Nedelja, 5. 4. 2026, 4.00
1 teden, 4 dni
Velikonočni intervju
Nadškof Stanislav Zore: Ni težava, da Cerkev sredstva ima – pomembno je, kako in za kaj jih uporabi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,38
"To je naloga Cerkve v vseh časih, vseh okoljih, na vseh celinah in med vsemi rasami: prinašati evangelij Jezusa Kristusa, ki je vesela vest. Ta vesela vest pa je, da Bog ni nikoli naredil križa čez človeka, nad njim nikoli ne obupa, ampak vztrajno zaupa, mu prihaja naproti in ga rešuje iz vseh mogočih položajev, v katere zabrede sam ali pa ga vanje potegne življenje," nam je v velikonočnem intervjuju dejal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. V pogovoru je spregovoril tudi o zahtevnih časih za slovensko Cerkev, ki so polni izzivov, vlogi Cerkve v javnem prostoru, preteklih slabostih, ki so Cerkev oslabile, ter tudi svojem srečanju s papežem Leonom XIV. in osebni veri. "Seveda so, zlasti v prvih mesecih, ko sem prišel na škofijo. To nikakor niso bile procesije, do neke mere pa so me nekateri poznali že od prej. Zdaj s takšnimi pobudami praktično ne prihajajo več," je odgovoril na vprašanje, ali so tudi k njemu z namenom lobiranja prihajali določeni posamezniki, ter pojasnil, da tega vpliva danes ni več, saj je proti njemu imun in neobčutljiv.
Gospod nadškof, praznujemo veliko noč, največji krščanski praznik, s katerim se spominjamo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Kakšno je glavno sporočilo praznika, ki bi ga posredovali tako vernim kot nevernim?
Sporočilo tega praznika je predvsem, da se lahko včasih v življenju zgodijo težke stvari. Včasih se nam zdi, da se življenje stemni in da se vsa obzorja zaprejo. Ta praznik pa nam govori, da je tudi od groba naprej življenje, za katero nas je osvobodil in nam ga odprl Jezus Kristus. Pomembno je v življenju pogled dvigniti in ne biti osredotočen zgolj na stvari, ki so težke.
Na ta način lahko začneš videti stvari, ki jih morda sicer spregledamo, a vendarle človeku prinesejo novo upanje in tudi nov pogum za to, da naredi naslednji korak in da gre v naslednji dan ali projekt. To je praznik, ki življenju daje življenje tudi takrat, ko je zahtevno.
Cerkev je skozi vso svojo zgodovino ostajala zvesta sporočilu, spreminjala pa so se sredstva prenosa tega sporočila.
Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore se je rodil 7. septembra 1958 v vasi Znojile v župniji Sela pri Kamniku. Prve štiri razrede osnove šole je obiskoval v podružnični šoli na Selih, osemletko pa je dokončal v Kamniku ter se vpisal na gimnazijo v Kamniku. Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Od leta 1980 je služil vojaški rok v Koprivnici in Varaždinu, nato pa nadaljeval študij teologije, iz katere je leta 1984 diplomiral. Leta 1985 je prejel mašniško posvečenje.Po novi maši je kaplansko službo najprej opravljal v župniji svetega Frančiška v Šiški, potem pa še na več mestih. Večkrat je bil hišni predstojnik, je zapisano na spletni strani ljubljanske nadškofije.
Preden ga je papež Frančišek na god sv. Frančiška Asiškega 4. oktobra 2014 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita, je zasedal številne položaje v slovenski Cerkvi. Za škofovsko geslo si je izbral svetopisemske besede: "Veselite se v Gospodu." Med letoma 2017 in 2022 je bil tudi predsednik Slovenske škofovske konference.
Se verni in neverni obračajo na vas, da jim pomagate z nasveti, kako naj se s postom najbolje pripravijo na ta praznik?
Prav posebej se nihče ne obrača name, zagotovo pa se pogovarjajo z našimi duhovniki. Vse naše oznanilo je vedno usmerjeno k temu, da bi ljudem pomagali, da bi praznike ter njihovo vsebino kot kristjani lahko doživljati čim bolj polno. Zagotovo so med njimi bolj verni, drugi morda manj verni oziroma nekateri tradicionalno verni. Prav ti drugi se ustavijo bolj pri običajih, prvi pa so bolj zasidrani v vsebini.
Gotovo pa k temu veliko pripomore dobra postna priprava, ko gre človek skozi post in se sreča sam s seboj ter tisto resničnostjo, ki ni vedno lepa. Lahko jo prečisti, zato da zažari tisto, kar je v njem dobrega in kar je v posamezniku resnično božjega. Da se ugleda kot božje bitje in v sebi dovoli božjo podobo ter da ta podoba potem tudi prek dobre, temeljite spovedi zažari v velikonočnem praznovanju. To pa je vstajenje Jezusa Kristusa in zagotovilo našega vstajenja, če bomo Jezusa sprejeli in hodili za njim.
"Vsekakor se zavedamo te težave. Ob dejstvu, da se številke nižajo in jih je seveda treba gledati v sklopu neke celovite presoje, ne zgolj v samih številkah, vemo, da se je v Sloveniji število rojstev praktično prepolovilo. Predlani se je rodilo nekaj več kot 16 tisoč otrok. Naslednje vprašanje, ki se nam postavlja, je, koliko je teh otrok v krščanskih in koliko jih je sploh še v katoliških družinah, če govorimo samo o Katoliški cerkvi. Zdi se, da je takih le dobra polovica vseh rojstev. To avtomatsko pomeni precej drastično znižanje številk."
