Nedelja, 5. 4. 2026, 4.00
10 ur, 15 minut
Desant na iranski uran
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,37
Damir Črnčec
Pred dobrimi 46 leti, 4. novembra 1979, so med islamsko revolucijo v Iranu, ki je vrgla z oblasti šaha, iranski študenti zasedli ameriško veleposlaništvo ter zajeli 66 američanov. Kasneje so jih izpustili 13, 53 pa so jih imeli zajete vse do 20. januarja 1981. Predsednik Carter se je odločil, da poskuša rešiti talce s pomočjo zračnega vpada, desanta specialcev v Iran. Med operacijo Orlov krempelj 24. aprila 1980 so v iranski puščavi, 320 kilometrov jugovzhodno od Teherana pristala velika transportna letala C-130, nato pa še helikopterji iz letalonosilke Nimitz. Šest transportnih letal je poletelo iz Omana in uspešno pristalo v puščavi. Od osmih helikopterjev jih je zaradi kombinacije mehanskih in tehničnih težav ter posledic puščavskega viharja in peska na cilj prispelo le šest, vendar je bil tudi eden od teh že v okvari. Po načrtih so potrebovali za uspešen desant v Teheran in rešitev talcev šest delujočih helikopterjev tipa RH-53D Sea Stallion.
Zaradi samo petih delujočih helikopterjev je bila operacija prekinjena, med umikom pa je helikopter zadel letalo Hercules ter sprožil eksplozijo, v kateri je umrlo osem ameriških vojakov. Ostalih 130-150 specialcev ter dodatno podporno osebje se je nato vrnilo na izhodišče. Operacija je bila za ZDA in predsednika Carterja polom iz vojaškega vidika, iz propagandnega vidika in političnega vidika. V puščavi uničeno letalo in helikopter so Homeinijevi Iranci s pridom izkoristili v svoj prid, predsednik Carter pa je tudi zaradi tega izgubil volitve. Talci so bili izpuščeni nekaj minut po prisegi predsednika Ronalda Reagana 20. januarja 1981 po 444 dneh ujetništva.
Vojna, ki je ušla iz nadzora
Neuspel poskus reševanja talcev je globoko zaznamoval ameriški vojaški in politični spomin. Še kako pa se velja tega spomniti sedaj, ko se spet govori o kopenskem posredovanju v Iranu. Pet tednov vojne ZDA in Izraela proti Iranu je polnih implikacij na različnih ravneh. Iranske vojaške zmogljivosti so degradirane, število izstreljenih balističnih raket je veliko manjše kot na začetku vojne, pa vendar izstrelitve še vedno uspešno zadevajo cilje v regiji in Izraelu.
Hormuška ožina
Enako velja za izstreljevanje dronov. Za natančnost in tekoče obveščevalne podatke skrbita zaveznika Irana Rusija in Kitajska. V ZDA vse bolj narašča frustracija in želja po zaključku vojne. Pričakovanja po Maduro, venezuelskem scenariju, se niso udejanila.
Cene nafte rastejo oziroma ostajajo visoke, globalne trgovske in logistične verige so pod velikim cenovnim pritiskom, višje cene za potrošnike v ZDA pa so slabe za ratinge Trumpa. Hormuška ožina, kjer poteka 20 odstotkov tranzita nafte ter ogromne količine LNG plina, helija in drugih surovin ostaja zaprta. Priprta je za zaveznika Irana, ki za to ekstra plačajo. Od cca 130 ladij pred vojno jih sedaj tranzitira dnevno med 0 in 13. Veliko premalo za stabilizacijo globalnih verig.
Nezmožnost odprtja Hormuške ožine je poraz predsednika Trumpa. Svojo jezo neupravičeno stresa na svoje zaveznike, tudi na evropske članice zveze Nato.
440 kilogramov, ki odločajo o vojni
Temeljni strateški cilj, onemogočanje iranskega jedrskega programa je tudi obtičal na pol poti. Infrastruktura za obogatitev urana je v dobršni meri uničena. V celoti pa ne. Kakor tudi ne vsa izstrelišča za balistične rakete. Tovarne, bunkerji in tuneli se nahajajo nekaj stotin metrov globoko v gorah, kamor tudi obsežno bombardiranje ne more povzročiti totalnega uničenja. Posebna zgodba pa je 440 kg 60-odstotno obogatenega urana, ki ga ima Iran. Uran te stopnje se lahko v nekaj tednih ali mesecih nadgradi v več kot 90-odstotno stopnjo obogatenosti.
