Zakaj se je Eva Urevc za slovo odločila prav zdaj?

Še pred kratkim je Eva Urevc mislila, da bo tekmovala na letošnjih olimpijskih igrah. Sledila sta končna odločitev in presenetljivo slovo od teka na smučeh. Foto: Aleš Fevžer Konec kariere tik pred olimpijskimi igrami je vedno šok za športno javnost. Kaj se je zgodilo, da ste se odločili za takšno potezo?
Že pred sezono sem v enem izmed intervjujev povedala, da če bom videla, da ne bom mogla priti na olimpijske igre na ravni po svojih željah, s takšno formo na olimpijske igre ne bom šla. Pravzaprav sem že od bolezni svoje sestre pred tremi ali dvema letoma razmišljala o koncu kariere. Takrat sem jo pravzaprav hotela že končati, ampak sem si potem dala še eno možnost, tudi po tistem sindromu RED-S (sindrom relativnega energetskega primanjkljaja, op. p.), da vidim, ali se lahko vrnem na tisto raven.

Kot sem že rekla, me je zelo bremenilo to, da mi ni več uspelo priti na raven, na kateri sem že bila. To me je dobesedno ubijalo, jemalo mi je vso voljo in moralo. Letos poleti sem v celotnem pripravljalnem obdobju ogromno trenirala. Počutila sem se v redu, lahko sem trenirala veliko. Pravzaprav lahko rečem, da sem trenirala največ v karieri. Mislim, da bi, če bi to sezono končala, imela največ ur treninga do zdaj. Ko pa so se začele tekme, sem spet zadela ob zid. Bila sem zelo utrujena, imela sem visok utrip in sploh nisem vedela, zakaj. Najprej sem mislila, da je zaradi potovanja, ker smo imeli kar naporno pot do Švedske, ampak potem se je vse skupaj zavleklo.

Štartala sem na vseh treh tekmah, ker sem letos hotela čim več tekmovati. Vedela sem, da mi tekme lahko dvignejo formo. Ampak ne vem … Potem sem si vzela en teden časa za razmislek in ugotovila, da je čas, da rečem adijo.

Preprosto sem vedela, da psiha že močno vpliva tudi na moje fizično počutje. Nisem več hodila na tekme z veseljem. Na tekme sem hodila z naporom, nisem več uživala kot včasih. Prav zamislila sem se, kako sem nekoč na tekme hodila polna energije, kako sem se jih veselila. In to je tisto, kar športnik mora imeti. Mora uživati, mora to delati z veseljem. Sama sem to izgubila in ni imelo več smisla.

Kot sem rekla, ne bom šla samo sodelovat na olimpijske igre. Vsak meri na olimpijsko medaljo. To je edino, kar na koncu šteje. Tudi če je na koncu ne osvojiš, je pomembno, da si verjel, da jo lahko, in da si se trudil, da bi jo osvojil. Če pa greš na olimpijske igre že z mislijo, da je ne boš osvojil, po mojem mnenju to nima smisla. To je moje mnenje, seveda pa ima lahko vsak svoje.

"Zaradi olimpijskih iger mi pravzaprav ni bilo nič težje zapreti tega poglavja." Foto: Ana Kovač

Februarja so olimpijske igre. To je bil zagotovo zadnja leta vaš glavni cilj. Kako težko je bilo zapreti vaše športno poglavje ravno ta trenutek?
Dala sem si še eno možnost in naredila vse, da bi mi uspelo. Kot sem rekla, ni mi žal niti sekunde treninga, niti sekunde trpljenja, ki sem ga doživela zaradi tega. Dala sem si še eno priložnost, da vidim, ali mi bo uspelo.

Zaradi olimpijskih iger mi pravzaprav ni bilo nič težje zapreti tega poglavja. Edina stvar, ki mi je bila res težka, je bila ta, da sem se zavedala, da še nisem pokazala vsega. Po drugi strani pa sem si rekla, da bi lahko največ pokazala pred petimi ali šestimi leti, ko sem bila res vrhunska. Lahko rečem, da sem bila takrat vrhunska v šprintu, danes pa ne verjamem, da bi bila sposobna pokazati še kaj več. Zdelo se mi je povsem brez smisla vztrajati, če sem izgubila vero v dober rezultat.