Kako vidite vlogo Cerkve v sodobni, vse bolj sekularni družbi?
Vidim jo takšno, kot je bila vedno. Jezus je učencem na začetku njihovega poslanstva rekel: "Pojdite po vsem svetu in učite vse narode." In to je naloga Cerkve v vseh časih, vseh okoljih, na vseh celinah in med vsemi rasami: prinašati evangelij Jezusa Kristusa, ki je vesela vest. Ta vesela vest pa je, da Bog ni nikoli naredil križa čez človeka, nad njim nikoli ne obupa, ampak vztrajno zaupa, mu prihaja naproti in ga rešuje iz vseh mogočih položajev, v katere zabrede sam ali pa ga vanje potegne življenje. Cerkev odpira to razsežnost upanja, ki ga temu svetu odpira in podarja Bog.
Kakšno vlogo bi morala imeti po vašem mnenju Cerkev v Sloveniji v javnem prostoru in kako odgovarjate tistim, ki pri določenih temah strogo zagovarjajo ločitev države in Cerkve?
Bolj pravilno je reči, da gre za ločitev države in cerkvenih skupnosti, ker to zajema vse skupnosti. Pri nas se običajno uporablja izraz Cerkev, pri čemer imamo v mislih Katoliško cerkev, ker je očitno komu bolj na poti kot katere od drugih verskih skupnosti.
Ločitev med državo in cerkvenimi (verskimi) skupnostmi pravzaprav pomeni, da ima vsak pravico živeti tisto temeljno poslanstvo, ki mu ga drugi ne more preprečevati. Da bi na primer država začela sprejemati zakone in predpise, ki bi govorili o cerkvenem nauku in cerkveni disciplini in tako naprej – tako preprosto ne gre.
"Bog ni nikoli naredil križa čez človeka, nad njim nikoli ne obupa, ampak vztrajno zaupa, mu prihaja naproti in ga rešuje iz vseh mogočih položajev, v katere zabrede sam ali pa ga vanje potegne življenje. Cerkev odpira to razsežnost upanja, ki ga temu svetu odpira in podarja Bog."
Ni pa ta ločitev države in verskih skupnosti nikakor mišljena v smislu izločenosti, kot se to pri nas večkrat razume. To bi namreč pomenilo, da nekdo, ki je veren, ne more biti državljan. In nekdo, ki je državljan, ne more biti veren oziroma mora biti veren na skrivaj. Da mora svojo vero živeti v zakristiji ali pa znotraj nekega zaprtega občestva, morda le še doma ali na vrtu, drugje pa ne. V tem primeru pa nam zdrava pamet pove, da je to nemogoče. Kristjan si vedno in povsod. Kristjan si v cerkvi, v molitvi doma, v odnosu s sosedi, na delovnem mestu, v javnem življenju ter živiš svoja krščanska načela in zagovarjaš svoje krščanske vrednote.
Če tega kot posameznik ne storiš, pomeni, da si zatajil svoje krščanstvo in svojega Boga ter stopil nekam ven iz svoje vere. To pa bi bilo močno nasilje nad vernimi ljudmi katerekoli vere. Zato tukaj ne gre za izločenost, ampak za to, da kristjan ali katerikoli drugi vernik živi svojo vero tudi kot državljan.
Ob praznikih so praviloma cerkve bolj polne, pridejo tako tisti, ki bogoslužje redno obiskujejo, kot tudi tisti, ki v cerkev zaidejo nekajkrat na leto. V preostalih delih leta pa je upad bolj viden; predvsem med tednom se bogoslužij redno udeležujejo le starejši verniki. Kako slovenska Cerkev gleda na to težavo in ali se stanje na tem področju kaj spreminja?
Vsekakor se zavedamo te težave. Ob dejstvu, da se številke nižajo in jih je seveda treba gledati v sklopu neke celovite presoje, ne zgolj v samih številkah, vemo, da se je v Sloveniji število rojstev praktično prepolovilo. Predlani se je rodilo nekaj več kot 16 tisoč otrok. Naslednje vprašanje, ki se nam postavlja, je, koliko je teh otrok v krščanskih in koliko jih je sploh še v katoliških družinah, če govorimo samo o Katoliški cerkvi. Zdi se, da je takih le dobra polovica vseh rojstev. To avtomatsko pomeni precej drastično znižanje številk.
V letu mojega rojstva se je rodilo krepko čez 28 tisoč otrok, torej več kot 12 tisoč več kot dandanes letno v Sloveniji. To število je veliko kot ena ne najmanjših slovenskih občin. To bi morala biti skrb države in ne samo nekaj, kar se dogaja Cerkvi. Praznimo se.
"Nekih ukrepov, kot so moraliziranje ali kaj podobnega v tem smislu, nimamo na voljo. Imamo pa Boga, Jezusov evangelij in zgodovino Cerkve, ki je zagotovo pri našem narodu premalo cenjena in premalo poznana."
