se lahko pripelje tudi na mesta, kjer večja terenska vozila ne morejo več nadaljevati poti. Obenem je dovolj prostorna, da prevaža pet reševalcev z osebno opremo, z dodatnim strešnim kovčkom pa še precej druge reševalne opreme.
Knez je posebej pohvalil sistem za pomoč pri vožnji po strmem klancu navzdol, saj samodejno uravnava hitrost vozila in vozniku omogoča varnejši spust po zahtevnem terenu. ”Na splošno bi rekel, da Dacia Duster zelo dobro deluje kot celota,“ ocenjuje Knez.
Kaj ponuja Dacia Duster?
Ni naključje, da je Dacia Duster že vrsto let ena najbolj prepoznavnih izbir med vozniki, ki se pogosto podajajo na pot tudi zunaj asfaltiranih cest. Kombinacija robustnosti, uporabnosti in dostopnosti jo uvršča med najpriljubljenejše SUV-je v svojem razredu.
Poleg preizkušenih terenskih zmogljivosti ponuja tudi številne sodobne rešitve za udobnejšo, varnejšo vožnjo.
Med njenimi prednostmi so:
- brezžična povezljivost Apple CarPlay™ in Android Auto™,
- sodoben večmedijski sistem za preprosto upravljanje funkcij vozila,
- prostorna notranjost z veliko uporabnimi odlagalnimi površinami,
- možnost dodatnega strešnega kovčka za prevoz več opreme,
- številni sistemi za pomoč vozniku, ki povečujejo varnost in udobje vožnje,
- robustna zasnova, štirikolesni pogon (4 × 4) in velika oddaljenost od tal za samozavestno vožnjo tudi zunaj asfaltiranih cest.
Več informacij o Dacii Duster najdete na uradni spletni strani Dacie.
Največ nesreč se začne že doma
Po besedah Gašperja Kneza se največ težav ne zgodi v gorah, ampak že pred odhodom nanje. Najpogostejše napake ostajajo neprimerna obutev, pomanjkljiva oprema, slaba telesna pripravljenost in podcenjevanje vremenskih razmer. Veliko pohodnikov se na pot odpravi prepozno, ko jih na najbolj izpostavljenih delih poti že ujame vročina ali popoldanske nevihte.
Zato svetuje, da si vsak najprej izbere cilj, ki ustreza njegovim psihofizičnim sposobnostim, nato preveri vremensko napoved in šele zatem pripravi opremo.
V nahrbtniku po njegovem mnenju ne bi smeli manjkati rezervna oblačila in komplet prve pomoči, pri zahtevnejših poteh pa tudi čelada. Na zavarovanih planinskih poteh je obvezen tudi samovarovalni komplet, ki lahko ob morebitnem zdrsu prepreči najhujše.
V dolini poletje, nekaj sto metrov višje pa še vedno zima
Marsikoga preseneti, da najnevarnejši čas za obisk gora ni nujno sredi zime. Knez opozarja predvsem na prehod iz poletja v jesen, ko lahko visokogorje pobeli prvi sneg, še bolj pa na pomlad in začetek poletja. Takrat je v dolini lahko že skoraj poletna vročina, na severnih pobočjih pa vztrajajo trda snežišča, ki jih številni pohodniki podcenijo.
Prav tam se zgodi veliko nevarnih zdrsov. Ljudje pogosto nimajo derez in cepina, saj menijo, da jih zaradi visokih temperatur v dolini ne bodo potrebovali. Dovolj je že nekaj metrov trdega snega, da ob zdrsu izgubijo nadzor in se hudo poškodujejo.
Knez se spominja primera izpred nekaj tednov, ko je pohodniku na snežišču zdrsnilo, na srečo pa se je vse skupaj končalo brez hujših posledic. Takšni primeri po njegovih besedah vsako leto znova dokazujejo, da razmere v gorah pogosto nimajo veliko skupnega z vremenom v dolini.
Oprema pomaga le tistemu, ki jo zna uporabljati
Gašper Knez opaža, da so slovenski pohodniki danes na splošno precej bolje pripravljeni kot pred 20 leti. Vedno več jih uporablja čelado, samovarovalni komplet, dereze in cepin, predvsem pa bolje spremljajo vremenske razmere ter opozorila gorskih reševalcev. K večji varnosti veliko prispeva tudi preventivno ozaveščanje, ki ga izvajajo v Gorski reševalni zvezi Slovenije.
Ob tem opozarja, da sama oprema še ne zagotavlja varnosti. Če je ne znamo pravilno uporabljati, je lahko celo nevarna. Spominja se pohodnika, ki je imel na zavarovani planinski poti sicer ves potreben komplet, vendar je bil namesto na jeklenico pripet nase.
Prav tako poudarja, da se nemalokrat zgodi, da so pohodniki za pohodniška oblačila pripravljeni odšteti kar zajeten kupček denarja, prihraniti pa želijo prav pri samovarovalnem kompletu. ”Zaradi takih odločitev se ljudje poškodujejo ali pa se zgodijo še hujše posledice,“ opozarja Knez.
Prav zato postaje GRS vsako leto organizirajo tečaje varne hoje v gorah. Na njih udeleženci spoznajo pravilno uporabo cepina, derez in lavinske opreme, se seznanijo z osnovami gibanja po zasneženem terenu ter izvedo več o vremenu in snežnih razmerah.
Tečaji običajno potekajo pred zimsko sezono, odziv pa je po njegovih besedah iz leta v leto dober. Ljudje znanje namreč pridobijo neposredno od izkušenih gorskih reševalcev in ga nato lažje uporabijo v praksi.
Od izčrpanosti do odlepljenega podplata – kdaj gorski reševalci dobijo klic na pomoč?