Zadnjih pet let je vse vlagala v šport in se ves čas prilagajala. Na koncu se je vsega nabralo preveč. Foto: Ana Kovač

Vas trenutno bremeni vprašanje, zakaj vam ni šlo, ali menite, da boste ta odgovor dobili šele čez nekaj časa?

Mislim, da si na to vprašanje sama že lahko odgovorim. Zdi se mi, da v preteklosti morda nisem bila stoodstotna. Veljala sem za precej talentirano tekmovalko in takrat sta mi mladost in talent zelo pomagala pri rezultatih, ki sem jih nizala. Zdaj lahko zagotovo rečem, da nisem vložila čisto vsega. Bila sem mlada in živela sem svojo mladost. Seveda sem se šla kdaj zabavat in morda sem prijatelje kdaj postavila pred trening.

Ne rečem, da nisem trenirala. Še vedno sem veliko trenirala, ampak ne toliko kot v zadnjih petih letih, ko sem res vse vlagala v šport in se ves čas prilagajala. Bila sem zelo sproščena in se nisem toliko obremenjevala, če mi kdaj ni uspelo, ker sem vedela, zakaj. Vedela sem, da bi lahko čez poletje kaj spremenila, da bi se potem vse poklopilo in da bi v finalu zdržala med najboljšimi. Takrat sem imela malo težav s tem, da mi je v finalih zmanjkalo energije, ampak sem vedela, zakaj.

Zadnja leta pa mi glede na količino treninga ni bilo več jasno, zakaj ne gre. In ta sindrom RED-S … Iskreno mislim, da sem si s tem uničila kariero. Mislim, da mi je to vzelo ogromno energije. Dve leti sem imela pomanjkanje energije, trenirala pa sem kot nora. Potem je zbolela še moja sestra, kar me je psihično dodatno potrlo. Vsega skupaj se je preprosto nabralo preveč.

Olimpijske igre v Pekingu so bile zanjo pravo mučenje. Foto: Aleš Fevžer

Olimpijske igre ste že doživeli v Pekingu 2022. Kako danes gledate na to olimpijsko izkušnjo?
Če sem iskrena in danes pogledam nazaj, ne bi šla. Ni mi pomenilo čisto nič. Takrat je bil covid in vsi, ki so bili že prej na olimpijskih igrah, so rekli, da so bile te olimpijske igre precej posebne. Bili smo v karantenah, ni bilo nobenega pravega olimpijskega vzdušja, ogromno je bilo testiranj.

Poleg tega sem bila še en teden sama v izolaciji s sobnim kolesom, ker sem bila še vedno pozitivna. To je bilo zame pravo mučenje. Zdaj, ko imam neke nove cilje, lahko morda rečem vsaj to, da sem bila na olimpijskih igrah.

Eva Urevc je bila skupaj z Anamarijo Lampič v ekipnem šprintu tretja na svetovnem prvenstvu leta 2021 v Oberstdorfu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Imeli ste uspešno kariero, bili na stopničkah v svetovnem pokalu, prejeli medaljo na svetovnem prvenstvu … Zakaj to na koncu ni bilo dovolj, da bi še vztrajali?
To, kar ste zdaj omenili, me je zadnja tri leta držalo pokonci. Vendar enkrat pride trenutek, ko si moramo kot športniki priznati, da je prišel tisti čas. Tri leta sem verjela v to in ni mi uspelo. Vse sem naredila, še več kot vse. Nekateri sicer pravijo, da nikoli ne smeš obupati in da ti bo uspelo. Ne vem. Jaz mislim, da moraš verjeti v to, da je mogoče, ampak jaz nisem več verjela in nisem se mogla pripraviti do tega, da bi verjela.

To je bilo samo še mučenje. Bila sem samo še slabe volje in vse to je vplivalo na moje bližnje. Nisem več želela biti takšna oseba, ker včasih res nisem bila takšna. Zamislila sem se, kakšna postajam do bližnjih, in spoznala, da to ni več v redu.