Druga stvar, ki jo lahko vidimo istočasno, ko se te številke nižajo, pa je, kako se vera naših ljudi prečiščuje. Nekateri nekajkrat na leto, za praznike, pridejo v cerkev in to so tisti, ki verujejo iz izročila. Vsi ti izražajo neko potrebo po sporočilu upanja, po oznanilu vstajenja, ne nazadnje po blagoslovu, ki je zelo nazoren izraz, kako človek potrebuje Boga in božje v svojem življenju. Mi smo zato veseli vseh.
Po drugi strani pa občestvo postaja vedno bolj prečiščeno. Vera tistih, ki prihajajo, je osebna vera. Taki ne prihajajo zaradi okolja, ampak zaradi svojega odnosa do Boga. Tukaj se zaznava prebujanje mladih; v zadnjih letih narašča število katehumenov, torej tistih, ki se odločijo za vstop v Cerkev, in teh je približno za trideset odstotkov več letno. V glavnem gre za mlade ljudi, ki se za to odločijo zaradi svoje vere in ker so odkrili Boga.
Njihovo življenje je skladno z njihovo vero, saj to niso ljudje, ki bi nekje živeli vero in bili drugje samo šolarji ali študenti. Ti ljudje so verni v vseh okoljih. Cerkev res postaja to, kar je Jezus zanjo rekel že na samem začetku, torej sol in kvas – nekaj, kar prinaša v življenje nekaj dodatnega. To je njeno poslanstvo in njena naloga, zato se ne smemo bati majhnega števila. Groza pa bi bila, če ti ne bi bili zares to, kar so. Ampak hvala Bogu so.
Imate morda v pripravi kakšne ukrepe, s katerimi bi spodbudili vernike k bolj rednemu in množičnemu obiskovanju bogoslužij, ali pa način, kako bi vernike vseh starosti nagovorili k temu?
Nekih ukrepov, kot so moraliziranje ali kaj podobnega v tem smislu, nimamo na voljo. Imamo pa Boga, Jezusov evangelij in zgodovino Cerkve, ki je zagotovo pri našem narodu premalo cenjena in premalo poznana. Ali obratno: premalo poznana in zato premalo cenjena. Kaj pa ostane našemu narodu, če izbrišemo vse tisto, kar je v ta prostor in v naš čas prinesla vera generacij pred nami? Kaj ostane od kulture, jezika in tako naprej?
Imamo to zgodovino in konec koncev tudi svoje pričevanje ter naše oznanilo, ki je šepavo, in tudi naše pričevanje ni vedno ravno vrhunsko. Ampak tako, kakor lepo v neki svoji darovanjski pesmi zapiše Kahlil Gibran: "Kdo me bo nadomestil?" je vprašalo zahajajoče sonce. "Storila bom, kar bom mogla," je rekla lončena svetilka. In mi, lončene svetilke, v svojem delovanju storimo, kar moremo, z Božjo pomočjo.
"Ko smo včasih zaskrbljeni, kaj bo z našo družbo, kaj bo z našo prihodnostjo, kaj bo s tem zahodnim svetom, je moje trdno prepričanje, da bo mladi rod, ki zdaj raste skozi srednješolsko obdobje in začetke študentskih let, Zahodu vrnil Zahod," je prepričan ljubljanski nadškof.
Kako lahko Cerkev nagovori mlajše generacije na bolj sodoben način?
Ko smo včasih zaskrbljeni, kaj bo z našo družbo, kaj bo z našo prihodnostjo, kaj bo s tem zahodnim svetom, je moje trdno prepričanje, da bo mladi rod, ki zdaj raste skozi srednješolsko obdobje in začetke študentskih let, Zahodu vrnil Zahod. To, kar ima ves svet v predstavah takrat, ko želi živeti tako, kakor vidi na Zahodu, je pri nas ista zgodba. Vidim mlade ljudi, ki verujejo in mi včasih tudi izprašujejo vest – po njihovi globini, trdnosti in pogumu. Zato jih bomo še naprej spremljali, jim oznanjali in jim delili zakramente ter vedno znova prosili Svetega duha, naj nadaljuje v njih to rast, to življenje in ta polet.
Nekih ukrepov, kot so moraliziranje ali kaj podobnega v tem smislu, nimamo na voljo. Imamo pa Boga, Jezusov evangelij in zgodovino Cerkve, ki je zagotovo pri našem narodu premalo cenjena in premalo poznana.
Ena izmed tovrstnih dobrih praks je tudi delovanje duhovnika oziroma župnika Martina Goloba v Grosupljem ter drugih duhovnikov, ki vernike nagovarjajo tudi prek družbenih omrežij. Nekateri se želijo mladim približati z modernejšimi pristopi: uvedbo sodobne krščanske glasbe in drugih novosti. Kako vidite Golobov in njihov način delovanja v smislu evangelizacije in tudi priljubljenosti, ki so jo s tem dosegli?
Vse te stvari se dogajajo. Cerkev je skozi vso svojo zgodovino ostajala zvesta sporočilu, spreminjala pa so se sredstva prenosa tega sporočila. Jezus ni zapisal niti ene besede. Apostol Pavel je v prvih desetletjih po Kristusu napisal celo vrsto pisem različnim cerkvenim skupnostim, ki so nastajale, zato da jih je spodbujal, opominjal in jim oznanjal vero. Cerkev je potem sledila temu istemu načelu skozi vso zgodovino.
