Sobota, 18. 10. 2025, 4.00
38 minut
Majda Širca: Pionirski projekt terapevtske skupnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,49
Majda Širca
Pri pisanju sem redko osebna, a tokrat je drugače – ne le zaradi izjemnosti počitniške terapevtske kolonije na Rakitni in za tisti čas drznosti projekta, ki je temeljil na neavtoritarni, nenasilni vzgoji in prostovoljnem delu, temveč zato, ker je močno zaznamoval tudi mene.
1965
Ne obstaja slovenski film, v katerem bi ksenofobno obračunavali z ljudmi, ki so prišli k nam zaradi zaslužka ali se iz različnih razlogov preselili k nam. Obstaja pa kar nekaj celovečercev, večinoma iz socialističnih časov, ki skrajno kritično prikazujejo njihove trpke usode v novem okolju, kjer ni umanjkalo prezirljivih in vzvišenih pogledov domorodcev. V Babičevem filmu Po isti poti se ne vračaj sezonski delavci iz Bosne zapustijo svoje revne domove, potem ko v njihovo vas pridejo Slovenci in jim ponudijo slovenske sanje.
Po isti poti se ne vračaj, Jože Babič, 1965
Odidejo s trebuhom za kruhom, gradijo in z garanjem modernizirajo Slovenijo, se kdaj pa kdaj stepejo, varčujejo in prestrezajo žalitve, zmerjanja z bizantinci, tujki in paraziti. O bratstvu in edinstvu ni več ne duha ne sluha; obvelja stereotip Bosanca, ki je sicer dober za vsa dela, ki jih drugi ne opravljajo, a hkrati vreden stalnega ponižanja.
1985
Tudi v filmu Ovni in mamuti Filipa Robarja Dorina so v zgodbah o delavcih iz Bosne, ki so se zaposlili na slabo plačanih in težaških delovnih mestih, prikazane tegobe, pa tudi odzivi slovenskih ksenofobov na težave priseljencev. Tako se v farsični zgodbi Slovenec Marko Skače potika po lokalih, kjer se zbirajo Bosanci, jih napada in jim trga ušesa. Ko ga hospitalizirajo, ozdravijo nacionalizma, nestrpnosti in domo-branstva, pa je popolnoma zbegan, saj ob izgubi identitete ne ve več, kaj bi še počel.
Ovni in mamuti, režija in scenarij Filip Robar Dorin, 1985
2025
V sugestivnem posnetku na omrežju X je te dni Jože Biščak objavil kadre s potniki na ljubljanskem mestnem avtobusu, kjer je bilo nekaj povsem mirnih mladih fantov, najverjetneje iz Azije, s pripisom, da Ljubljana postaja vse bolj temna, avtobusi pa vse bolj črni od imetnikov brezplačnih vozovnic, plačanih iz naših davkov, ki oprezajo za mladoletnicami, od česar mu gre na bruhanje. Objavi in bruhanju je ploskalo ogromno ljudi. Danes za "mamute" ni več hospitalizacij, temveč se jih nagrajuje. Abotnostim v zvezi s tujo delovno silo in migracijami se ne ploska le na družbenih omrežjih, ampak tudi v Evropskem parlamentu, kar vsi mirno požiramo, čeprav nas je sram, kdo nas tam zastopa. Zgodovina ve, kam to pelje.
Marko Derganc kot Marko Skače v filmu Ovni in mamuti.
1975
Med študijem sem s prijatelji živela v kmečki hiši na obrobju Ljubljane, kjer je bivala tudi družina iz Bosne. Naše vezi so bile kar tesne, celo tako tople, da smo šli za neke praznike skupaj k njim domov v Bosno, kar je bilo zelo prijetno doživetje. Predvsem zato, ker je tam njihov mali – prvo- ali drugošolec, ne spominjam se –, ki v Ljubljani ni spregovoril besedice, vedno gledal mrko in z nami komuniciral le z barvicami, dobesedno vzletel. Z dedkom sta gonila konje po blatu, mali je imel usta do ušes, prepeval je, pordela lička so se mu svetila in brezbarvno počutje, ki smo mu bili priča v Zgornjem Kašlju, je tu odsevalo v vseh barvah, skladnih s tamkajšnjo pisano krajino, nošami, kutinami in vezenimi prti. Fantek, ki je v "izgnanstvu" venel, je tu zacvetel.
Kaj pomeni priseljencu živeti v Sloveniji, kaj pomeni deprivilegiranim zaživeti sprejeto, kaj pomeni socialna izključenost in življenje z odtisom drugačnosti, sem najbolj doživeto spoznala, ko sem bila vzgojiteljica v terapevtski koloniji na Rakitni.
Socialnoterapevtska kolonija na Rakitni
Kolonija na Rakitni je bila oblika neklinične, nepoklicne, prostovoljne pomoči otrokom s psihosocialnimi težavami. Zasnovana je bila kot akcijsko-raziskovalni projekt. Raziskava je slonela na praktičnih izkušnjah, pri katerih smo sodelovali vzgojitelji, večinoma študenti humanistike, ter raziskovalci in strokovnjaki, ki so kasneje projekt povzeli v obsežnem poročilu Rakitna 75: Ko morajo otroci in odrasli drugače. Temelje so v okviru ljubljanskega Inštituta za sociologijo in filozofijo postavili Anica Mikuš Kos, Bernard Stritih in direktor inštituta Stane Saksida, ki je očitno takratno oblast prepričal o potrebnih pogledih na poti samoupravljanja. Še danes mu ploskam, kajti glavna načela terapevtske kolonije so bila neavtoritativna vzgoja, ozaveščanje in kreativnost.
Terapevtska kolonija na Rakitni.
Šlo je za iskanje možnosti za pomoč otrokom s psihosocialnimi in vedenjskimi težavami na drugačen način in ob zavedanju, da institucije ne dajo vedno pravih učinkov ter tudi ne zadoščajo za številne, ki živijo v hudo neugodnem družinskem in družbenem okolju. Običajno počitniško kolonijo smo nadgradili s terapevtskim delom. To je bil prvi poskus vključevanja nepoklicnih, a poklicanih, kar je kasneje, tako rekoč vse do danes, občudujoče razvijala Anica Mikuš Kos tudi na drugih področjih prostovoljstva. V terapevtski koloniji smo poskušali z otroki graditi ugodne čustvene izkušnje, možnosti samorealizacije, odnos do drugega, do odgovornosti, obvladovanja nalog in težav … Skratka, želeli smo, da bi se otroci na ustrezen način učili urejati težave, da bi zgradili pristne odnose, se odzivali neagresivno, razgrajevali potrošniško miselnost, bili senzibilni do ljudi in okolja, odprti za čustva, zaznavanje lastnega telesa, kos spoprijemanju s konflikti itd.
Če povzamem, v socializmu nam niso manjkali jogurti. Ni nam manjkalo niti zavedanje o pomembnosti samostojnega odločanja in demokratične naravnanosti. Sicer lahko veliko o tem zgodnjem primeru socialne inovacije preberete v obsežni publikaciji, ki jo je uredila dr. Vesna Leskovšek, 27. oktobra pa na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani na to temo tudi prisluhnite sodelujočim.
Vedenjske motnje ali ranjenost?
Družina deklice iz moje skupine se je pred leti preselila iz Bosne. Deklica je obiskovala peti ali šesti razred osnovne šole. Bila je ljubka, med najbolj urejenimi in zgovornimi, na prvi pogled popolnoma neproblematična. A njena prešernost je prikrivala ogromno stisk. Te so bile posledica posmehovanja in podcenjevanja okolja, ker ni bila "naša". Fantje so jo radi mečkali, ona pa agresije ni vračala, ampak je svojo odprto naravo vse bolj dušila v žalosti.
Fantič, kakšnih devet let je imel, se ni rad odzival, bil je zaprt v svoj oklep, ni kazalo, da pogreša dom, nikogar ni pustil blizu, le molče je dolge tedne stal ob strani ali pa se impulzivno in trdo odzval na preproste stvari. Ob nedeljskih obiskih se je njegov med tednom vsaj malo zmehčan oklep še bolj zaklenil. To, da je odskočil ob vsakem dotiku, je pričalo, da so bile njegove domače razmere do konca zaostrene, ga prepojile s strahom, da je v vseh, ki so se mu približali, videl napad. Odtajal se je ob ponujenem zaupanju, z dotiki, igro, masažo, ki jo je celo izvedel tudi sam in bil strašno vesel, ko je, na primer, na ta način zbil vročino. Ko sem ga na koncu rakitniškega bivanja gledala sproščenega, odprtega in neagresivnega, me je stisnilo, kaj pomeni otrokom vrnitev v staro okolje, med napetosti, alkohol, prisilno delo in odtujenost.
Posameznik in družba
O tem smo vsi ogromno razmišljali in se seveda strinjali, da je treba spreminjati družbo, ampak kaj, ko premikanje gora zahteva čas, mi pa smo bili neučakani in mladi. Poleg tega brez spreminjanja sebe, posameznika in bližnjih ne gre. Tudi ni neke čarobne paličice, ki bi svetu dala želeno svetlobo, potrebni so upor, garanje, rudarjenje, pamet, trma, volja in moč, da bodo stvari enkrat vsaj približno drugačne.
Tako smo takrat govorili. Na koncu smo si pritegnili, da je pravzaprav en srečen in prešeren obrazek fantiča, ki je raztrgal oklep, lahko že korakec k tej družbi.
Skupaj z otroki smo oblikovali "zakonik", v katerega smo med drugim zapisali, da nima nihče pravice nikogar zasmehovati zaradi njegovih težav, da ni dovoljeno pretepanje, da se ne sme uničevati in poškodovati inventarja, da ne bomo kaznovali nemira, pač pa glasnega pozvali, naj se umiri, da ni tožarjenja, da se o stvareh skupaj pogovarjamo in da si med seboj v skupini pomagamo.
Najstarejša, mislim, da je obiskovala že osmi razred osnovne šole, je bila lepa svetlolaska, ki je delovala krhko in nekoliko zahrbtno. Na skupinskih pogovorih je ostajala skrivnostna in dajala vtis, da skrbno varuje svojo zgodbo, saj se je preveč trudila, da bi ohranila vzorno podobo. Psihodinamika je razkrila, da ima težave z anoreksijo, da je odvzemala hrano in jo skrivala. Med bivanjem in ob vseh naših zgodbah, spoprijemanjih s težavami drugih, ob igrah, psihodramah, pogovorih, ustvarjanju ipd. se je njena težava nekoliko mehčala, a se je ob maminem obisku vračala. Ampak razumevanje je postajalo bolj konstruktivno.
Vse nas zaznamuje
Kot rečeno, je ta izkušnja močno zaznamovala tudi mene. Stvari okrog sebe in v sebi sem začela gledati širše, z različnih zornih kotov in v kontekstu družbe oziroma vpliva okolja na nas. Jasno mi je bilo, da ima vsak zakaj svoj zato. Otroci, s katerimi smo na Rakitni prvo leto preživeli en mesec, so imeli veliko nakopičenih težav. Izhajale so iz zunanjih okoliščin, manifestirale pa so se kot "vedenjske motnje". Pravzaprav so le produkt življenja v stalnem in težko rešljivem konfliktu s socialnim okoljem.
Terapevtska druženja, na katerih smo bili vsi prisotni, so šla otrokom najprej skrajno na živce. Na koncu so jih celo sami vodili. Proti koncu skupnega bivanja se je zgodilo kar nekaj sprememb, ki so poplačale prvotne skrbi in dvome, ali smo sploh lahko kos tako občutljivim stanjem, kot sta človeška krhkost in zakrita duševnost. Vse bolj se je namreč vzpostavljala solidarnost, pozitiven vpliv vzgojiteljev na otroke, otroci so postajali bolj zaupljivi, agresivne oblike vedenja so se zmanjševale, spontano so se organizirali, več je bilo verbalne in neverbalne komunikacije, več so govorili o sebi in prek nekakšnega hišnega "parlamenta" celo razvili situacije, v katerih so spodbujali pogovore o odnosih in težavah kolonije.
Takrat se mi je zdelo, da bomo tako ali drugače družbo spremenili, jo z lahkoto izboljšali in odpravljali nakopičene anomalije, ki ovirajo prehodnost gora. A male zmage hitro zasujejo novi plazovi, ki ohranjajo nasilje tako na obči kot tudi na individualni ravni. Ne le na vojnih bojiščih, temveč tudi na gojiščih osebnostnega zla. Ta se tako razrašča, da spreminja tujce, ki se mirno peljejo z avtobusom na verjetno slabo plačano delo, v apokaliptične jezdece, ki nam strežejo po življenju.
Ampak, kot bi dejala borka Anica Mikuš Kos, treba je ohranjati optimizem in verjeti, da dobre stvari vendarle spreminjajo svet.
Majda Širca
