Bomo volili dostojanstvo ali politično blato?

"Kaj ni to revolucija, da jaz sama tak živim in se tolčem skozi življenje?"

Utrujena vdova, večkrat zavrnjena, proletarka, polnokrvna, a vedno na novo razočarana Karolina zaupa svoja hrepenenja moškemu, za katerega meni, da je vendarle pravi. Govori mu, da je včasih mislila, da bo v življenju vse v redu, če bo pridno delala, ampak … sedaj se komajda prebija, njeno življenje pa je izpraznjeno in polno osamljenosti: "Na televiziji samo neki govori, borbe, kup neke zgodovine … pa revolucija," pravi tipu, ki ga njene besede ne ganejo preveč. "Kaj ni to revolucija, da jaz sama tak živim in se tolčem skozi življenje?" nadaljuje, ne da bi zmogla povedati to, kar ji res manjka: srečno in izpopolnjeno bivanje.

Foto: Thinkstock In prav zato gre na volitve. Za možnost, da ne bi bila vsaka osebna zgodba trda borba skozi življenje, oropana zadovoljstva. Četudi je v našem glasu, ki ga oddamo na volitvah, vpisanih nešteto zgodb, razlogov, uporov, pričakovanj, zarot ali pa želja, gre v bistvu vedno za upanje, da se nam ne bi bilo treba žalostno, prikrajšano in nesrečno tolči skozi življenje.

Modernizirani represivni prijemi iz preteklosti

Bližje kot smo volilni nedelji, bolj se širijo avtoritarne prakse iz nekdanjega sistema. Desni pol, ki se proklamira za najbolj zasluženega pri vzpostavitvi nove države, se rad zateka prav k metodam totalitarnega režima, kot mu pravijo in ki ga obsojajo povsod, kjer je to mogoče – s posebnim elanom pa prav v predvolilnem času. S svojo državo obračunavajo v kinematografih – tu jim pomaga cerkev – ali pa v evropskem parlamentu, kjer se pritožujejo, da je Slovenija nedemokratična, njena zgodovina pa totalitarna, ne pa antifašistična. No, te dni so v evropski parlament dostavili knjigo, ki naj bi z očitki o sodelovanju z jugoslovansko tajno policijo kompromitirala našo komisarko in s tem seveda tudi državo. Ne prvič. Slovenska desnica tako z denunciantstvom v tujini pridno udejanja drugačno razumevanje naše zgodovine. Po volitvah bi lahko celo izbrisala osvobodilni boj, dokončno premetala arhive in zgradila nov muzej.

Ampak prav metode, ki so jih v stari državi prakticirale represivne tajne službe policije in državne varnosti, se sedaj v modernizirani obliki uporabljajo s tempiranimi objavami različnih prisluškovanj, skrivoma posnetih pogovorov, najbrž obdelanih ali v celoti sproduciranih posnetkov. Ker niso v prid levi opciji, bi jih lahko mirno pripisali desnici in njenemu interesnemu ozadju, saj jim ponarejanje in lepljenje dokumentov, kraja in nespoštovanje avtorskih pravic ter neskrupulozno manipuliranje niti malo ni tuje.

Krhanje zaupanja

Ni važno, ali so nosilci tega početja eni ali drugi, prav tako ni pomembno, ali ustvarjajo virtualne posnetke ali skrivoma posnete pogovore ali pa objavljajo približno avtentične zabeležke. V vsakem primeru gre za nevarna in kazniva dejanja, ki bi morala biti resno procesirana, sporna vsebina – če je resnična – pa raziskana. Četudi kaže, da poti do njih puščajo sledi, ki bodo mogoče razkrite že pred objavo tega zapisa, bo škoda že narejena. Pokazala se bo v porastu nezaupanja v državo, v politiko nasploh, v pravni sistem, varnost in kot dvom o vsakomur okrog nas, celo o lastni senci. Da ne omenjam krhanja medijskega prostora, kjer se bo resno novinarstvo vse bolj umikalo zaželenim spletnim vulgarnostim, bizarnostim in intrigam. 

Ta opozorila sem si takrat razlagala z govoricami, da SDS-u v kampanji pomagajo Izraelci. V nadaljevanju se je to nekako povezalo s četrtkovo sejo vlade, ko ni prišlo do odločitve o naši pridružitvi tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem.