Ko se je pojavil tisk, je začela Cerkev tiskati Sveto pismo, druga duhovna besedila in druge spodbudne stvari. Navsezadnje se lahko vprašamo, katera je najstarejša slovenska založba – to je Mohorjeva družba, ob kateri so se naši ljudje naučili brati, razmišljati, se tudi učili verovati ter ohranjali neko lepoto duše.
V današnjem času so se pojavili elektronski mediji, radio in televizija. Koliko časa je že minilo od tedaj, ko je takratni papež prvič po radiu povedal tisti fantastični govor! Tu so tudi televizija in digitalni mediji, ki jih uporabljamo zato, da posredujemo to isto sporočilo. Nekateri imajo pri tem karizmo kot Martin, mi, ki smo še iz drugih časov, pa te medije uporabljamo s pomočjo drugih. Gre za to, da se sporočilo širi in da ga vsak širi v skladu s karizmo, ki jo premore. Če bi se nekdo na vsak način skušal uveljaviti nekje, kjer nima daru, bi postal smešen in prazen. Vsak mora delovati v skladu z darovi, ki jih ima. To je pravzaprav Božja volja za oznanjevalca: oznanjaj s tem, kar si!
"Če bi se nekdo na vsak način skušal uveljaviti nekje, kjer nima daru, bi postal smešen in prazen. Vsak mora delovati v skladu z darovi, ki jih ima. To je pravzaprav Božja volja za oznanjevalca: oznanjaj s tem, kar si!"
Kakšne so nevarnosti ali pasti, ki lahko prežijo na duhovnike, ki se bolj javno izpostavijo (tudi na družbenih omrežjih)?
Vsekakor je najpomembnejše, da smo zvesti obljubi, ki smo jo dali, da bomo oznanjali evangelij v skladu z naukom in učenjem Cerkve. Nevarnost pri tem je, da te posrka želja po priljubljenosti in želja po všečkih. Takrat si na slabi poti in takrat si zgrešil smer, zato sem vesel, ker vem, da imajo duhovniki, ki so bolj prisotni na teh omrežjih, svojega stalnega duhovnega spremljevalca, s katerim se pogovarjajo, posvetujejo ter mu dajo v presojo stvari, ki jih naredijo.
Gre za starodavno prakso Cerkve – duhovno spremljanje, ki je prisotno od najstarejših časov. Jezus je svoje učence poslal oznanjevat po dva in dva. To danes v župnijah in v raznih službah ni mogoče. Vseeno pa je to nekdo, ki z duhovnikom hodi skozi življenje, iskanje in je njegov duhovni spremljevalec ter na ta način izpolnjuje Jezusovo naročilo oziroma njegovo metodo oznanjevanja. Na ta način gresta po dva in dva v oznanjevanje.
Kako se Cerkev spoprijema z izgubo zaupanja zaradi preteklih škandalov?
Mislim, da je Cerkev skozi vso svojo zgodovino doživljala vzpone in padce, razcvet in krize in vedno znova je bil čas preizkušnje hkrati tudi čas prečiščenja, ko se je Cerkev bolj zavestno vrnila k svojemu izvoru, h Kristusu in k pristni duhovnosti. Spoznala je, da v življenju kristjana in v življenju duhovnika ne more biti igre ali pa predstave za ljudstvo, ampak mora biti pristnost, s katero njegovo življenje samo postane del sporočila. To velja tudi danes.
Zagotovo so pretekli škandali za Cerkev zahtevne in težke preizkušnje. Preizkušnja, v kateri nas je lahko dostikrat sram, ter preizkušnja, v kateri mnogi duhovniki doživljajo krivico, ker se med vsemi duhovniki potegne nekakšen enačaj in vse vržejo v isti koš, kar je velika krivica.
Hkrati pa verjamemo in si prizadevamo za to, da bi tudi skozi to preizkušnjo postajali bolj pristno to, za kar smo poklicani: Kristusovi duhovniki, Kristusova Cerkev ter še vedno sol in kvas v tem svetu – ob priznavanju svoje grešnosti in ob kesanju zanjo.
"Zagotovo so pretekli škandali za Cerkev zahtevne in težke preizkušnje. Preizkušnja, v kateri nas je lahko dostikrat sram, ter preizkušnja, v kateri mnogi duhovniki doživljajo krivico, ker se med vsemi duhovniki potegne nekakšen enačaj in vse vržejo v isti koš, kar je velika krivica."
Kaj konkretno lahko naredite za večjo transparentnost in odprtost?
Konkretni koraki se delajo že kar nekaj časa. V teh zadnjih letih in desetletjih je nastala cela vrsta postopkov, po katerih se ravna ob prijavah (ob spolnih in drugih zlorabah, op. a.), po drugi strani pa nastajajo zelo konkretni dokumenti za zaščito mladih in ranljivih odraslih ter za preprečevanje takšnih pojavov. Za to se pravzaprav trudimo ves čas.
Po drugi strani se vsako prijavo, ki pride, vzame zares in se jo obravnava po predvidenih postopkih, zato da pri teh postopkih nihče ne odloča po občutkih. Drugače lahko na ta način nekomu spregledaš vse, pri drugem pa iščeš iglo v senu. Zato morajo biti postopki urejeni po korakih, pravični morajo biti tudi ukrepi in ti morajo biti čim bližje resnici. In prav za to gre pri celotni stvari.
