Majda Širca: Svetu se rola

Sekajmo, žagajmo, drobimo!

Vsak dan bolj se mi zdi, da živimo v svetu zamešanih rol, zabrisanih vzrokov in posledic ter sprevrnjenih pomenov, kjer se logične vrednote obračajo na glavo in kjer nas svetovni distributerji hranijo z zanje koristnimi resnicami in predvsem njim donosnim novim redom. Tako je nedavno kaznivo in barbarsko dejanje skrunitve spomenika postalo junaštvo. Miroslavu Pačniku, ki je odrezal glavo velenjskemu kipu Tita, ploskajo desni mediji in politiki, sam pa se proklamira za junaka, ki nam je odprl oči pred zgodovinskim zlomom. Tito ni več poveljnik, ki je v svetovnem merilu edinstveno branil narod, ko so nam fašisti in nacisti kradli zemljo in dušo, temveč zločinec totalitarizma, vreden, da se mu odtrga glava.

V tej novi stvarnosti niso več pomembna naša zgodovinska dejanja odpora, ne kakovostna umetniška upodobitev, ne večinska volja ljudi, ki jih spomenik zadovoljuje. "Sekajmo! Žagajmo! Drobimo!" je le predjed, ki nas lahko dočaka naslednje leto kot glavna jed v novi politični stvarnosti, pred katero si preveč samozadostno zatiskamo oči. Takrat ne bo več prostora za spomin na Jajce, kjer je ob drugem zasedanju Avnoja kiparil antifašist in že takrat mednarodno uveljavljen umetnik klasične monumentalne figuralike August Avgustinčić, saj se mora ta zgodovinski kraj – v katerega je pred leti še romal ortokomunist Janez Janša – izruvati iz njegove osebne zgodovine in v podzavest potlačene sfere.

Obiskala sem skoraj vse spomenike, ki so nastali na tleh Jugoslavije v spomin na drugo vojno. Četudi nas je njihova monumentalnost nekoč begala, jih danes razumemo kot velika dela velikih dejanj.  Foto: Majda Širca Lahko se zgodi, da bo po volitvah velenjski Tito mirno pristal v kakšnem rezervatu ali v topilnici, tako kot je bila v topovske krogle predelana komaj leto dni stara Dolinarjeva monumentalna konjeniška figura kralja Aleksandra I., ki so jo iz ljubljanske Zvezde v eni noči odstranile italijanske okupacijske oblasti.

Niti, ki se zdaj populistično in udarno pletejo med desnimi opcijami, ki bodo naredile vse, da ne zamudijo tokratnega vlaka, obetajo nove učbenike in pisanje drugačne zgodovine. Ta se postopoma, taktno, z agresivnim populizmom, lažmi in sovraštvom uvaja že dalj časa. S pomočjo razbohotenih strankarskih propagandnih medijev (medijev?!), plakatnih izrekov, nabijanju proti lastni državi v Evropskem parlamentu in z vzpostavljanjem vrednot, pred katerimi je leva sredina še vedno v šoku in povsem brez kompasa, kako v tej igri ohraniti državniško držo in zdravo pamet. Nabijanje prejšnjega sistema je za desnico glavni joker za dosego avtokratskih ciljev in posledično razburjanje vseh, ki se s tem emocionalno, izkustveno ali teoretsko ne strinjamo. Skratka formula, ki je vzdržna že 30 let in je general ne bo kar tako zapravil, temveč zaostril, saj se mu splača.

Resnično se nakazuje čas, kjer se ne bosta kot pri Eisensteinovi klasiki pomešali le dve roli, temveč kar vse po vrsti. Čas torej, kjer bo zdrsnila v črno luknjo kaosa celotna naracija našega bivanja in posledično oprtih rok klicala na pomoč red in disciplino.

Nemogoče je mogoče

Ko je v sredo Evropski parlament podprl pobudo Inštituta 8. marec Moj glas, moja odločitev za varen in dostopen splav, je bilo jasno, da gre za strašno pomembno kolektivno zmago. In da naše črnoglede lamentacije izpuhtijo, če jih odžene zdravi razum, državljanski pogum in neizčrpna moč akcije. Ne le zato, ker zmaga ni bila samoumevna, ampak tudi zato, ker so z vztrajnostjo in kljub neštetim oviram – še posebej iz Slovenije – dosegli nemogoče.

Nemogoče seveda za tiste, ki radi jamrajo, a malo poskušajo, ki vse manj zaupajo evropskim inštitucijam, ki ne poznajo več pozitivne moči skupnosti, ki ne brišejo zgodovine, ampak iz nje tudi črpajo.

Foto: Inštitut 8. marec Četudi pobuda ni apelirala na zakone, je akcija spomnila, da Slovenija izhaja iz tradicije že zgodaj izborjenih in vzpostavljenih pravic žensk, saj je bila v Jugoslaviji pravica do umetne prekinitve nosečnosti poznana že v začetku 50. let in da je bilo to vprašanje jasno artikulirano – v kranjski Savi na primer niso skrbeli le za gume, ampak so razvili tudi domače kontracepcijske diafragme – in da je bila pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana v ustavo že v zgodnjih 70. letih, še pred nekaterimi evropskimi državami.