Vsekakor se velja spomniti besed, ki jih je ob začetku volilne kampanje pomenljivo izrekla predsednica države Nataša Pirc Musar, ko je opozorila na nevarnosti v digitalnem prostoru, zlasti na kibernetske napade, dezinformacije in verjetnost vtikanja in financiranja tujih držav v volitve. Ta opozorila sem si takrat razlagala z govoricami, da SDS-u v kampanji pomagajo Izraelci. V nadaljevanju se je to nekako povezalo s četrtkovo sejo vlade, ko ni prišlo do odločitve o naši pridružitvi tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem.

Hm. Če sklepam pravilno, gre za zelo resen problem.

Aferaštvo nekoč in danes

Pred volitvami je bilo vedno prisotno aferaštvo, s katerim se ni le lovilo volivcev, ampak tudi prekrivalo in preusmerjalo fokus iz pravih na slepilna vprašanja. Drugačnost tokratnih volitev je zagotovo v histeričnosti in hitrosti vsega dogajanja: nemudoma se terja odgovore na izzivanja, pričakuje se takojšnjo delovanje organov pregona, teme hitro odnesejo novi škandali, še preden se pojavijo odgovori, hitroroke splošne floskule prekrivajo neznanje, za argumente ni časa niti materiala – če pa že je, izzovejo dvome, ki ravno tako puščajo sledi. A niso vsi isti.

Lahko si sicer še predstavljamo nastavljanje mikrofonov, ki so jih v stari jugi in v zgodnjih bondih v hotelske sobe, vtičnice, slušalke, lestence nameščali obveščevalci – najraje disidentom, novinarjem in razumnikom, seveda. A današnja digitalna virtuoznost je v primerjavi z zgodnjimi "ročnimi deli" ohranila le osnovno bistvo, staro kot Judežev prst, torej vdor v realnost z namenom manipuliranja z njo. Ne gre le za to, da se v teh skrbno tempiranih objavah iščejo konkretnosti, temveč tudi zato, da se z njimi priskuti politiko, vnese nezaupanje v odločitve in politične akterje ter posredno volivkam in volivcem sporoči, da nima smisla odhajati na volišče. Če pa že, potem naj se da glas tistemu oziroma tisti, ki je v teh podtaknjenih objavah žrtev. A prave žrtve smo samo mi, ki se tem dozam zastrupljanja ne moremo ali znamo izogniti.

Foto: Reuters, Shutterstock

Pogosta so razmišljanja, da nima smisla odhajati na volitve, da nobena izbira ni dovolj dobra, da en glas ničesar ne spremeni in da ne velja participirati pri nizki politični kulturi. A tako umikanje pomeni, da dajemo moč tistim, s katerimi ne delimo naših vrednot.

Videti je, da nikoli ni bilo tako podivjano, kot je sedaj. A kaj bi pričakovali drugega, ko se je svet, in z njim tudi naša desnica, strgal iz verig? Bolj kot je blato globoko in bolj kot se v politični kulturi dosega novo dno, bolj bi nas morale govorice, potvorjena realnost, insinuacije, vulgarnosti, zmerljivke, laži, slinjenje in manipuliranje siliti v to, da začenjamo uporabljati svojo glavo in presojati, kdo je kdo: je Resnica res resnica ali preračunljiva laž, imajo Demokrati zgolj novo dlako, je Prerod po nemarnem ob sapo in kateri so pravi interesi tistih strank, ki ne dosegajo parlamentarnega roba?

Na volitve so prihajali tudi v samokolnicah

Tistemu, ki meni, da je vseeno, ali odloča ali ne, bi z veseljem pokazala koščke vtisov iz novembra 1945, ko so ljudje prvič odhajali na volitve in ko so lahko prvič volile tudi ženske. Črno-beli, redko prikazani posnetki kažejo na evforičen zanos: vidimo staro žensko, ki jo sorodniki vozijo na volišče v samokolnici, in močne fante, ki smeje nosijo gibalno ovirane po stopinjicah. V na pol razrušenem, a s cvetjem posutem prostoru visijo na rjuhah popisani pozivi: Vsi na volišča! Ali ste že volili?

Seveda je bila takrat zapolnjena samo ena lista, tesno povezana s partizanskim gibanjem. Volilna kroglica za to listo je pristala v eni skrinjici, črna kroglica proti Narodni fronti pa v drugi.

