Sobota, 14. 2. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Kolumna
Bomo volili lepe in prazne besede?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,29
Disciplinski opomin Francu Jožefu Smrtniku, poslancu v deželnem zboru v Celovcu, ker je v svojem govoru uporabil tri slovenske besede, ni nikogar pretirano vznemiril. "Z desne je celo padalo, da gre za umetno in nepotrebno razburjenje. Nespoštovanje pravic in dostojanstva slovenske narodne manjšine je ob ponavljanju prešlo v stalnico, v normalo. SDS, stranka, ki pred marčevskimi volitvami kotira najvišje, se rada sklicuje na pomen slovenskega jezika. Pripisuje mu konstitutivno in identitetno težo naroda. Ni se pa ji zdelo vredno, da bi komentirala kaznovanje poslanca," komentira Majda Širca.
Bila sem prepričana, da gre za lapsus, ko sem na radijskih poročilih slišala, da je koroški Slovenec, poslanec Franc Jožef Smrtnik v deželnem zboru v Celovcu dobil disciplinski opomin, ker je v svojem govoru uporabil tri besede v slovenščini. Ob obravnavi poročila koroške lovske zveze je v slovenskem jeziku rekel hvala, v tradicionalnem pozdravu zaželel srečno in omenil dvojezično ime lovskega zbora Železna Kapla. Bilo je tik pred kulturnim praznikom, torej pred občim in brezmejnim poklonom jeziku. Namesto tega je bila kaznovana. In ravno tu se začne domača lekcija: tisti, ki imajo najpogosteje polna usta jezika in kulture, ob realnem ponižanju molčijo – SDS po starem, Demokrati po novem.
Majda Širca
Ni bila napaka radijskega spikerja. Bilo je žalostno sporočilo netolerantnosti pod krinko politične korektnosti. Čeprav poslovnik deželnega zbora dopušča citate, pozdrave ali izraze hvaležnosti v slovenščini in čeprav je šlo za razumljivo rabo slovenskih izrazov, celo imena lovske skupine, ki se v Avstriji pojavlja dvojezično, je bila Slovenija – kajti tu ne gre le za konkretnega poslanca, temveč za slovenski kulturni prostor – disciplinirana, kaznovana in ponižana.
A to ni pretirano vznemirjalo. Z desne je celo padalo, da gre za umetno in nepotrebno razburjenje. Nespoštovanje pravic in dostojanstva slovenske narodne manjšine je ob ponavljanju prešlo v stalnico, v normalo. Kot tudi enostransko videnje preteklosti na ponavljajočih se ritualih ob italijanskem dnevu spomina, ki obeležuje fašizem, najraje ob bazoviški fojbi. Vseh tudi ne vznemirja celo javno poveličevanje nacizma – te dni na neonacističnem shodu v Kopru, nedavno s kljukastimi križi na fasadi ministrstva za kulturo.
A besedam je treba gledati v zobe. Kajti vrednostna okužba jezika se je običajno nadaljevala z okuženjem družbe. Primer disciplinskega opomina sploh ni malenkostna kazen, temveč simbolno sporočilo slovenskemu narodu, ki je dan zatem ob kulturnem prazniku oznanjal prav besedo kot nujen izraz povezovanja, razuma in smisla.
Besede, ki niso meso postale
SDS, stranka, ki pred marčevskimi volitvami kotira najvišje, se rada sklicuje na pomen slovenskega jezika. Pripisuje mu konstitutivno in identitetno težo naroda. Ni pa se ji zdelo vredno, da bi komentirala kaznovanje poslanca. V vsako poro svojih programov vpisuje vzvišen pomen slovenske kulture in nacionalne kulturne identitete kot zveličavne politične in domoljubne formule, ki nas je od Brižinskih spomenikov pripeljal do Nove revije.