Seveda so bili slovenski poslanci in poslanki iz vrst SDS in NSi v Evropskem parlamentu strašno nezadovoljni in so izumljali blokade, s katerimi so pljuvali po slovenski pobudi, podobno kot tam počnejo s prijavami, razstavami in razpravami o naši povojni zgodovini. Grims, ki je slabo skrival nezadovoljstvo, da je My Voice, My Choice dobil podporo celo znotraj največje konservativne poslanske skupine, je jecljal o porastu žensk, ki bodo zdaj iz cele Evrope prihajale v Slovenijo delat splav (!), kar pomeni še dodatno obremenitev našega zdravstva. Tonin pa se je vlekel ven z žlehtnobnimi sprenevedanji, da pobuda sega v politične agende posameznih držav, pri čemer je odmislil ključni mehanizem pobude, ki ne posega v notranji red držav, ampak računa na mehanizme, ki bi vsem ženskam znotraj EU omogočile dostop do varnega splava.

Naj le ponovim, da ni vseeno, koga pošiljamo v Bruselj, da v Evropskem parlamentu govori v našem imenu.

Romsko mleko

Za zdravo držo je v sredo poskrbela tudi predsednica države, ki je odlikovala Romsko društvo Romani Union iz Murske Sobote. Odlikovanje je prevzel Jožko Horvat Muc, zagotovo eden med zaslužnejšimi sooblikovalci dobrih praks Romov v Prekmurju. Kajti življenje Romov je tam precej drugačno kot na Dolenjskem, saj so probleme že pred leti reševali kontinuirano, bolj premišljeno in v konstruktivnem dialogu z okoljem in oblastmi. Vsi tamkajšnji koraki mogoče niso vsem poznani, so pa spodbudni tako v luči izobraževanja, zaposlovanja in hranjenja bazične romske kulture.

Shod proti romskemu nasilju, 16. julij 2025. Foto: Bojan Puhek Zasenčijo jih problemi drugih skupin, ki se najraje izpostavijo v bližini volitev, ko so reakcije toliko bolj strastne, oblasti pa impulzivne. V želji, da bi se čez noč rešili kompleksni in dolgo neurejeni problemi, socialna izključenost Romov trči na dimenzije, kjer ne umanjka stigmatizacija Romov, tudi romskih mamic, da rojevajo neodgovorno do potomstva ali kar zaradi pridobivanja otroških dodatkov, smo tudi tokrat slišali, kar me je spomnilo na neka stara, drobna a pomenljiva izkustva iz porodnišnice.

Namreč matere, ki rojevajo pred rokom, praviloma po prezgodnjem porodu bivajo nekaj časa skupaj z nedonošenčki in krhkimi malčki, ki so v inkubatorjih ali toplih posteljicah, saj potrebujejo materino mleko in njihovo bližino.

Najbrž še vedno velja načelo in zdravstveno priporočilo, da je za nedonošene priporočljivo materino in ne umetno mleko. Tako so mame svoje mleko skrbno izčrpavale in shranjevale za nedonošenčke, ki še niso imeli razvitih impulzov in so prejemali hrano preko cevčic. To je za mamice pomenilo vstajanje vsakih nekaj ur, seveda tudi ponoči. V ljubljanski porodnišnici so bile tako matere iz vse Slovenije, med njimi je bilo kar nekaj Romkinj. Nobena Romkinja ni iz lagodja, lenobe ali neodgovornosti prespala noči, z razliko od kar nekaj drugih mater, ki si niso dale odvzeti spanca. Z mlekom, ki so ga namesto njih podale romske matere, je pridno hranilo preostale dojenčice in dojenčke.

Drobna zgodba, a s pomenljivim sporočilom, na katero pomislim vsakič, ko slišim razgrajanje na račun lenih in za potomstvo neodgovornih Romov.

Jutri?

Kaj nas čaka naslednje leto na volitvah, in še potem ko smo v čakalnici, kjer vse bolj domujejo laži, ki se s ponavljanjem postopoma spreminjajo v resnico? Nas čaka iskanje zmagovalcev ob spopadanju interpretacij? Priti do dna, do resnic, razuma, vrednot in logike dobrega, v kontaminiranem okolju ni tako preprosto. Vemo, kako je končal Sokrat, ki je pošteno, z argumenti, nesprenevedavo in logistično odbijal pripisane mu laži, govorice, klevetanje in obrekovanje. Sokratov ratio ni imel učinka.

Danes, ko je informacij vse več, vednosti pa večkrat vse manj, se mu ne bi godilo kaj boljše.

Pa ne gre le za to, koliko se laž prodaja kot resnica, ampak tudi za to, koliko se resnica ne sprejme kot resnica.

Naj bo za primer ena najmočnejših in tudi razvpitih slik Marijine smrti, kjer je Caravaggiu za upodobitev Marije služilo telo utopljene noseče prostitutke, da bi čim bolj realistično naslikal mrtvo telo. Izjemen naturalizem in razumevanje matere kot vsakdanje, ne le svete osebe, je imela velike posledice tako za slikarstvo kot cerkveno občestvo. Realnost je izpodbila pričakovanja svetega. Cerkev je odpovedala naročilo in sprožila škandal. Na srečo je upodobitev opazil Rubens, ki je prepoznal Caravaggiovo mojstrovino, ki jo lahko zato občudujemo še danes.

V bistvu se prave stvari v zgodovini vendarle postavijo na svoje mesto. Naj tako ostane.

Foto: Siol.net

Mnenja Majda Širca: Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet!

Mnenja Majda Širca: Pionirski projekt terapevtske skupnosti