Verjamem, da je ta zavest v Cerkvi zdaj dovolj jasna, in upam, da bo vedno bolj postajala jasna tudi v družbi kot taki. Vemo, da ni nobenega dela družbe, ki bi bil pred to strahoto varen. Zdi se mi zelo pomembno, da se tega začne zavedati družba in da na to postane pozorna – vse od družine naprej.
"Verjamem, da je ta zavest v Cerkvi zdaj dovolj jasna, in upam, da bo vedno bolj postajala jasna tudi v družbi kot taki. Vemo, da ni nobenega dela družbe, ki bi bil pred to strahoto varen. Zdi se mi zelo pomembno, da se tega začne zavedati družba in da na to postane pozorna – vse od družine naprej," meni nadškof Zore.
Tudi papež Leon XIV. se je v svojem delovanju zavzel za transparentnost, jasnost in pravico, tako v postopku zoper nekdanjega slovenskega jezuita Marka Ivana Rupnika kot tudi v preostalih primerih, ki so pretresli javnost. Menite, da je kot vrhovni poglavar Rimskokatoliške cerkve na tem področju storil vse, kar je v njegovi moči, in dovolj jasno zavzel stališče ničelne tolerance do spolnih prestopkov znotraj Cerkve?
On je jasno povedal, na kaj mora biti Cerkev pozorna in v kateri smeri mora delovati. Verjamem, da bo, kolikor bo le v njegovi moči, spodbujal vse pristojne ustanove, da bodo delovale v skladu s sprejetimi normami in predpisi. In to je pomembno. Pomembno je, da stvar poteka in da ni kampanjska, ampak da se sproti odpre vsaka težava, se jo pogleda in razreši v skladu z veljavnimi predpisi. Za to bo prek ustanov skrbel še naprej.
"Verjamem, da bo, kolikor bo le v njegovi moči, spodbujal vse pristojne ustanove, da bodo delovale v skladu s sprejetimi normami in predpisi," je o delovanju papeža Leonu XIV. in njegovem prizadevanju za ničelno toleranco do spolnih prestopkov jasen Zore.
Ste se z njim v tem času že srečali? S čim vas je do zdaj morda najbolj presenetil?
Z njim sem se srečal, še preden je postal papež, ko je bil prefekt dikasterija za škofe, in že trikrat tudi v sedanjem obdobju, ko je papež. Seveda so bila to kratkotrajna srečanja, a vendarle ga na njih lahko začutiš kot človeka in so bila v tem smislu dovolj dolga.
Najprej me je izredno presenetil njegov življenjepis. Vsa priprava njegovega življenja se zdi, kot da bi bila usmerjena v njegovo izvolitev za papeža. Mislim, da so tako široke izkušnje Cerkve, kot jih ima on, zelo redke. Imel jih je že v samem procesu izobraževanja, vse od osnovne šole naprej pa vse do različnih vodstvenih služb, ki jih je opravljal: v redovništvu, v škofovstvu, na dikasteriju za škofe. Ima toliko izkušenj, da lahko samo občuduješ to previdnost, ki je vodila njegovo življenje vse do točke, ko je bil razmeroma hitro izvoljen za papeža. Prepričan sem, da ga bo ta previdnost spremljala tudi naprej v njegovi papeški službi.
Druga stvar pa je njegova izjemna sposobnost poslušanja. Nikoli ne seže v besedo, ampak sogovornika posluša in mu pusti, da pove svojo misel do konca. Prav tako nobene teme ne izpusti in se dotakne vsega, kar ima namen v pogovoru odpreti. Kolikor mi ga je uspelo spoznati, se mi zdi tudi odločen in nezaletav. Ko pa določeno stvar spozna, se zanjo odloči. Skratka: posluša, se pogovarja, presodi in odloči. Krasnega papeža imamo!
"Druga stvar pa je njegova izjemna sposobnost poslušanja. Nikoli ne seže v besedo, ampak sogovornika posluša in mu pusti, da pove svojo misel do konca. Prav tako nobene teme ne izpusti in se dotakne vsega, kar ima namen v pogovoru odpreti," pove o papežu Leonu XIV., s katerim se je že večkrat srečal.
Katere so ključne točke oziroma ključna področja, ki jih je oziroma jih bo papež Leon XIV. odprl v svojem pontifikatu in na katerih utegne doseči največji napredek?
Vsekakor bo, kot smo že lahko zasledili v njegovih prvih mesecih delovanja, deloval povezovalno. Zelo si prizadeva, da se razpoke v Cerkvi in svetu ne bi širile ter da različnosti ne bi postale razdor ali celo razkol. To je zelo pomembno področje njegovega delovanja tako v Cerkvi kot svetu, saj odgovarja na Jezusovo prošnjo pri zadnji večerji, ko je prosil svojega Očeta, naj bomo vsi eno, kakor je on z Očetom.
Drugo področje je njegovo vztrajno pozivanje k prenehanju nasilja, k ustavitvi vojn ter poziv k diplomaciji (k pogovorom). Dialog je tisti, ki stvari premakne naprej, vojna pa samo uničuje življenja in svet. To bo nedvomno močno področje njegovega delovanja in žal se bojim, da mu, dokler bo papež, za pozivanje k miru in razorožitvi ne bo zmanjkalo priložnosti.