Ampak diskrepanca med zapisanim v njihovem programu in realnostjo je v nebo vpijoča. V njihovi realnosti je lahko tudi naša prihodnost. Je svet nevednosti, kraja in razprodaja umetniških stvaritev ter napovedana militantnost, ko Kofetarici, eni najlepših slik Ivane Kobilce, dajo v roke brzostrelko. Je svet brezsramnosti, ko fanatično-trumpovski pomladek SDS brez sramu ugrabi Cankarjevo kritično misel o ideološki pokorščini Bog, družina, domovina! in ga sprevrženo posvoji tako, kot so ga nekoč že domobranci. V njihovi realnosti sta Mahničeva napoved policijske države in Janševo poniževanje Mirovnega inštituta, ki krade naš denar, ne končuje pa vojn.
Njihovi dosedanji volilni programi so polni votlih besed in v praksi neizvedenih obljub. V njih nekoč niso povedali, da bodo ukinili obstoječe ministrstvo za kulturo, izselili nevladne organizacije z Metelkove, razgradili filmsko produkcijo, delovali avtoritarno mimo dialoga z ustvarjalci, podvojili investicijo v Opero in tamkajšnjo gradbeno luknjo spremenili v vodni zbiralnik. Na volitve so odhajali z lepljivimi pogledi, ki so se po volitvah spremenili v steklene oči. Naj jim verjamemo zdaj, ko obljubljajo bleščeče stanje v kulturi, hkrati pa grozijo nevladnemu sektorju, ki tvori večino ustvarjalnega potenciala, ploskajo rezanju glav spomenikom, umetnost delijo na izrojeno in pravo, prezirajo medije v javnem interesu in si s propagandnim jezikom, nedoraslim celo krožkom v nižjih razredih osnovne šole, hobotniško gradijo lastno medijsko kanalizacijo.
Skratka, ve se, kaj čaka kulturo – pa ne le kulturo –, če bo po volitvah državo vodila desnica, čeprav so programi njihovih strank prepolni visokoletečih misli. So le besede, ki ne bodo meso postale.
Slepilne besede
Naj verjamemo obljubam Demokratov Anžeta Logarja, ki kulturo omenjajo kot strateški razvojni steber države? Potem ko je desetletja zastopal ključne vloge v stranki SDS, zaznamovani s strahovlado in polarizacijo, naj bi se zdaj Logar odpovedal vrednotam, ki jih je nekoč trdno zastopal in nikoli izdal?
Potem ko je desetletja zastopal ključne vloge v stranki SDS, zaznamovani s strahovlado in polarizacijo, naj bi se Logar zdaj odpovedal vrednotam, ki jih je nekoč trdno zastopal in nikoli izdal?
Eva Irgl je bila ena glavnih zagovornic spolitiziranega referenduma o arhivih, kot Demokratka pa ni javno nasprotovala ponižujočemu referendumu o pokojninah kulturnikom ali drugim rabotam stranke, ki ji je nekoč pripadala. Logar, zdaj spravljiv nabiralec nišnih glasov, se ni nikoli distanciral od krčenja vloge ministrstva za kulturo, kot šef urada za komuniciranje v Janševi vladi je tujim novinarjem pred hotelska vrata uslužno dostavljal dvomljiva medijska poročila in zvesto ljubil svojega gospodarja. Naj bi ga zdaj izdal?
Spominja me na interesno levitev njegovega prednika, slikarja Slavka Pengova, ki je najprej ustvarjal za cerkvene naročnike, po vojni pa obilno za novo oblast. Bil je eden od upov cerkvenega slikarstva (spomnimo na cerkev sv. Martina na Bledu), po vojni pa je postal dvorni freskant novega režima. Tako je deset let po poslikavi cerkve sv. Martina na Bledu na drugi strani jezera v Titovi vili upodobil monumentalno fresko s partizanskimi boji, prizori zmage in zanosa delavskega ljudstva (danes sicer bolj slabo poznano, saj poslikavo zakriva zavesa). V duhu socialnega realizma in monumentalnosti časa je poslikal tudi prestižne protokolarne in druge objekte, vključno s slovenskim parlamentom. Njegova slikarska tehnika, ki jo je razvijal v cerkvah, se sicer ni ključno razlikovala od tiste, ki jo je gojil v po vojni zgrajenih profanih stavbah – nastopa pa v drugi preobleki: enkrat se klanja Bogu, drugič Titu.