Takšen vojaški uran je primeren za jedrsko bombo, obstoječa količina pa za deset bomb. Izrael je velikokrat komuniciral, da nikoli ne dovolil Iranu, da naredi jedrsko bombo. Vse skupaj odpira dve temeljni vprašanji in dilemi, o katerih je veliko javnih razprav in prepričan sem tudi zelo velik v zaprtih obveščevalno varnostno, vojaških in političnih krogih v ZDA in Izraelu.
Prva dilema: padec režima ali pogajanja
Prva dilema in vprašanje, ali bo režim padel in bo dejanska zamenjava režima? Zaenkrat kaže, da režim uspešno parira zračnim napadom ter drži domače prebivalstvo pod trdo roko. Torej za zaključek vojne se bo potrebno dogovoriti z režimom.
Desant v srce iranskega jedrskega programa
Druga dilema in vprašanje, ali izvedemo desant v okolico jedrskega objekta, kjer Iran skriva 440 kg urana. Prepričan sem, da Izrael in ZDA vesta, kje se ta uran nahaja. Kako globoko v gorah, v podzemnih rovih in skladiščih. Ali si lahko privoščita desant in upata na uspeh? Te dni beremo o sestrelitvi lovca F-15E nad Iranom ter jurišnika A-10.
"Prepričan sem, da Izrael in ZDA vesta, kje se ta uran nahaja. Kako globoko v gorah, v podzemnih rovih in skladiščih."
Iranski zračni prostor je pod nadzorom ZDA in Izraela, kar pa ne pomeni, da ni po državi razpršenih na tisoče in tisoče protiletalskih raket kratkega dosega, ki se lansirajo iz rame. Nizko leteča letala in helikopterji so za takšne rakete dokaj lahka tarča. Ali je verjetnost epiloga desanta na uran podobna tisti iz leta 1980. Bi rekel, da prej ja kot ne.
Bitka za arterijo svetovne nafte
Tretja dilema in vprašanje je ali lahko pomorski desant ameriških marincev na otoke v Hormuški ožini, Larak, Abu Musa in Veliki Tunb dejansko sprosti ožino. In ali pomorski desant na otok Kharg, ki je ključen za izvoz iranske nafte zlomi iransko ekonomijo in prisili režim h kapitulaciji. Pomorski desanti bi verjetno uspeli z ne prevelikimi žrtvami, napadalci bi zelo kmalu postali stacionarne tarče za napade raket in dronov iz iranskega kopnega. Zasesti otok je eno, obdržati ga pod obstreljevanjem pa nekaj popolnoma drugega.
Čas kot strateški zaveznik Irana
Vse bolj se zdi, da je čas na strani Irana. Režim je poškodovan, vojaška infrastruktura zelo degradirana, ampak uspešno sprejema in koordinira povračilne napade. V ZDA vse bolj narašča nezadovoljstvo nad dolžino trajanja posega, Izrael vsak dan vojne izkoristi za degradacijo potencialov Irana. Skozi prizmo Izraela ostaja temeljna dilema, kako doseči, preprečiti, da Iran kadarkoli naredi jedrsko orožje. Verjetno je vse bližje trenutek, ko lahko ZDA razglasijo zmago in se umaknejo.
V kolikor pa se gredo zračni ali pomorski desant bomo priča nekaj novemu in nepredstavljivemu z neverjetnimi posledicami. Ob javnih grožnjah s popolnim uničenjem energetske infrastrukture Irana deluje tudi zakulisna, tiha mednarodna diplomacija. Predvsem slednja lahko lažje poskrbi za deaktivacijo obogatenega Irana in odprtja Hormuške ožine.
Velika igra: Rusija, Kitajska in prihodnost petrodolarja
V tej strateški igri velikih je Rusiji v interesu, da vojna traja. Zda, Zahod krvavi, visoke cene nafte pa polnijo obobužan proračun. Kitajski je v ekonomskem interesu, da se ta vojna čim prej konča. Trgovanje z nafto pa namesto z dolarjem plačuje v juanih. (Petro)dolar je iz leta v leto vse manj v uporabi, juan pa ravno nasprotno. Napad na Iran je paradoksalno ta proces samo še pospešil. Nam, Evropski uniji pa žal preostane le, da se ukvarjamo s posledicami. Zdaj je aktualno soočanje z draginjo, z motnjami dobave energentov in vsemi drugimi vrstami oskrbe prebivalstva. Zanesljivo še kaj pride.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