Za novo leto je papež zapisal zelo zanimivo sporočilo z naslovom Razorožen in razorožujoč mir. Mnogi so se spraševali, kakšen je ta razoroženi mir. Danes namreč živimo v oboroženem miru in v nas je zasidran koncept, da mir zagotavlja samo orožje. Ravnamo se tudi po znanem reku, da če želiš mir, se pripravljaj na vojno. Razoroženi mir pa je tisti, ki se zgodi v vrtu Getsemani, ko vojaki pridejo po Jezusa, ga primejo, Peter vzame meč in udari proti vojakom, Jezus pa mu reče: "Spravi meč." To je razoroženi mir in samo takšen mir lahko na koncu razorožuje. Prav zato verjamem, da bo to eno od močnih področij skozi ves njegov pontifikat.
Naprej bo peljal tudi proces sinodalnosti s svojimi južnoameriškimi izkušnjami, saj je južnoameriško Cerkev doživel od blizu, tako kot pred njim papež Frančišek, ki je prihajal iz Južne Amerike.
Hkrati gre za moža, ki moli in veruje ter zaupa v Boga in tudi v svetega Avguština, saj ni govora, v katerem ne bi omenil kakšne izmed njegovih misli. Zaupa tudi v Božjo mater, ki jo povabi na koncu vsakega srečanja in vsake pridige ter pove, da ji zaupa skupnost, ki jo nagovarja.
Papež je pred kratkim ob obisku Monaka obsodil vse večjo vrzel med bogatimi in revnimi. Menite, da bi morala Cerkev slediti zgledu uboštva (tako materialnega kot duhovnega) svetega Frančiška Asiškega in drugih podobno delujočih svetnikov?
Tu smo na zelo zanimivem in pomembnem področju. Lahko bi pogledali v zgodovino, v same začetke Cerkve, a bom izhajal iz našega konkretnega življenja. Nekoč me je novinar vprašal o bogastvu Cerkve. Odvrnil sem s protivprašanjem: koliko je po njegovem mnenju vreden en zlati oltar, na primer iz vrhunca baroka? Odgovoril je, da gre za neprecenljivo vrednost. Nadaljeval sem z vprašanjem, koliko po njegovem mnenju ta oltar prinaša dohodka, a na to ni imel odgovora. Gre namreč samo za strošek, saj je treba zanj v materialnem smislu skrbeti in ga vzdrževati.
Kljub temu pa prinaša občutek za lepoto, občudovanje, odpira pogled v nebesa – in to so tiste stvari, ki so res neprecenljive. Pomembno je, da v sebi ohranjamo čut za lepo, plemenito, dobro in ustvarjalno, saj to presega čas in trenutek, v katerem nastane, ter je skozi stoletja enako močno kot takrat, ko je nastalo.
"Cerkev določeno premoženje potrebuje, da vzdržuje vso to lepoto, ki ji je zaupana."
Cerkev določeno premoženje potrebuje, da vzdržuje vso to lepoto, ki ji je zaupana. Poleg tega potrebuje tudi sredstva za strukture, ki jih potrebuje za svoje delovanje. Če imamo skupnost kristjanov, potrebujemo cerkev – in če imamo cerkev, potrebujemo sredstva najprej za gradnjo in nato za vzdrževanje. Cerkev je skozi vso svojo zgodovino delovala na kulturnem in vzgojnem področju, kulturne in vzgojne ustanove pa za svoje delovanje prav tako potrebujejo sredstva.
Skozi vso svojo zgodovino je Cerkev delovala tudi na dobrodelnem področju, celo v času, ko je bilo to prepovedano. Vedno so se našli načini, da smo bili blizu revežem. Gre za tisoče ur dela in milijone sredstev, ki jih namenjajo škofijske in župnijske karitas. Sredstva so namenjena vsem, ki potrebujejo pomoč: nekateri potrebujejo pakete živil, drugi podporne pogovore – in vse to se jim nudi.
Če pa bi Cerkev ta sredstva kopičila ter bi škofje in duhovniki živeli razkošno, potem smo spet tam, kjer smo zgrešili bistvo in ne oznanjamo več evangelija. Ni problem, da Cerkev sredstva ima – pomembno je, kako in zakaj jih uporabi. To je ključno merilo.
V zadnjih tednih smo lahko slišali o različnih lobijih in vplivnih posameznikih, ki želijo iz ozadja voditi politiko, a so javnosti dokaj nepoznani. Je podobno tudi v Cerkvi? Ali glede določenih zadev na cerkvene dostojanstvenike z igro moči vplivajo posamezniki? So k vam kdaj pristopili podobni posamezniki?
Seveda so, zlasti v prvih mesecih, ko sem prišel na škofijo. To nikakor niso bile procesije, do neke mere pa so me nekateri poznali že od prej. Zdaj praktično s takšnimi pobudami ne prihajajo več, ker vedo, da sem na to imun in neobčutljiv, zato tega vpliva danes ni več. So pa seveda spodbude posameznikov in teh sem vesel. Predlagajo na primer, da naj kot Cerkev pomagamo pri ohranjanju vrednot našega naroda, na katerih je ta narod zrasel in na katerih bo obstal. Brez teh vrednot je naša prihodnost kratkega daha in tudi ni videti nič kaj razveseljiva. Gre za prošnjo, da naj bomo to, kar smo, torej oznanjevalci evangelija in tisti, ki skrbijo za človekovo duhovno in etično oziroma moralno stran. Teh posameznikov pa sem vesel, saj vedo, čemu je Cerkev namenjena.