Duh črno-belih kroglic

Kroglice, ki so olajšale delo številnim nepismenim, so kmalu izginile, ne pa tudi njen duh v prenesenem smislu. Na eni strani že desetletja dominira dobro ukrojena, disciplinirana in prav versko zanesena enobarvna stranka, ki z večletno dominacijo enega igralca predstavlja kontinuiteto takratnih črno-belih kroglic in v veliki meri zmanjšuje družbeni dialog.

Borba, da ostane še naprej v igri, je na tokratnih volitvah toliko bolj žilava, ker se njen dolgoletni vodja zaveda odtekanja političnega časa, pred njim pa je še kar nekaj za nas usodnih sprememb, ki jih meni postoriti: od maščevanj za prikrajšana leta, ko je imela v državi primat nasprotna pozicija, do utirjenja poti po sledeh svetovnih imperialističnih norcev in požigalcev sveta.

Vrednote kopnijo

Naše glasove pretežno usmerjajo vrednote, ki jih zastopajo stranke in posamezniki. O kulturi se v kampanjah in na soočanjih redko govori, četudi se prav v okviru kulture, etike in estetike luščijo vrednote, razumevanje resnice, laži, božjih in vrednostnih zapovedi, pomeni sovraštva, argumentiranja, retorike, paradoksov in več ali manj vsega, kar je povezano s filozofijo bivanja in politično kulturo.  Velik problem teh volitev, kot ga vidim danes, je prav v domeni etičnih prvin politične kulture.

Da ne omenjam mrtve odmrznjene podgane, ki mi je bila v darilnem paketu dostavljena v državni zbor. Zato, ker nisem marala Janše, mi je bilo sporočeno.

Politična kultura se je tudi v preteklosti spogledovala s primitivizmom, ki sem ga bila večkrat deležna tudi sama, ne le z Ruparjevimi vulgarnimi insinuacijami, temveč tudi številnimi poniževanji, ki so slonela na očitkih, da je politika kurba in da so vsi del iste greznice.

Da ne omenjam mrtve odmrznjene podgane, ki mi je bila v darilnem paketu dostavljena v državni zbor. Zato, ker nisem marala Janše, mi je bilo sporočeno. Če bi takrat temu gnusnemu dejanju vsi skupaj bolj glasno rekli, da je nedopustno in strašljivo, mogoče ne bi danes po volilnih plakatih tako samoumevno viseli kadavri.

Goebbelsove podgane

Spomnimo, da je Goebbels, preden so Žide pošiljali v koncentracijska taborišča, te v propagandnih filmih videl kot zajedavske podgane. Rekel je, da cvileče podgane ustvarijo večji čustveni vtis in izzovejo več gnusobe kot ljudje.

Pljuvanje po politikih kar tako in vsepovprek pripomore k negativni selekciji, saj si malokdo želi soočati s podcenjevanjem in zaničevanjem dela, ob zavedanju, da je upravljanje z javnimi zadevami presneto zahtevna umetnost, ki predpostavlja znanje, širino, razumevanje možnega in spoštovanje prav(n)ega. Ustvarja se vtis, da ni pravzaprav nihče vreden našega glasu.

V taki atmosferi se še posebej težko znajdemo ženske. Očitno še ni nastopil čas, ko bi postale ženske kvote samoumevne in ne zakonska nuja, kot smo menile včasih, ko smo leta 2000 spreminjali ustavo in kmalu zatem zakonodajo o minimalnem deležu kandidatov vsakega spola. Naj spomnim, da je bilo na prvih demokratičnih volitvah izvoljenih le 4,6 odstotka, na zadnjih pa kar 40 odstotkov poslank. Na tokratnih volitvah jih bo najbrž izvoljenih manj, ker jih nekaj manj kandidira – upam, da ne na slabo izvoljivih mestih.

Ob relativno dobri zastopanosti žensk v politiki velja povedati, da ob odpiranju poti ženskam niso nikoli umanjkala posmehovanja, ki so jih izrekali moški – tudi Jelinčič, ki se še vedno ponuja na volitvah, ali pa Borut Pahor, ki je s svojimi populističnimi kampanjami okužil tudi volitve današnjega časa. Pred nedeljskimi volitvami naj spomnim tudi na tovrstne nizke udarce: Osmi marec je dan za udarec, zato želim vsem ženskam dobre udarce! ... Ajde miška mala, gremo! ... Jaz bi vam odredil zakonsko obvezni pregled mednožja … Ženska mora ustvarjati vzdušje, da se bo moški vedno z veseljem vračal domov …

Grem na volitve!

Foto: Siol.net