Kdaj se je prvič pojavil občutek, da nadaljevanje športne kariere morda ni več prava pot? Je bil to nenaden klik ali ste "Verjela sem, da lahko, potem pa se mi je vse skupaj sesulo." Foto: Anže Malovrh/STA postopoma sprejeli to odločitev?
Večkrat sem se vprašala, zakaj sploh še delam to. Prvič je bilo enkrat septembra ali oktobra na testiranju na fakulteti za šport pred sezono. Pričakovala sem veliko boljši rezultat, kot sem ga dosegla. Vsi so mi govorili, naj se ne obremenjujem s tem. A kako se ne bom obremenjevala, saj je bil to pokazatelj, kje sem? Ni bilo tako zelo slabo, kot sem mogoče sama dojemala, ampak zame je bilo dovolj slabo. Vedela sem, da to niso smernice, ki sem si jih zadala.

Težko sem se spravila na trening, ampak sem se, ker imam disciplino. Do takrat je bilo vse še v redu. Verjela sem, da lahko, potem pa se mi je vse skupaj sesulo. Na pripravah sem spet našla zagon in zdelo se mi je, da sem v kar dobri formi. Na Švedskem pa se je pokazalo, kam realno spadam.

Verjamem, da bi se mi letos v sezoni kakšen dan izšlo čisto vse, da bi dosegla en dober rezultat, ampak želela sem biti konstantna. Biti enkrat 25. ali pa 15. zame ni dovolj, da bi vztrajala. Da garam in vse prilagajam športu za to, da sem enkrat med 15, mi ni dovolj. Včasih sem bila ves čas zraven. Mogoče se bo grdo slišalo do marsikoga, ampak meni je bilo včasih samoumevno, da sem bila med 30 najboljših.

Ko smo bile jaz, Ana, Katja, Vesna ... Takrat je bilo za vse dokaj samoumevno in zdi se mi, da te takšna ekipa zelo potegne naprej. Bodimo realni. Če takrat nismo bili med prvimi 30, je bilo zelo slabo. V takšnem okolju sem odraščala kot športnica in nisem se mogla več sprijazniti s tem, da uvrstitev med 30 ni več nekaj samoumevnega. To je grozno.

Anamarija Lampič je leta 2022 presenetila z odhodom v biatlon. Takrat ste nekako postali prva violina slovenskega ženskega teka na smučeh. Kako ste sprejeli to vlogo, je bil to za vas dodaten pritisk?
Mislim, da sem glavno vlogo mogoče prevzela za zunanji svet. Zagotovo pa v ekipi nisem veljala za tisto, ki ima glavno vlogo. To je dejstvo, bila sem kot preostali. Mene to sicer ni motilo. Nikoli nisem bila navajena biti v središču pozornosti, ker tega ne potrebujem. Vem, kako moram delati, da bom uspešna. Tudi Ani (Anamariji Lampič, op. p.) je zveza omogočila, da je imela ob sebi svojega trenerja. Takrat je bil Boštjan zraven in zdi se mi, da je to veliko prispevalo k njenim uspehom, torej da je imela okrog sebe ljudi, ki jih je želela imeti.

"Ne vem, zakaj, ampak njemu mi je bilo to najtežje povedati." Foto: Nebojša Tejić/STA

Ste sami kdaj izrazili željo, da bi imeli nekoga ob sebi?
Jaz sem bila z Olo (Ola Vigen Hattestad, op. p.) vedno zadovoljna, je zelo dober trener. Na splošno sem imela od vseh trenerjev in preostalih v strokovni ekipi pravo podporo.

Se vam je Anamarija po vaši odločitvi kaj oglasila?
Ne, ni. Ona je trenutno v svojem svetu in mislim, da je tako tudi prav. Naj bo osredotočena na olimpijske igre.

Kako so vašo odločitev sprejeli domači in ljudje iz športnega okolja?
Za domače je bilo težko, ker so bili navajeni, da sem športnica. Vseeno so me vsi podprli pri tej odločitvi. Večkrat so me vprašali, ali sem dobro premislila. Prav je, da vprašajo, ampak na neki točki moramo vsi enkrat nehati.

Kako so vašo odločitev sprejeli trenerji?
Ola je bil žalosten oziroma mu ni bilo vseeno. Kolikor vem, je bilo tudi njemu ob koncu kariere težko. Vedel je, kako mi je, in rekel, da me ne bo prepričeval ter da me bo podprl, kakorkoli se bom odločila. Ne vem, zakaj, ampak njemu mi je bilo to najtežje povedati. Verjetno zato, ker je verjel vame, za kar sem mu zelo hvaležna. Prav je, da me ni prepričeval, ker to ne bi ničesar spremenilo.

Vedel je, da karkoli bo rekel, ne bo imelo smisla. Ko se nekaj odločim, grem z glavo skozi zid, če je treba. Včasih sem si s to trmo tudi škodovala. V tem primeru pa vem, da si nisem. "Trikrat sem šla z glavo skozi zid, četrtič ne več." Foto: Ana Kovač

Če danes potegnete črto pod športno kariero, je bila ta pot vredna vseh odrekanj?
Da, bila je vredna. Lahko rečem, da so bila vredna tudi zadnja tri leta. Ta disciplina, ta zagnanost, to, da v nekaj verjameš … Psihično sem postala močnejša. Življenje ti konec koncev vedno postavlja neke ovire, ki jih moraš premagati. Sama sem marsikatero oviro tudi premagala. Enkrat pa si ovire začneš postavljati sam. Zdi se mi, da bi si jih, če bi nadaljevala, že sama postavljala. Trikrat sem šla z glavo skozi zid, četrtič ne več.

In kako je danes videti vaše jutro, ko ni več treningov, tekem in strogega urnika? Je nastala praznina ali čutite olajšanje?
Zagotovo čutim olajšanje. Zdaj sem si rekla, da si bom vzela pol leta zase. Tako mi je marsikdo svetoval. Ola mi je rekel, naj si vzamem pol leta za to, da nič ne delam ter se psihično in fizično spočijem. Mislim, da je prav tako. Zakaj pa ne?

Kako je videti moje jutro? Še zmeraj sem kar aktivna. Delam stvari, ki so mi všeč, saj se mi končno ni treba več obremenjevati, ali bom imela kakšno mišico preveč, ker pri teku na smučeh sem morala kar paziti.

Kaj bi danes svetovali Evi, ki je šele stopala v svet vrhunskega športa?
Razmišljala sem že o tem, kaj bi svetovala mladim. Zagotovo bi jim svetovala, naj se ne obremenjujejo preveč z rezultati. Ni pomembno, ali si dober pri šestnajstih ali sedemnajstih letih. Poslušati morajo svoje telo in svojo glavo. Če veš, da si 100-odstotno treniral in da ti telo sporoča, da je utrujeno, se ustavi. To bi zagotovo spremenila pri sebi.

"Lahko rečem, da bom zagotovo pomirjena. To je zelo dober znak." Foto: Ana Kovač

Kaj mislite, da boste čutili, ko boste februarja olimpijske igre spremljali kot gledalka? Bo to mir, žalost ali občutek, da ste sprejeli pravo odločitev?
Že zdaj mi ni težko gledati teka na smučeh. Mislila sem, da dlje časa ne bom mogla na smučke, a zadnjič sem dobila željo, da bi šla rekreativno na smuči, ampak samo rekreativno. Nič se mi ni zamerilo. V veselje mi je gledati, ker je to res lep šport. Lahko rečem, da bom zagotovo pomirjena. To je zelo dober znak. Res je bila premišljena odločitev. Čutim nekakšen mir.

Ali morda že pogledujte naprej, že veste, kakšni so vaši cilji?
Imam že zelo dober cilj, ampak ga za zdaj še nočem izdati.

Zadnja leta se teku na smučeh pri nas ne piše najbolje. Kako vi vidite prihodnost tega garaškega športa?
Mislim, da bo, dokler bodo tekmovalci zadovoljni s takšnimi rezultati, težko osvojiti boljša mesta. Moraš si prizadevati za to, da bi bil boljši. Mislim, da je FIS naredil napako s tem, da so točke do 50. mesta.

Zadnja leta mi je bilo nenavadno, da so nekateri zadovoljni s takšnimi rezultati. Vsak ima svoje cilje in vsak je lahko zadovoljen s svojimi rezultati, ampak moje mnenje je, da biti 45. ali 40. ne pomeni nič. To je moje mnenje, ki ga lahko javno povem. Ne obsojam nikogar, ki se zadovolji s 45. mestom, ampak ne vem, ali je to ravno neki rezultat.

Preberite še:

Sportal Vse to so nam povedali gostje sobotnih intervjujev

Sportal Igor Osredkar ruši mejnike in se javno zahvaljuje ženi

Sportal Navdihujoča zgodba o uspehu slovenske parašportnice leta Leje Glojnarič