"Zdaj praktično s takšnimi pobudami ne prihajajo več, ker vedo, da sem na to imun in neobčutljiv, zato tega vpliva danes ni več. So pa seveda spodbude posameznikov in teh sem vesel. Predlagajo na primer, da naj kot Cerkev pomagamo pri ohranjanju vrednot našega naroda, na katerih je ta narod zrasel in na katerih bo obstal. Brez teh vrednot je naša prihodnost kratkega daha in tudi ni videti nič kaj razveseljiva," o različnih posameznikih, ki bi pri njem lobirali, pove ljubljanski nadškof.
Kakšno vlogo imajo danes v slovenski Cerkvi nekdanji visoki cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi upokojeni kardinal Franc Rode? Ali tudi kdaj svetujejo in dajejo določene usmeritve pri vprašanjih, ki se dotikajo poti slovenske Cerkve?
V Cerkvi je stvar popolnoma jasna: papež, škof in župnik. Tako je postavljena hierarhija odločanja. Posvetovalna telesa uradno imamo, pa tudi duhovniški svet, zbor svetovalcev in gospodarski svet – in z njimi se posvetujemo. Imamo srečanja dekanov, s katerimi se posvetujemo, na teh srečanjih pa je razprava vsebinska in se na njih ne odloča.
S temi gospodi, torej upokojenimi škofi, nadškofi in kardinali, imamo lepe odnose in smo jim hvaležni za vse, kar so naredili za slovensko Cerkev. Kardinal Rode je veliko naredil tudi za Cerkev v svetu. Hkrati pa so ti možje dovolj zreli in modri, da se jim ni treba vmešavati ali na kakršenkoli način vsiljevati svojega mnenja v današnje življenje slovenske Cerkve. Vem pa, da za našo Cerkev vztrajno molijo in spremljajo njeno življenje. Tako da ni takega vpliva z njihove strani, za katerega bi nekateri očitno radi, da bi bil. Je pa nenehni molitveni vpliv in za to sem jim hvaležen.
"S temi gospodi, torej upokojenimi škofi, nadškofi in kardinali, imamo lepe odnose in smo jim hvaležni za vse, kar so naredili za slovensko Cerkev. Kardinal Rode je veliko naredil tudi za Cerkev v svetu."
V zadnjih letih se škofje soočate s pomanjkanjem duhovniškega kadra, kar vodi v združevanje in ukinitev manjših župnij. Kako se s tem soočate na ravni škofij in kaj lahko na tem področju storite?
Ko govorimo o združevanju župnij, ne gre le za posledico manjšega števila duhovnikov in njihove povprečne starosti, ampak je to tudi posledica zmanjševanja določenih občestev. Občestva postanejo tako majhna, da ni več tistega polnega liturgičnega in duhovnega življenja, zato taka občestva potrebujejo povezavo oziroma zlitje z nekim večjim občestvom. Če dam preprost primer: imeti dva ali tri otroke v razredu verouka ni dobro, kakor to tudi ni dobro v šolskem razredu. To ne gre, saj se prekine polnost pedagoškega procesa, in zato potrebujejo večje občestvo.
Tudi mi še ne razumemo in nam še ni jasno, kaj nam Bog pripoveduje s tem zmanjšanjem duhovnih poklicev. Je pa to neka tema in pomembno vprašanje, ki ga naslovimo ob vsakem srečanju z župnijami in župnijskimi občestvi. Sam osebno menim, da se bo stvar spreminjala s poglobljeno vero, ki jo je že videti pri kristjanih in pri mladih. To je tisti odgovor na problem pomanjkanja duhovnih poklicev, ki je navzoč predvsem v zahodnem svetu. Verjamem, da se bodo tudi na tem področju stvari spremenile, čeprav nam zaradi tega v tem trenutku ni nič lažje. Ampak obstaja prihodnost.
"Tudi mi še ne razumemo in nam še ni jasno, kaj nam Bog pripoveduje s tem zmanjšanjem duhovnih poklicev. To pa je neka tema in pomembno vprašanje, ki ga naslovimo ob vsakem srečanju z župnijami in župnijskimi občestvi," nam zaupa nadškof Zore.
Lani ste omenili, da so razmerja med številom novih maš (torej novih duhovnikov) in pogrebov duhovnikov strašna. Kaj lahko storite na tem področju, da se bodo tudi mladi fantje odločali za to poslanstvo, in kako se duhovniki, ki že opravljajo ta poklic, vsak dan spopadajo s povečanim obsegom dela?
Mlade moške, ki se bodo odločili za duhovniški poklic, lahko privabimo s pristnostjo in globino. Danes nekdo v duhovništvo ne bo šel zaradi statusa, kariere ali drugih podobnih stvari. Šel bo zato, ker vidi Cerkev, ki veruje, in duhovnike, ki so duhovniki, čeprav so po značaju zelo različni. A vsak izmed njih živi iz Kristusa, saj je on tisti vir, kjer duhovniško življenje in njihova duhovnost dobivata moč. To jih bo prepričalo, poleg tega pa tudi njihov osebni odnos, njihova osebna molitev in tisti potrebni pogum, da živiš vero tam, kamor te Bog pokliče.
Če bi se Cerkev prilagajala svetu, bi prenehala biti sol in kvas, ker je svet ne bi več potreboval. Postala bi sama sebi namen in izginila, ker ne bi imela več sporočila in ne bi imela svetu ničesar več dati.