Eva Irgl je bila ena glavnih zagovornic spolitiziranega referenduma o arhivih, kot Demokratka pa ni javno nasprotovala o ponižujočemu referendumu o pokojninah kulturnikom ali o drugih robotah stranke, ki ji je nekoč pripadala.
Besede nikoli niso zgolj besede
Danes je manipuliranje z besedami hujše, kot je bilo kadarkoli prej. Da demokracija zares živi v neki družbi, ni odvisno zgolj od zakonov, pomembna so tudi nenapisana pravila civilizacijskega obnašanja, ki urejajo spoštovanje in prepovedujejo poniževanja drugih.
Po teh pravilih Pavel Rupar po nekdanjih vulgarnih izpadih v parlamentu ne bi smel uživati nobene pozornosti več. Pa jo ima; še več, okrog tega lisjaka se pred volitvami zbirajo gruče kričačev. Po vseh preteklih sprevrženostih in obiranjih proračuna bi Jelinčiču lahko danes pokazali vrata. Pa ne le njemu. A se vračajo tako kot liki v risankah, ki vedno ponovno vstanejo, tudi če so jih prej povozili valjarji ali so zdrsnili v prepad brez možnosti vrnitve.
Če v družbi pravila razpadejo, se začenja razkrajati celotno družbeno tkivo. In danes je to tkivo popolnoma raztrgano. To nas mora skrbeti. Na vsakem vogalu grobe diskvalifikacije in žalitve, paranoidne konstrukcije, sovražne podmene in destruktivnosti. Ko se te dni napoveduje povolilno življenje strank, pričakujem vsaj eno: da ne bodo spregledani pomeni besed, kajti besede niso nikoli zgolj besede, temveč horizont, znotraj katerega dojemamo svet in vse koordinate. Zato te dni dobro poslušajte ošabnosti provokatorjev od Stevanovića do Janše in se vprašajte, ali res želite živeti v družbi, kjer so diskvalifikacije in žalitve del normalnosti.
Velike besede
Čeprav se malokdo ukvarja z branjem programskih dokumentov političnih strank, so to resne osebne izkaznice; v njih se prepoznajo vizije, profil strankinih moči in strokovni potencial. A tovrstno čtivo za javnost in marsikatero kulturno uredništvo ni privlačno, ni ga mogoče ocenjevati s štoparico kot v športu in za polemično razpravo predpostavlja kar nekaj védenja.
Ob poslušanju pogovora predstavnikov političnih strank na Ars humana so bili prepoznavni trije vzorci. Po prvem sogovorniki sploh niso bili na tekočem o projektih, ki se že izvajajo, čeprav jih vključujejo v svoje kulturne programe kot novost, ob tem pa sesuvajo ali podcenjujejo zdajšnje delo na ministrstvu za kulturo. V drugi vzorec bi prištela tiste, ki sploh nimajo realnih vednosti o delovanju države, v tretji pa tiste, ki jezdijo na (pre)velikih obljubah. Ob tem je vidna težava Levice, ki misli, da bo na področju kulture (pa ne le tu) volilno telo cenilo dobre rezultate njihovega dela. Žal pa volivcem za to ni kaj dosti mar, saj imajo raje medla, sluzasta in neopredeljena stališča. Po tej logiki bi Pahor danes zgradil še en Teš.
Oženje besednega polja
Ampak s kulturo se ne pridobiva na volitvah. Ne le v predvolilnih razpravah, ampak tudi sicer se kultura potiska v ozadje in marginalizira. Vse bolj izginja iz medijskega, kritiškega in tudi strokovnega diskurza.
Navzočnost umetnostne kritike se v osrednjih medijih zmanjšuje, kadri se redčijo, saj kritike po notranjih anketah in preštevanju klikov dosegajo nizko branost, sploh v primerjavi s trivialnim šodrom, ki sili v pokop uredniških ambicij. Čeprav je področje umetnostne kritike opredeljeno kot deficitarni poklic, to ni dovolj, da bi polemika prišla v zavest kot neizogibna vrednota. Resda je bila produkcija nekoč manjša, res so mogoče v preteklosti manjkali sadni jogurti, a v časopisih so se ostrile debate, ki so dvigovale raven družbene zavesti.
Rezanje besede o kulturi in umetnosti ni nikoli le tehnična odločitev ampak vrednostna izbira. A medijem v zasebni lasti to ne pomeni kaj dosti. Nekaj okusa popravijo državne pomoči, nekaj notranja dolžnost ob osmem februarju, večina pa ostane javnemu zavodu RTV Slovenija, ki pa ne opravi vsega, kar bi želel, sploh v polemičnih okvirjih, zvrsteh in znanjih. A ko poslušam politične stranke, ki se s parolami o ukinitvi RTV-prispevka poskušajo prebiti v parlament (Resnica) ali v njem utrditi rejtinge, me zmrazi njihova nevednost, saj izročanje javnega medija v naročje vlade pomeni njegov linč.
Za-šankane besede
Namesto razprav o ustvarjalnosti se tako bohotijo usmerjeno raztrošeni zaključki o umetnosti kot luksuzu, o lenih parazitih, ki odžirajo naš denar, ki ne ustvarjajo športu primerljivih presežkov. Najboljše gojišče za tovrstne konstrukte so družbena omrežja, ki bodo ob ugasnitvi tiska naše bivanje pridno spreminjala v greznico.
Lažje je, če se umetnost škandalizira, vrednostno preobrača in žonglira s spini in banalnimi poenostavitvami, ki dobivajo pospeške na referendumih in tudi ob volitvah, saj so tiktokovske in za-šankane besede pač odmevnejše in dodatno netijo nestrpnost. Tu vedno nastopi vprašanje, kako ravnati ob tako zasejanem semenu.
Odgovarjati z zanikanji (kompleksni odgovori bodo dolgočasni in preslišani), se spuščati na isto raven (nikoli nisi zmagovalec na tujem polju) ali ohranjati treznost in se ob neargumentiranih izrekih javljati s preverjanimi dejstvi in pojasnili o posledicah tovrstnega šarmiranja potencialnih volivcev (kratkoročno neučinkovit recept), ali pogledati resnici v oči, za kar pa večini manjka talenta. Tisti, ki ga imajo, so bili po Sokratovem vzorcu hitro amputirani.
Niso programi tisti, ki primarno usmerjajo volivce. Kažipot jim danes dajejo triki s hamburgerji, algoritmi, kletni dejavniki in govorice – torej tudi trači, čenče, klevetanje, skonstruirana mnenja, obrekovanje, seganje med rjuhe in tekma po lovljenju dna. Pri tem je izhod težek, ker je zagovor – kot je znano iz Sokratove obsodbe – obsojen na propad, saj o govoricah, ki so se sprožale na njegov račun, ratio ni imel učinka.
Zadnja beseda
Naj na koncu povem, da sem bila ob letošnjih prejemnikih in prejemnicah Prešernovih nagrad vesela in ganjena – ne le nad tem, kar ustvarjajo, temveč tudi kako artikulirajo svoje notranje procese in procese v družbenem prostoru, ki ga uokvirjajo. Okrog vratu ne nosijo medalj, niso vidni v prime timu in ne boste jih našli na naslovnicah. Javno ne ploskamo njihovemu delu, odpovedovanju, vzdrževanju vsakodnevne kondicije, neplačanemu angažmaju, ne dvigujemo glasu zaradi podplačanih veščin, ne poznamo njihovih tesnob, strahov, ko skačejo v areno ali zrejo v belo platno. Nič ne vemo razen tega, da nam nudijo užitek, spoznanja in razumevanja boljšega in znosnega sveta.
Čeprav se zdi, da je kultura na volitvah postranska tema, ki strankam prinaša premalo točk, se v resnici odločamo prav o njej – o obči kulturi, o kulturi (so)bivanja, demokracije in umetnosti miroljubnega življenja. Na drugi strani odločanja je namreč konec vsega. Je samo še naš pogreb.
Torej: ne meč, beseda je orožje!
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net