Čeprav številne intervencije vključujejo hude poškodbe, gorske reševalce vse pogosteje pokličejo tudi zaradi precenjenih sposobnosti ali neustrezne opreme. Kot pravi Knez, se dogaja, da pohodniki med turo ugotovijo, da preprosto ne zmorejo več sestopa ali pa jih preseneti na videz banalna težava. Med bolj nenavadnimi primeri so tudi odlepljeni podplati pohodnih čevljev, ki zaradi starosti in vročine med hojo preprosto odpadejo, zato ljudje ne morejo več varno nadaljevati poti.
Čeprav se takšni razlogi komu morda zdijo nepomembni, jih reševalci vedno obravnavajo resno. Za navidezno izčrpanostjo se lahko skriva zdravstvena težava, zato nihče ne more vnaprej vedeti, kako resno je stanje. Večina pohodnikov po njegovih izkušnjah pri reševanju dobro sodeluje in upošteva navodila reševalcev. Kadar je teren zelo strm ali spolzek, jih zaradi večjega občutka varnosti navežejo na vrv in jih varno pospremijo v dolino.
Tudi gorski reševalci se včasih obrnejo nazaj
Čeprav velja, da gorski reševalci vedno priskočijo na pomoč, obstajajo razmere, v katerih bi bilo nadaljevanje reševanja prenevarno tudi zanje. Knez se spominja primera dveh madžarskih pohodnikov, ki sta zašla s poti, ponoči pa je v gorah zapadlo skoraj pol metra snega. Ekipi iz Celja in Kamnika sta se odpravili na pomoč, vendar sta morali zaradi zelo nevarnih razmer akcijo prekiniti. Pohodnika so reševalci dosegli šele naslednji dan, ko se je vreme izboljšalo.
Takšne odločitve niso lahke, poudarja Knez, vendar mora biti varnost reševalcev vedno na prvem mestu. »Ne gre za to, da ne bi želeli pomagati. Včasih se preprosto ne da,« pojasnjuje. Gorski reševalci so prostovoljci, ki pomagajo v najtežjih razmerah, vendar tudi oni ne smejo tvegati, če bi s tem ogrozili svoje življenje in posledično celotno reševalno akcijo.
Slovenci so danes bolj pripravljeni, a nepremišljenih odločitev še ni konec
Po oceni Gašperja Kneza se je odnos Slovencev do varnosti v gorah v zadnjih letih opazno izboljšal. Pohodniki na splošno bolje spremljajo vremenske napovedi, pogosteje uporabljajo zaščitno opremo in se bolj zavedajo, da zahtevne ture zahtevajo tudi ustrezno pripravo. Če je bil nekoč plezalni pas na zavarovani planinski poti marsikomu odveč, je danes takšna oprema postala nekaj popolnoma običajnega.
Razlike med domačimi in tujimi obiskovalci po njegovem mnenju niso tako izrazite, kot bi si morda mislili. Med obojimi najdemo zelo dobro pripravljene planince, pa tudi takšne, ki se v gore odpravijo v mestnih copatah, brez vode, z neprimernimi oblačili ali brez osnovnega poznavanja poti. Tudi nekdaj pogosti stereotipi o turistih v natikačih so danes precej redkejši. Veseli ga tudi, da je odnos do narave boljši kot nekoč. Večina pohodnikov odpadke odnese v dolino, čeprav se še vedno najdejo posamezniki, ki za seboj pustijo robčke ali odpadno embalažo.
Reševalne akcije, ki jih ne pozabiš
V letih prostovoljnega dela se je nabralo veliko zgodb, ki so Gašperju Knezu ostale v spominu. Ena najpretresljivejših se ni zgodila visoko v gorah, temveč pod slapom Rinka. Med fotografiranjem družine je z vrha priletel kamen in hudo poškodoval mladoletno osebo. Na kraju je bil po naključju tudi grški zdravstveni reševalec in poškodovanca je z osnovno opremo oskrbel do prihoda gorskih reševalcev. "Takrat vidiš, kako nemočen si lahko v takšnih razmerah," se spominja Knez.
Med akcijami pa ostajajo tudi takšne, pri katerih ne gre za poškodbe. Spominja se treh Madžark, ki so se zaradi napačne ocene poti ponoči znašle na zahtevnem terenu. Čeprav so bile razmeroma dobro pripravljene in so imele s seboj celo spalne vreče, na neprimernem terenu niso mogle postaviti prenočišča, hkrati pa tudi niso imele ustreznih svetilk, zato so se odločile poklicati na pomoč. Reševalci so jih ponoči varno pospremili v dolino. Kljub zahtevnim okoliščinam je bilo vzdušje ves čas sproščeno, pohodnice pa so bile predvsem hvaležne, da se je zgodba srečno končala.
"Prva polovica poti je vedno lažja kot druga"
Na koncu pogovora Gašper Knez opozarja, da se pri pohodništvu ne gre zanašati na ocene drugih, da je neka pot lahka, saj je zahtevnost za vsakega posameznika drugačna.
Njegova misel je preprosta, vendar zelo zgovorna: "Prva polovica poti je vedno lažja kot druga." Na vrhu, ko je cilj dosežen, smo šele na polovici izleta. Pravi preizkus pogosto sledi med sestopom, ko so noge že utrujene, koncentracija popusti, teren pa ostaja enako zahteven.
Prav zato velja njegovo najpomembnejše priporočilo vsem, ki se odpravljajo v gore: odpravite se premišljeno, dobro pripravljeni in ob pravem času. Tako bo izlet ostal lep spomin, gorski reševalci pa bodo lahko ostali tam, kjer si najbolj želijo biti, v pripravljenosti, ne pa na intervenciji.