Če je to duhovništvo, pa v duhovništvu. K temu jih tudi spodbujamo. Ne govorimo več samo o duhovnih poklicih. Že večkrat sem spregovoril, da je vsak izmed nas poklican v svoj poklic, na primer mož in žena – vsak v svojo vlogo in v njun medsebojni odnos. Ali pa biti poklican v vlogo očeta in mame, kot kristjan in kot želi Bog. Želim si, da vsi začnemo poslušati Boga, njegova povabila in odgovorimo nanje. Bolj kot se bo ta način odprtosti za Boga uveljavljal v Cerkvi, več bo tudi duhovnih poklicev.
Ali se Cerkev dovolj hitro prilagaja spremembam v družbi ali zaostaja? Kje vidite mejo med tradicijo in nujnimi spremembami ter katere so stvari, ki bi jih Cerkev morala premisliti ali celo spremeniti (na primer glede vprašanja duhovnic in celibata)?
Cerkev se svetu ne prilagaja v sporočilu, oznanilu ali vsebini. Skozi ves čas pa se prilagaja v sredstvih in načinu oznanjanja. Če bi se Cerkev prilagajala svetu, bi prenehala biti sol in kvas, ker je svet ne bi več potreboval. Postala bi sama sebi namen in izginila, ker ne bi imela več sporočila in ne bi imela svetu ničesar več dati. Zato mirno rečem: Cerkev se svetu ne prilagaja in se ne bo prilagajala. Bo pa prilagajala način oznanjevanja. Kaj bo prihodnost prinesla, bomo še videli, a Cerkev bo to uporabila, da oznanja ta isti evangelij, besedo, ki se je učlovečila.
Mislim, da se duhovnice v Katoliški cerkvi ne bodo zgodile; sicer bomo nehali biti Katoliška cerkev. Kot bi to veljalo za Pravoslavno cerkev, če bi se to pojavilo ali vpeljalo pri njih. To je značilno za Anglikanske in Luteranske cerkve, Katoliška in Pravoslavna pa tega nimata in ne bosta imeli.
Drugo je vprašanje poročenih mož. Za zdaj je to vprašanje, ki se občasno naslavlja, vendar je odgovor še vedno odločen – ne. Tak je tudi iz zelo praktičnih razlogov. Ko včasih dobim to vprašanje, rečem, da bi bil v Katoliški cerkvi poročeni duhovnik greh zoper družinsko življenje. Namreč, če bi imel otroke in ženo, so oni dopoldne, ko je on do neke mere prost, v službi in šoli. Zvečer pa, ko bi se oni vrnili domov, bi imel poročeni duhovnik do poznega večera različne pastoralne dejavnosti: skupine, mladinske skupine, zakonske skupine itd. Za konec tedna, ko naj bi družina največ časa preživela skupaj, pa ima duhovnik največ pastoralnega dela in je najbolj zaposlen.
Iz osebnega pogovora za pravoslavne duhovnike vem, da nekateri čutijo stisko, ker se ne morejo dovolj posvetiti družini. To pomeni, da ni dobro imeti družino in zanjo ne najti časa ter ne biti prisoten. Zato iz tega čisto življenjskega razloga ne vidim, da bi bilo dobro, če bi bili katoliški duhovniki poročeni.
Kaj vas kot nadškofa pri vašem delu najbolj navdihuje in kaj predstavlja največje izzive?
Gotovo to, da je zelo lepo srečati ljudi po župnijah, mladino in nekajkrat na leto tudi mlade v Zavodu svetega Stanislava, ko lahko samo občuduješ vso njihovo ustvarjalnost in navdušenje. Kako ne bi bil tudi poln hvaležnosti za vse te ljudi v župnijskih karitas, ki, kot sem rekel, dajo na tisoče ur za ljudi, ki potrebujejo njihovo besedo, ušesa in roko, s tem pa seveda tudi svojo ljubezen in molitev. Ko doživiš pristnost in spontanost otrok, se zaveš, kakšna velika prihodnost jih čaka. Za nekatere izmed njih se vprašaš, kakšen genij bo zrasel iz vsakega posameznika. A ne genij v inovacijskem procesu, ampak v čisto človeškem. Izzivi so vsakodnevne stvari, ki jih je treba reševati. Pri njih se po navadi usedemo s pristojnimi, se pogovorimo in poiščemo način, kako neko zadrego ali zadevo rešiti. Tudi teh ne zmanjka.
Kako ohranjate osebno vero in notranji mir?
Molim zanjo iz dneva v dan, ker vem, da bi se brez molitve za vero ta posušila. Podobno kot če drevesu porežeš korenine. Tako bi se brez molitve in bližine z Bogom posušil tudi škof. Tu je kdaj pa kdaj tudi pogovor s kakšnim človekom, v katerem začutiš njegovo globino in vero ter si mu hvaležen za njegov zgled. Na koncu pa je to tudi božji dar – in kot je večkrat rekel naš pater Polikarp: "Bog se v dobrohotnosti in velikodušnosti ne da prekositi, on daje vero."
"Molim zanjo iz dneva v dan, ker vem, da bi se brez molitve za vero ta posušila. Podobno kot če drevesu porežeš korenine. Tako bi se brez molitve in bližine z Bogom posušil tudi škof."
Preberite še:
