Konec sveta, kot ga poznamo: Simon Maljevac med pogumom in neumnostjo.

Drobencljanje na dolgi poti

V sistemu, ki naj bi po prvih napovedih že deloval, "nekaj deset" od pričakovanih 50.000 odločb pač ni uspeh, ne glede na to, kako zelo se minister ali njegovi svetovalci trudijo javnosti prepričati, da so stvari boljše kot se morda zdi. Res je, da se še tako dolga pot začne s prvim korakom, a še tako dobrohoten pogled pripelje do neizogibnega sklepa, da so ti prvi koraki bolj podobni drobencljanju kot čemerkoli drugemu.

Stvari danes preprosto niso takšne, kot je minister Maljevac zagotavljal, da bodo. Seveda ni ne prvi ne zadnji minister s tem problemom, je pa ta hip njegov problem precej izstopajoč. Pa ne le zato, ker ga v kratkem čaka interpelacija.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Foto: STA

Levica (stranka, ne politični pol) je namreč soočena s precej zanimivo situacijo, ki je v Blatnem dolu že lep čas nismo videli: njena politična prihodnost je v veliki meri povezana s tem, kako uspešna bo pri izvajanju svojega dela koalicijskega sporazuma. Kar je precej pogumna stava, še posebej danes, ko si že skoraj vsak evroposlanec ali predsednik korporativističnega predstavniškega telesa lahko omisli stranko.

Ti liki, ki so v odsotnosti kakršnikoli resnih programskih ali ideoloških točk stranke poimenovali po sebi, se vsako jutro pogledajo v ogledalo in vidijo bodočega predsednika vlade, prepričani, da je to edina kvalifikacija, ki jo potrebujejo. In, resnici na ljubo, v preteklosti je uspelo več kot enemu.

Naivnost in vakuum

Na drugi strani pa imamo Levico, stranko, ki se je pred štirimi leti komajda zrinila v parlament in kljub vsemu tako rekoč uzurpirala socialno-programski del koalicijske pogodbe. Je že res, da narava sovraži vakuum in da ga je bilo na tem področju pri Gibanju Svoboda in Socialnih demokratih veliko, pa vendarle. Vpliv, ki ga ima Levica na ključne državne socialne, kulturne in medijske politike, daleč presega njen politični domet v številkah.

Ne glede na to ali se človek strinja z njimi ali ne, jim je z vidika politične obrti za to treba izraziti priznanje. Levica od tega vpliva ne beži in naloge, ki si jih je stranka zadala so ključne za razvoj države in standard njenih prebivalcev. Hkrati pa so tako kompleksne in se vlečejo že tako dolgo, da se zdi pristop Maljevca in njegove ekipe v veliki meri naiven.

Samo zato, ker se njim zdi zakon dober ali učinkovit še ne pomeni, da tak tudi dejansko je. Še manj to pomeni, da bodo stvari tekle tako, kot so si zamislili.

"Vpliv, ga ima Levica na ključne državne socialne, kulturne in medijske politike, daleč presega njen politični domet v številkah." Foto: STA

Maljevac ima v bistvu srečo, da je njegov glavni nasprotnik bivši minister za delo Janez Cigler Kralj, pod čigar ingerenco je v času zadnje Janševe vlade spadala dolgotrajna oskrba starejših.

Bolje rečeno, v njegovi pristojnosti je bila odsotnost dolgotrajne oskrbe, saj je takratni minister precej dolgo mencal s pripravo zakona, ko pa ga je Janševa koalicija v zadnjih izdihljajih vendarle spravila skozi parlament pa se je izkazalo, da je praktično neizvedljiv.

Nasprotniki in podporniki

Menda je Napoleon nekoč pripomnil, da nasprotnika nikoli ne smeš motiti medtem, ko dela napake. Ko je parlament julija 2023, po vetu državnih svetnic in svetnikov, ponovno glasoval o Maljevčevem zakonu o dolgotrajni oskrbi, sta Cigler Kralj in njegova stranka menila, da gre za velikansko napako in glasovala proti.

Če je to res, potem bi morali biti v NSi nad trenutnim stanjem navdušeni in ministru za solidarno prihodnost ter njegovi stranki pustiti, da se ugonobita v lastnih mukah, medtem oni odštevajo dneve do volitev. Vendar pa Cigler Kralj Maljevcu očita prepočasno izdajanje odločb o dolgotrajni oskrbi. Kar je sicer legitimen očitek, ki hkrati daje vtis, da vodilni član NSi novo ureditev podpira.

Nekdanji minister za delo Janez Cigler Kralj. Foto: Matic Prevc/STA

Kdo ve, morda celo jo, saj je že kot minister – sicer stežka – ugotavljal, da je financiranje in izvajanje dolgotrajne oskrbe težavna reč in da brez dodatnih sredstev ne bo šlo.

Vsekakor večjo nevarnost od Janeza Ciglerja Kralja za Simona Maljevca predstavlja predsednik vlade. Robert Golob se rade volje pohvali s političnimi uspehi svojih koalicijskih partnerjev, ko pa naletijo na težave, občutek solidarnosti hitro izpuhti. To seveda ni nič novega ali kakršnakoli Golobova posebnost. Smo pa v tem mandatu že večkrat videli, kako premier svoje ministre brezpogojno podpira vse to točke, ko jih ne več. Potem jih brez težav porine pod avtobus, okrivi za vse ostalo in se zelo hitro začne pretvarjati, da ta tematika njega v resnici nikoli ni zanimala.

Mi nismo Janša!

Internetna modrost pravi, da je človek pogumen takrat, ko se loti nečesa, čeprav ve, da bo bolelo. Enako velja za neumnost, zato je življenje tako naporno. Oziroma, v primeru Simona Maljevca, ministrovanje.

Levica in njen minister sta svojo politično usodo vezala na (ne)uspeh svojih politik in koalicijskih zavez in ne zgolj na sintagmo "mi nismo Janša". Samo po sebi je tak pristop spoštovanja vreden. Hkrati pa tudi drži, da je razlika med neumnostjo in pogumom pogosto zgolj v končnem izidu.

Če bo Levici z dolgotrajno oskrbo uspel veliki met, bi to lahko pomenilo prelomnico ne le v socialni politiki pač pa tudi v blatnoldolski politični strategiji, ki načeloma zagovarja počasne, inkrementalne spremembe. Če pa bo projekt dokončno nasedel, bo minister za solidarno prihodnost zgolj še eden v množici politikov te ali one baže, ki so »nekaj poskušali«.

Vendar pa za razliko od povsod prisotnih demagogije in populizma tak pristop zahteva rezultate. In roko na srce, ta hip ne kaže najbolje, časa pa zmanjkuje.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.